Dolgi, vroči poletni dnevi so ji bili pisani na kožo. Njen najljubši poletni čas je bila sicer pomlad z nežnimi cvetnimi popki in prebujajočo naravo, a le kdo pri polni zavesti se je lahko uprl pregrešne živahnosti polnemu poletju? Ura še ni bila poldne, pa je bilo v mesto že pošteno vroče in Savannah je bila več kot hvaležna za vrhunsko klimatsko hlajenje, ki je neslišno zniževalo temperaturo njene sicer zadušljivo vroče pisarne. Vogalna pisarna stolpnice je sicer zvenela nebeško, vse dokler nisi na lastni koži občutil moči pripekajočega sonca uprtega naravnost v tvoja okna. Medtem, ko so njeni prsti z vajeno rutino švigali po tipkovnici, je njen pogled že petič v zadnjih desetih minutah zašel na uro v kotu zaslona in potrdil, kar je že tako vedela: do odmora za kosilo je bilo le še nekaj minutk. Že od jutra je komaj čakala, da pobegne zadušljivi pisarni in v pljuča znova vdahne svež, poln zrak namesto postane pisarniške različice. Upati na osvežujočo poletno sapico je bilo že nekoliko preveč sanjaško, a tudi tokrat je to ni ustavilo, ko je segla po telefonu in vešče natipkala sporočilo. Namenjeno je bilo Otti, s katero sta bili domenjeni za kosilu v eni od bližnjih kavarn, vendar je Sava v zadnjem trenutku sporočila, da jo bo čakala Primadona Cafeju v parku. Dan je bil vse preveč lep, da ne bi v polnosti izkoristili polurnega odmora, ki sta ga imeli na voljo, pa čeprav je to pomenilo spremembo planov v zadnjem trenutku, kar je bilo za Savo pravzaprav že skorajda značilno. Malenkostne odločitve pač niso bile stvar, kjer bi jo bilo dobro držati za besedo. Ko se je na zaslonu prikazala zelena kljukica, ki je naznanjala, da je sporočilo poslano, je računalnik prestavila v mirovanje, s stojala vzela torbico in se z urnimi, neučakanimi koraki odpravila proti dvigalu.

Na srečo sta tako Otti kot Sava delali v bližini parka, zato svetlolaska ni zapravljala časa z utrujajočim iskanjem taksija, ampak se je proti kavarnici odpravila kar peš. Po ogromnimi sončnimi očali ji je z obraza sijal širok nasmešek. Ni vedela zakaj, a počutila se je kot majhna deklica, tako sproščeno in svobodno, da bi najraje zaplesala sredi pločnika, če ne bi imela obutih visokih pet in je ne bi skrbelo, da bi se še isti trenutek znašla na katerem od opravljivih blogov, kjer bi kakšen duhovitež razglasil, da se je novi podžupanji tudi uradno zmešalo. Ob misli na naslove člankov se je namuznila, nato pa iz pločnika zavila na tlakovano potko, ki je nakazovala mejo parka. Kavarno je lahko že opazila med drevesi, a ne glede na to, kako zelo je napenjala oči, dotične temnolaske še ni bilo opaziti. Kar je pomenilo, da je lahko ona izbirala mizo in to ji je bilo popolnoma všeč. Izbrala je mizico za dva pod krošnjo mogočne breze, katere veje so učinkovito ščitile pred pripekajočo vročino, in je bila nekoliko odmaknjena od ostalih. Ni se ji še uspelo dobro namestiti, ko je pred nedaleč stran zagledala znano rjavolasko, ki se je nekoliko zmedeno ozirala naokoli. Navdušeno ji je pomahala, pri tem pa pritegnila tudi pozornost natakarja. Ta je, ko se je čez zelenico napotil proti njej, izgledal nekam pretirano samozavestno in Sava je ugotovila, da je najverjetneje mislil, da je mahala njemu. S širokim nasmeškom je naročila, nato pozdravila Otti in počakala, da je tudi slednja povedala svoje naročilo. Kakor hitro je čeden temnolasi natakar odnesel pete pa je ujela prijateljičin pogled in se začela hihitati kot kaka najstnica. »Mislim, da si je nekoliko narobe razlagal moje mahanje,« je med smehom razložila rjavolaski in ob tem veselo zmajala z glavo. »Oh, ali ni dan naravnost čudovit? Kvari ga samo dejstvo, da se moram čez natanko -« na hitro je ošinila uro » - čez petindvajset minut vrniti v pisarno.« Narejeno je zavzdihnila, nato pa pozorno premerila odvetnico. »Pa ti? Gre vse kot namaznano?«

oh, kje so bili časi, ko bila še vesela najstnica in je obiskovala osnovno šolo. kje so bili časi, ko je bila poleti svobodna, brez obveznosti in vedno pripravljena na zabavo. sonce jo je venomer napolnilo z energijo, veseljem in optimizmom, a kaj ko je morala vse sončne dneve preživljati v različnih pisarnah ali sodiščih. tako kot se je poleti prebudila sama, so se prebudili tudi mestni zločinci, ki so poskrbeli, da je bila zakopana z delom čez glavo. vsak dan so njeno mizo preplavili novi primeri, ko je morala reševati iz zapora ljudi, ki si največkrat tega še zdaleč niso zaslužili. sončno mesto je lahko tako opazovala zgolj skozi okno svoje pisarne, časa za nastavljanje svojega obraza soncu je imela vse manj in manj. najraje bi zabrisala vse skozi vrata in stekla ven pod sončne žarke, ki bi ji izbrisali temne podočnjake, podarili nekaj barve na obraz in narisali nasmeh na ustnice.

naveličano je sedela nasproti tridesetletnega moškega, ki ji je recitiral svoje pričanje, na katerega sta se pripravljala. vsaka njegova beseda je odletela iz njene glave, ravno tako hitro kot je priletela. ni se ji zdel vreden njenega truda in časa, vendar je morala vztrajati in ga prenašati po naročilu svojega šefa, ki je očitno videl neverjetno veselje v tem, ko ji je vsiljeval primere samih barab. za razliko od njega se njej ni šlo zgolj za denar, hotela se je postaviti na stran pravice, a kaj ko jo je vedno znova zatrl in poslal nazaj na napačno stran. saj je že hotela odnehati in dati odpoved, pa se je vedno znova opomnila, da bo tako storila še manj dobrega za ta svet, kateremu je manjkal njen optimizem in pogled na svet. morala si je nabrati izkušnje in utrditi hrbtenico, da se bo lahko nekega dne postavila na svoje.

nestrpno in tiho je s prsti bobnala po masivni mizi za katero je sedela, ko je moški končno končal svoj govor. »v redu bo, adijo,« ga je hitro odslovila in še pred njim zapustila svojo pisarno. sodelavki je naročila naj popazi nanj in ga pospremi ven, nato pa stekla iz ogromne stavbe. o, sonce! na utrujenem obrazu se je nemudoma narisal nasmešek, ko je tekla mimo nasmejanih ljudi. mudilo se ji je do parka, kjer je bila zmenjena s savo, svetlolasko s katero sta prijateljevali že kar nekaj časa in razvili odnos, katerega se lahko po njenem mnenju razvije le v ameriki - v domači nemčiji ni bila navajena tako odprtih odnosov. vedela je, da zamuja. neumni klient ni skrival svojega navdušenja nad njo in porabil za svoje koketiranje preveč dragocenega časa. na zadnjem križišču, ki jo je ločeval od zelene oaze sredi mesta, je sezula svoje vrtoglavo visoke pete, brez da bi se ozirala na poglede mimoidočih, in pohitela do parka, ki se je skrival za vogalom. ko je prispela do kavarnice v osrčju zelenja, je potrebovala kar nekaj trenutkov, da je našla prijateljico, ki se je skrivala v senci mogočnega drevesa. nerodno ji je pomahala z roko v kateri je držala svoje pete in ji namenila širok, iskren nasmeh. »živjo!« je zadihano pozdravila svetlolasko, ko je končno prispela do mize, in se nerodno obula čevlje, pri čemer je kar nekajkrat izgubila ravnotežje. natakarju, katerega bi med lovljenjem ravnotežja nekajkrat skoraj podrla, je smeje naročila solatni krožnik in kozarec limonade, nato pa je končno prisedla k mizi in se posvetila le prijateljici. »joj, gotovo si mu zlomila srce,« se je zahihitala z njo. oh, kako jo je pogrešala! »ja in končno imam čas, da se tudi sama naužijem poletja,« se je nasmehnila, medtem ko je po torbici iskala svoja sončna očala. »kaj?! namenila mi boš samo slabe pol ure svojega dragocenega časa! prijateljica pa taka,« se ji je smeje namrdnila in zaigrala lažno užaljenost. zavedala se je urnika svoje prijateljice, ki je bil verjetno še celo bolj natrpan kot njej. odkar sta začeli svoji novi karieri sta verjetno res preživeli skupaj vse manj časa, a to še ni pomenilo, da je trpelo njuno prijateljstvo – ne glede na vse, sta našli čas zase. »ah, saj veš. ponovno moram rešiti rit milijon zločincem, šef čisto preveč uživa v tem, ko me muči s takimi primeri… zakaj moram reševati te tepce, ki si zaslužijo gniti v zaporu?« še preden bi uspela nadaljevati je do mize pristopil natakar, ki je na mizi odložil naročeno pijačo, svetlolaski pa je namenil pomenljiv nasmeh. »uf, kakšna kemija je med vama!« se je zakrohotala, ko je mladenič stal dovolj daleč, da je ni več slišal. »in ti? vidim, da mesto še stoji, bravo! preseneča me dejstvo, da ga še nisi uničila… lahko bi izklopila celemu mestu elektriko.« sarkastično se je zasmejala in naredila požirek hladne limonade. rada si ju je predstavljala kot neko neustavljivo dvojico. obe sta že pred tridesetim letom doživeli praktično višek svoje kariere, bili sta srečni in imeli sta druga drugo. manjkala jima je le ljubezen, ki je močno trpela na račun njunih karier. ponovno je zaigrala lažno užaljenost: »in kdo je tisti lepotec s katerim si bila zadnjič na večerji? žalostno, da izvem to prek bloga in ne od tebe.«

Ko je s pogledom zaobjela rjavolaso prijateljico, je opazila, da je imela ta svoje petke v rokah namesto na nogah in njeno sproščeno gibanje je takoj postalo razumljivo. »Zakaj se nisem jaz domislila tega?« je zagodrnjala sama pri sebi in šele dva para vprašujočih oči sta ji dala vedeti, da je misel izrekla na glas. Na licih se ji je pojavila nežna rdečica, ko je z glavo pomignila na čevlje, ki si jih je Otti v tistem trenutku ne tako zelo spretno nazaj obuvala: »Da bi sezula čevlje, mislim. Saj jih obožujem, ampak hoja v njih po tej potki - « z roko nakazala na tlakovano pot, ki je vodila skozi park » je vse prej kot preprosta. Pravzaprav je naravnost boleča.« Nekako v tistem trenutku, ko si je rjavolasa odvetnica uspela svoje čevlje dokončno obuti je Sava svoje zbrcala z nog in jih pospravila pod stol. Občutek je bil, kot vedno, ko je sezula pete, fantastičen in je le še poudaril čudovito popoldne, ki ga je imela pred seboj. Ob prijateljičinih besedah se je znova zahihitala in nenadoma je imela občutek, da sta kot dve srednješolski najstnici med opazovanjem treninga nogometnega moštva. »Nah, mislim, da bo preživel,« je zamahnila z roko in se tudi s pogledom popolnoma posvetila Otti. »Temu praviš uživanje poletja?« Bila je skorajda zgrožena ob njenih besedah, a navsezadnje sta obe vedeli, da je bilo v tem več pretiravanja kot resnice. »Nezaslišano! To morava vsekakor spremeniti. Počakaj… samo… trenutek…« je zadnje besede že momljala, medtem, ko je brskala po svoji torbici in iz nje naposled le privlekla planer. »No, pa da vidimo. Torej… Kako zveni prvi teden avgusta?« Nekaj trenutkov je zamišljeno listala gor in dol po mali knjižici, nato pa zadovoljno pokimala. »Sicer bi lahko, če takrat nimaš časa, to stisnile tudi kam drugam, vendar se mi začetek avgusta zdi idealen.« Svoje oči je navdušeno uperila v prijateljičine, med tem, ko je čakala na odgovor, in šele tedaj ugotovila, da dekle zgleda nekoliko zmedeno. »Samo mimogrede – govorim o najinem letošnjem dopustu.« Veselo ji je pomežiknila, nato pa se naslonila nazaj v sedežu in se nastavila tistim nekaj sončnim žarkom, ki so pronicali skozi debelo zaščito iz listja. »Seveda pa še vedno ostaja vprašanje, kam bi sploh šli? Jaz navijam za Evropo, ampak v tem trenutku se čisto vsaka plaža sliši sanjsko.« Misli so ji še pred koncem stavka odtavale in naslednji trenutek se ji je že zdelo, da je bila resnično na kaki plaži, kjer je sonce grelo njeno telo in je uživala v neskončnem brezdelju. Manjkal ji je samo še kak seksi maser, pa bi bila slika popolna. »Vem, da je pol ure približno nič, a to je vse, kar si lahko trenutno privoščim. Župan je po nekem čudežu prvič po nekaj letih zbolel in to pomeni, da sem jaz odgovorna za vse skupaj.« Utrujeno je zavzdihnila in srknila požirek svoje limonade, ki jo je natakar ravnokar postavil prednjo. »Kot da že to ni dovolj za naravnost čudovit teden pa tukaj še vedno ostaja dejstvo, da vsi v pisarni mislijo, da sem zabita kura, ki je do službe prišla tako, da je spala s pol mestnega sveta. Da sploh ne omenjam tega, da so prav vsi v svetu stari čez šestdeset let!« Razmere v službi so ji pošteno zbijale voljo, a to še ni pomenilo, da jim je nameravala dopustiti uničenje tako čudovitega popoldneva. Imela je pol ure zase, hrano, osvežilno pijačo in imela je Otti, ki jo je vedno uspela spraviti v dobro voljo. Bog, kako je bila hvaležna za dan, ko sta čisto po nesreči trčili druga v drugo, in seveda za to, da je Otti ni ubila, ker je zaradi nje polila svojo kavo. Hvala bogu je ta pristala na tleh in ne na njenih oblačilih, zato je bila nova skodelica pri Starbucksu dovolj, da se ji je Sava odkupila za svojo nerodnost, pa tudi za začetek tega čudovitega prijateljstva. »Draga, saj veš zakaj,« je ponovila njuno mantro, ki sta jo izvajali znova in znova oziroma vsakič, ko se je prijateljica pritožila čez svojo službo. »Da si pridobiš izkušnje in zveste stranke, ki jih boš lahko čez nekaj let ukradla svojemu spletkarskemu in nesposobnemu šefu, ko boš odprla lastno pisarno.« Ta že skorajda tradicionalen stavek je obema na obraz znova narisal nasmeh, kot tudi pripomba o kemiji med svetlolasko in natakarjem, ki je tokrat prinesel njuno kosilo. »Kajne? Če ne bi bila sredi parka bi zdaj zagotovo že trgala oblačila z njega!« se je zakrohotala in si hkrati zmajala z glavo. Res je bil natakar čeden, vendar spet ne tako zelo. »Vem, prav ponosna sem sama nase! Pravzaprav mislim, da bi morala celo dobiti Nobelovo ali kaj podobnega.« Med dvema grižljajema svojega sendviča s tuno se je znova navdušeno zarežala, nato pa dobila velike oči ob rjavolaskini omembi izklopa elektrike. »To je naravnost odlična ideja!« je vzkliknila takoj, ko so bila njena usta zopet prazna, v njenih očeh pa je sijala majhna, a nadvse nevarna iskrica navdušenja. »Si predstavljaš, kakšen kaos bi bil?«Misel je bila prav navdihujoča, pa čeprav je vedela, da je, če želi obdržati službo, ne bo mogla izpeljati. »Uh, tisto.« je komentirala svoje nedavno ljubezensko življenje. »Ryan, mislim da. Kakorkoli, ne glede na to, da je bil kot podoba grškega boga – dečko je zabit kot stena in se neprestano ogleduje v vsem, kar odseva. Celo v žlici!« Zmajala je z glavo, nato pa navihano pogledala čez mizo: »Kaj pa ti, draga moja? Govori se, da je nekdo naposled le omehčal tvoje jekleno srce?« Stavek je bil citat iz enega od opravljivih blogov in to je obe znova spravilo v smeh.

»zato, ker si podžupanja in nočeš, da vsi mislijo, da se ti je zmešalo,« se ji je nasmehnila v odgovor, medtem ko je lovila ravnotežje na desni nogi in potiskala levo v svoj čevelj. preklet bodi, kdor si je spomnil visoke pete in s tem postavil nek standard, da jih morajo nositi vse urejene, poslovne ženske. ah, zakaj ne morejo biti športni čevlji sinonim za urejenost. tiho je zaklela, ko se je trdno postavila na tla in nadaljevala svoj odgovor, ki je prej nerodno obstal v zraku: »jaz, po drugi strani, pa sem le nepomembna odvetnica, ki si lahko privošči kar hoče.« ko se je končno usedla za mizo, se je najprej nadihala svežega zraka, ki se je skrival le v parku, nato pa se zazrla v nebo in nastavila obraz sončnim žarkom, ki so uspeli prodreti skozi bogato krošnjo ogromnega drevesa, ki je bdel nad njima. bilo je čudovito v vsej svoji mogočnosti in starosti, z leti je postajalo le boljše in boljše… ah, zakaj ne bo ona nikoli doživela staranja? če se je večina bala tega obdobja, ga je ona le toliko bolj cenila, saj se je zavedala, da ga najverjetneje ne bo dočakala. »primerjaj zatohel zrak v svoji pisarni s svežim zrakom tukaj,« se je zasmejala in poudarila svoj vdih, da je svoje besede le še bolj podprla. »razglej se okoli… vidiš kje nadležne šefe, kupe papirja? ne! slišiš kje glasno zvonjenje telefona? tudi ne! zdi se, da je tole še najboljši približek uživanja poletje kar ga lahko trenutno dobiva.« zmedeno je poskušala slediti blebetanju svojemu prijateljice, ko je začela naštevati naključne datume. za trenutek se je že ustrašila, da bo blondinka prenesla svoje delo na kosilo, ki je bilo vedno rezervirano zgolj za sproščanje brez dela in da govori o svojih sestankih in seminarjih. tudi ko jo je skušala vpeljati v pogovor se ni znašla – prvi teden avgusta? - raje je preprosto ostala tiho in si nadela zmeden nasmešek. »oh, to bi lahko prej povedala!« iz sebe je spustila pridušen smeh, ko je končno ugotovila, da poteka pogovor o dopustu. v svoje opravičilo bi lahko začela nakladati o utrujenosti, vendar se je raje le vključila v savin monolog. »prvi teden avgusta se sliši super!« mogoče se je izrekla majhno laž, iskreno povedano se je bala reakcije svojega šefa, ko bo izvedel, da je nekaj časa ne… le kako bo preživel brez mučenja mlade odvetnice. »evropa!« je navdušeno prikimala sogovornici in raztegnila svoj nasmeh do ušes. pogrešala je dom, pa ne samo nemčijo, celotno evropo, ki je živela tako drugače od divje amerike. ni imela namena oditi domov, da bi pozdravila svoje starša, saj se je preveč bala, da potem ne bi hotela oditi, a že samo občutek, da je ocean bližje svojim ljubljenim, jo je ponesel v nebesa. »lahko greva na menorco, ali pa v južno italijo, ali grčijo,« je hitela naštevati svoje najljubše poletne lokacije, kamor sta jo vozila starša.

»ah, ne skrbi, saj te razumem, jaz sem na istem. imava še celih triindvajset minut do najine vrnitve v pekel.« njuni življenji bi bili tako preprostejši, če si ne bi hitela ustvarjati karier, a kaj ko sta si tako močno želeli seči po zvezdah in to hitro. »ne skrbi, sava! kmalu bodo ugotovili zakaj si dobila službo… boš videla, da boš morala neumne tepce kmalu reševati iz zagate in potem boš bila njihova junakinja.« ustnice je ukrivila v spodbuden nasmešek, ki je trajal le nekaj sekund, saj je že takoj za tem izkoristila priložnost, da je lahko resno situacijo obrnila okoli in narisala nasmeh na usta prijateljice. »seksi šestdesetletniki? uf, kdo jih ne bi! stari in polizani bogataši, ki si za vogalom iščejo ljubezen.«

življenja brez svetlolase prijateljice si praktično ni mogla predstavljati, vedno jo je znala pomiriti in spraviti v boljšo voljo. »saj vem, saj vem,« je prikimala, ko je slišala že stotič spodbudni govor, ki jo je še vedno razvedril. vedela je, da govori sava resnico – brez izkušenj si v odvetniških vodah popolna ničla in očitno so bili pokvarjeni zločinci njena zadnja ovira pred ciljem. zavedala se ej svojega potenciala, tako kot se ga je zavedal šef, ki ji je vedno podelil najtežje primere z enim samim namenom – da ji bo spodletelo. »saj gresta lahko v toaleto notri, vaju bom jaz stražila,« se je nasmehnila in v šali že iskala natakarja, da mu predstavi mestno podžupanjo in njeno ponudbo, kateri se ne bi mogel upreti. »mesto je milijonkrat boljše in bolj zanimivo, ko si ti na vrhu! daj uvedi kakšen nov zakon – roza srede na primer. spremeni filadelfijo v kakšen film!« pojedla je nekaj okusne solate, ki je stala pred njo, in se hkrati hihitala nad mislijo, da bi lahko nekega dne onidve vodili mesto, ki bi verjetno propadlo že po nekaj dneh – a vseeno bi bilo strašansko zabavno! »upam, da si vseeno izkoristila njegov potencial… v postelji se tako ali tako ne govori,« ji je navihano pomežiknila. »mogoče imam enega ali dva potencialna kandidata. ampak saj veš, da meni nikoli ne uspe nič resnega,« je smeje skomignila z rameni in se avtomatsko spomnila na tistega, ki ji je že kar nekaj časa pospeševal bitje srce, kar ji je na ustnice nemudoma narisalo skrivnosten nasmešek. »torej, kdaj pride kaj okoli tvoj seksi brat? že dolgo časa ga ni nič na spregled.« namuznila se je, nato pa svoj obraz skrila za solatni krožnik. joj, kako je uživala, ko je lahko v šali prijateljico živcirala že samo z omembo njenega brata, do katerega je bila na trenutke popolnoma preveč zaščitniška.

»Ah, ja. Nekako mi vedno uspe pozabiti na to.« je melodramatično zavzdihnila in zmajala z glavo. Kljub temu, da se je očitno šalila, pa je bilo v njenih besedah tudi precej resnice. Kljub temu, da je opravljala funkcijo podžupanje se ni počutila niti malo glamurozno ali kakorkoli pomembno. Zanjo je bila to povsem običajna služba, če seveda ni vzela v obzir plače. Šele tu se je poznalo, da služba ni tako zelo običajna kot navadno pisarniško delo, čeprav je to na nek način bila. »Verjemi, sem ga že. Najraje bi ga nekaj zapakirala in ga potem spustila, ko bom spet zaprta tam notri, če bi le šlo.« Ko je govorila je hkrati s kretnjami nakazovala svoja dejanja in šele, ko je ujela začuden pogled deklice, stoječe nedaleč stran, se je zavedla kaj pravzaprav sploh počne. Roke je hitro sklenila in jih vtaknila pod mizo, nato pa z rahlo rdeči na licih zamrmrala proti prijateljici: »Prosim, reci, da je šla stran?« Sovražila je, ko so ljudje strmeli vanjo in tokrat situacija ni bila čisto nič drugačna. » In obljubi, da me boš drugič ustavila, ko bom spet začela kriliti po zraku!« Pri čemer je prijateljici požugala s prstom, nato pa ga v naslednjem trenutku zagrabila z drugo roko in jo potegnila nazaj pod mizo. Res je morala nehati s tem. Zatopila se je v svoj planer in sploh ni opazila, da Otti še vedno gleda povsem zmedeno, dokler ni glasno razglasila, da ji je končno kapnilo. »Saj sem! Oziroma, saj sva ravnokar govorili o uživanju poletja, o čem pa si mislila da sem govorila?« Zmajala je z glavo in se zarežala. »Morda pa le nisi tako bistra, kot te hvalijo, draga moja.« Nasmešek se je le še razširil ko je izustila zbadljivko, katerih je bila temnolaska že vajena in so naredile njuno prijateljstvo tako posebno. Druga drugi sta lahko rekli skorajda karkoli, pa se zato nobena ni užaljeno našobila in odcepljala. Bilo je osvežujoče po vseh občutljivih kislicah, s katerimi se je družila v preteklosti. »To je to! Moram priznati da mi je tvoje sodelovanje izredno všeč,« je bila navdušena nad prijateljičinim strinjanjem, ob omembi Italije pa je od vznemirjenja skoraj poletela s stola. »Ja, ja, ja! Italija, vsekakor!« ji skorajda zaklicala, nato pa nekoliko bolj umirjeno razložila svoje prekomerno navdušenje: »Si lahko predstavljaš: sonce, šarmantni moški in, najpomembneje, hrana! Na kupe čudovite, neverjetno slastne hrane!« njen pogled je za trenutek dobil zasanjan lesk in iz fantaziranja jo je prebudil šele prijateljičin smeh. »No seveda lahko greva tudi v Grčijo, ali Španijo, ampak…« na obrazu se ji je videlo, da ji drugi dve opciji nista niti približno tako všeč kot prva.

»Če sem iskrena, mi zanje niti ni kaj dosti mar. Dokler me ne razkurijo do konca mi je povsem vseeno, kaj si mislijo – če to ne ovira mojega dela.« Njen obraz je dobil odločen izraz ko je roke trmasto prekrižala na trebuhu. »Kar mi gre najbolj na živce je to, da zaradi svoje neutemeljene arogance trpi delo! Si lahko misliš, da sem danes županovo tajnico vprašala, ali ima naslov enega od kandidatov za gradnjo nove obvoznice, pa mi je stara krastača rekla, da se ji ga ne ljubi poiskati!«Zgroženost se je jasno zrcalila na njenem obrazu, ko je roke od obupa dvignila v zrak, nato pa se je naslonila vznak in jih protestno spustila. Prava reč. Seveda je rjavolaska takoj našla pravo zdravilo za Savino poslabšanje razpoloženja in v naslednjem trenutku že ni mogla več zadržati krohota. »Seksi, to bo to ja!« ji je uspelo izjaviti med smehom. »Tako zelo, da imajo njihove žene menstruacijo trideset dni na mesec in njihov dragoceni denar zapravljajo za seksi čistilce bazena ali maserje.«

Zadovoljno je pokimala, ko je Otti sprejela njen mali govor in srknila nov požirek limonade. Zanjo je bila stvar zaključena, a umazanim mislim njene prijateljice očitno ni bilo konec. Smeh jo je ujel nepripravljeno s polnimi usti tekočine, da ji je skoraj zaletelo. Kozarec je nerodno potisnila na mizo, nato pa se pošteno odkašljala. »Ženska zmešana, še ubila me boš!« se je pritožila takoj, ko je prišla do sape. »Sicer pa mislim, da tvoje usluge ne bodo potrebne, hvala.« Ob tem je pokazala prtiček, s katerim si je še malo prej brisala solze smeha iz kotičkov oči – na njem je bila napisala telefonska številka in ime. »Tale dečko pa res ne ovinkari,« je komentirala situacijo in s pogledom ujela natakarja, ki ji je samozavestno pomežiknil. Superca. »Kot pravnica bi verjetno lahko vedela, da župan ne spreminja zakonov, poleg tega pa sem še vedno samo namestnica in vse še veno potrdi župan. In čeprav bi bile roza srede naravnost čudovite bi bil moj dragi šef verjetno prvi, ki se mu ta ideja ne bi zdela tako zelo super.« Užaloščeno je skomignila z rameni, nato pa narejeno premišljevala o pravkar podani ponudbi. »Pravzaprav ga bom najverjetneje danes, do sedaj me je že dvakrat poklical.« Z glavo je pomignila na telefon in odgriznila zajeten grižljaj svojega božanskega sendviča. Skrivnostni nasmešek, ki je zasijal na obrazu nasproti nje, je v njej porodil mnoga vprašanja, a še preden je katerega utegnila naglas izreči je njena najljubša odvetnica na plano privlekla občutljivo temo: Savinega brata. »Moj ''seksi'' brat se pravzaprav že dolgo ni nič oglasil.« Poskrbela je, da je besedica seksi izzvenela še posebej sarkastično. »Vendar mislim, da namerava v kratkem priti v mesto za teden ali dva. In preden postaneš vsa navdušena – našel si je punco. Neko zavijajočo, platinasto kozo iz Teksasa. Si lahko predstavljaš?« Nejeverno je zmajala z glavo in znova zagrizla v svoje kosilo.