rail tunnel

Naslov sporočila: rail tunnel Sre Mar 20, 2013 6:01 pm

tag; dead sea :3

imel je slab občutek. intuicija mu je praktično kričala zapoved, naj se ne premakne s postaje in naj ne posluša anonimnega namiga, ki ga je prejel na policijski urad. glas na telefonu je bil globok, moški, brez naglasa. zdrdral je samo naslov lokacije in povedal, da se bo danes zvečer tam vršila predaja opranega denarja. vedel je, da bi moral najprej obvestiti petersonovo, nato čakati, da bi odobrila namig. potem bi moral čakati še caldwella, njegovega ljubega partnerja, in po naključju, da bi dobila primer, gledati njegov nergajoči ksiht preostanek večera. prsti so ga že pošteno srbeli po delu na terenu. zadnjič je pomagal pri ropu v nakupovalnem središču in takratna doza adrenalina je vztrajno zahtevala novo, a zaenkrat je izgledalo, da bo moral še malce potrpeti. vsi so ga zavijali v vato in ga previdno premikali od ene pisalne mize do druge pa spet nazaj. na njegovo glavo je bila res razpisana velika nagrada, vendar je sam prav bedasto verjel saoirse, ko je rekla, da bo svoje pse odpoklicala stran od njega. ni imel več možnosti preverjati, kaj se dogaja na temni strani mesta. dnevi, ko je vedel za vsak posel, za vsako ponudbo, za vsako ugaslo življenje, so minili. lahko je samo čakal in nevedno taval naokrog, medtem ko ni mogel biti povsem prepričan, da se ne bo za naslednjim vogalom nahajal nekdo, komur ne bo preveč pri srcu. nekdo, ki bo videl neonski napis 'izdajalec' nad njegovo glavo in bo hotel terjati svoj dolg. sedaj je že stal na propadli železniški postaji in mrak je počasi legal nad okolico. kmalu bo noč razpredla svoje lovke povsod in ne bo moč videti niti meter pred sabo. javne osvetljave v zapuščenem okrožju ne poznajo, zato je tako primerno za umazane posle.

dlan je ovil okrog roča službenega revolverja, ki ga tehnično gledano zdajle ne bi smel nositi. na sebi ni imel uniforme, le v žepu se je skrivala zlata značka policista. stopil je s perona navzdol na tire, ki jih je že zdavnaj prerasla suha trava, te dni ožgana od sonca. odpravil se je po tirih navzdol proti staremu tunelu, kjer naj bi se predaja vršila. še naprej je v njem utripal previdnostni alarm, naj se obrne naokrog in ne tvega. naj pokliče okrepitve. ustavil se je skoraj tik pred vhodom in počakal, da se je njegov pogled privadil na temo v napol podrtem predoru. nekaj deset metrov stran je bila na kamenje naslonjena silhueta. pištolo je izvlekel na dan in stopil v notranjost predora. ni mogel trditi, da je bila pojava res eden od mafijcev ali tolpašev. lahko je naletel samo na dom klavrnega mestnega berača. tunel je bil napolnjen s škatlami, zabojnikami, smetnjaki. sama krama povsod naokrog. hotel je že opustiti idejo, da se bo tukaj sploh kaj zgodilo, ko je čez tunel zadonel pok pištole, da se je v trenutku vrgel v zaklonišče za prvim smetnjakom in sprostil zatič pištole za prosto streljanje. ''prekleto,'' je zamrmral predse, kletvica namenjena zgolj njemu. počasi je pogledal izza smetnjaka, opazil podobo, naciljal, dvakrat ustrelil. sodeč po zvoku v prazno. ponovi vajo. za las se je izognil novi krogli s strani neznanca. počepnil je navzgor in se pričel hitro pomikati med smetnjaki, da bi prišel bližje, videl boje. ustavil se je nekaj metrov stran in pištolo nameril naravnost nanj. ''kaj če bi odložil orožje in nama prihranil nekaj krogel?'' je naglas spregovoril in se počasi dvignil izza smetnjaka, vedoč da z izpostavljanjem tvega marsikaj. ko se je zravnal, je tipa v trenutku poznal. irska mafija. njegov bivši sodelavec. ''maccormack,'' je izrekel njegovo ime in pogled spustil na cev pištole, ki je bila namerjena v njegov prsni koš, prst izdanega pa je že pritiskal na sprožilec.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Sre Mar 20, 2013 9:07 pm

saoirse je nekoliko naveličano prestopila na mestu in se ozrla na uro. šlo je še za eno izmed običajnih predaj, ampak vsake toliko časa je brez opozorila vskočila na sredo mafijskih poslov in tako po eni strani ljudem pokazala, da je še kako dobro vedela, kaj se dogaja in to imela pod nadzorom, ter seveda po drugi strani pokazala svojim uslužbencem, da je bila vedno tam za njih. na nek način, seveda. tokrat je razlog njene prisotnosti tičal zgolj v dolgčasu, ki se ga nekako ni mogla znebiti in ki jo je že cel dan pehal v čudno razpoloženje. sicer je bila oblečena v povsem temna oblačila in je za pasom njenih usnjenih hlač bila v svojem ovoju skrbno nameščena pištola, prekrita s temno, nekoliko daljšo majico, ampak še vedno je dvomila, da bo kakršnakoli potreba po tem, da jo uporabi. bila je standardna predaja – rutinska zadeva, resnično. oziroma je v to vsaj bila prepričana, dokler ni nenadoma zaslišala strelov. »presneto,« je zamrmrala sama pri sebi. naslanjala se je na temen avto – pripeljal ju je tip, ki je zdaj vršil predajo, zato sta bila sama in zato je bila na njej naloga, da preveri dogajanje in poskrbi za to, da se njenim ljudem ne bo nič zgodilo.
mehko je zakorakala proti napol podrtem predoru; njeni koraki so bili na pesku povsem neslišni in premikala se je dovolj počasi in previdno, da so se njene oči dokaj hitro navadile na temo, ki je prevladovala v notranjosti predora. ni bila ravno najbolj navdušena nad temo, ampak ta predor je uporabljal že njen oče. policija zanj ni nikoli izvedela in to, da se je po njem razleglo streljanje, je lahko pomenilo samo eno: da je šlo nekaj grdo narobe. seveda, obstajala je možnost da je nekdo obvestil policijo in se je prikazal pogumen policist z nekaj odvečnimi naboji v pištoli, mogoče pa je tudi bilo, da je šlo nekaj narobe med samo predajo. skušala je razločiti nekaj – karkoli, medtem ko je iz ovoja potegnila pištolo. vajena je bila orožja; z njim je dobesedno odrasla in oče jo je naučil vsega, kar je morala vedeti. potem pa je nenadoma otrpnila v poltemi – njeno telo je dejansko zmrznilo na mestu, ko je zaslišala in prepoznala glas človeka, ki je prekinil gluho tišino. ren. kaj za vraga je ren – njene misli so se hitro zbrale in v trenutku je pred seboj videla povezavo in potek dogodkov do zdaj – še bolj jasno kot to pa je videla razvoj dogodkov. maccormack je bil z mafijo že od nekdaj. sicer ni bil med njenimi najljubšimi ljudmi pod soncem, ampak bi je zvest in dober pri svojem delu – a njo je zaskrbela zvestoba. zvestoba, ki je veljala njenemu očetu in tista slepa, brezmejna zvestoba, ki jo je nenadoma občutila tudi saoirse. bila je dovolj blizu, da ju je zdaj tudi zagledala – ren je stal na mestu, na njegovem obrazu pa je bila tista misel, ki se je najbrž zrcalila tudi na njenem. ampak bolj kot to ji je do srca prišla podoba drugega moškega, ki je imel na obrazu odločen izraz in katerega prst se je počasi premaknil na sprožilcu. nenadoma je v prostoru zazvenel zvok strela in zaprla je oči. ren ni bil mrtev – ni bil ustreljen ali poškodovan ali karkoli podobnega. ni mogel biti; saoirse ga je zaščitila in poslala kroglo naravnost v maccormackovo srce. on je bil tisti, katerega telo se je počasi zrušilo po tleh brez življenja in on je bil tisti, ki ga je ubila z enim samim natančnim strelom. in šele ko je zvok izzvenel, se je zavedla resničnosti in ob dejstvih ji je skorajda poslalo slabo, ko se je uprla na steno, nezmožna poklicati rena in ga vprašati, če je v redu – nezmožna proizvesti kakršnokoli normalno čustvo in zdaj dokončno zlomljena ob zavedanju, kaj je storila. »ren,« se je iz njenega prsnega koša le izvil zvok, potem pa se je njen glas pretrgal, ko jo je zagledal. ubila je človeka. in to ne kateregakoli človeka - vse pa je storila zanj, čeprav je še vedno občutila bolečo praznino vedno, ko se je spomnila na njuno zadnje srečanje.

tagged: dead sea indeed. :3

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Mar 21, 2013 5:57 pm

tag; dead sea :3

pričakoval bi, da se bo pred njegovimi očmi v milisekundi odvilo njegovo celo življenje ali nekaj podobno osladnega, kot ljudje pravijo, da se dogaja. po letih podobnih situacij, se ni počutil prav nič drugače. njegov pogled je bil prikovan na cev pištole in čakal je na zadnji korak. ko bo maccormacku uspelo do konca potisniti petelina navzdol in bo trenutno tišino prerezal zadnji pok. morda bo na koncu vanj izstrelil še dodatno kroglo ali dve, zgolj da bi se prepričal, da je res odšel na drugo stran. čakal je in se zavedal, da je lahko prav vsak dih zadnji. končno je napočil trenutek, ko je petelin našel pot do konca in v trenutku sta po tunelu odjeknila dva strela. prvi je prišel z njegove desne, drugi iz maccormackove padajoče pištole, da je sam odskočil vstran, izven dometa poti irčeve krogle. s široko razprtimi očmi je gledal padajočega moškega, ki se je v počasnem posnetku sesedel na tla, in nato še v lastno pištolo, ki je ostala na svojem mestu, ne da bi jo uporabil na sovražniku. odvilo se je hitro, prehitro. hipoma se je zasukal v smer od koder je prišel strel, da bi se prepričal na lastne oči ali je vse skupaj samo neka čudna potegavščina ali pa mu je nekdo pravkar podaljšal življenje za najmanj nekaj ur. pričakoval je caldwella. ali katerega od italijanov. ni pričakoval podobe skrušene svetlolaske, ki se je s plitvim dihanjem opirala na steno in strmela v truplo ob njem. ''saoirse,'' je zamrmral sam pri sebi in prestopil lesene deske na tleh, ko je počepnil od ircu in s prsti poiskal njegov utrip na vratu. oziroma pomankanje le tega. bil je mrtev. ''sranje,'' je nadaljeval, čeprav bi lahko vedel, da drugega končnega izida ni bilo – ali mccormack ali on.

pobral je padlo pištolo in jo zataknil za pas, svojo pa ohranil v roki, ko se je zravnal in vrnil pogled nazaj proti saoirse. ni razumel, kaj točno se je zgodilo. maccormack je bil eden od njenih mož in očitno je bila ona tudi tukaj. je bil to nek čuden dogovor, da ga spravita v kot, potem ko mu je dala na znanje, da se ga irci ne bodo pritaknili? ''sta bila skupaj tukaj?'' je zato vprašal, ostreje kot je sprva nameraval. vedel je, da bo v roku petih minut obžaloval prav vsako vprašanje, svoj ton in smer razmišljanja. že sedaj se je s skrajnimi močmi trudil prezreti njeno pretresenost in na situacijo gledati iz racionalnega, nepristranskega, vidika. s pridušenim glasom je pristavil zasoljeno kletvico v italijanščini, ko je brcnil naravnost v deske pred njim, da jih je nekaj poletelo v zrak in pristalo poleg nepremičnega trupla. ''nekdo vas je moral izdati... ne razumem pa, kaj ti delaš tukaj? od kdaj sodeluješ pri običajnih predajah?'' je nadaljeval z namrgodenim izrazom in se pošteno trudil, da je gledal nekam stran od nje. da je ne bi videl prekleto šibke, ko je slonela na steni in se skorajda tresla. da. vsak instinkt v njem mu je velel, naj odkoraka do nje in izpuli pištolo iz njenih rok, naj jo objame in pomiri. ampak ni zmogel. ni bilo pametno. ''pojdi domov,'' je naenkrat spregovoril z neznačilnim jeklenim tonom in spustil pogled nazaj na truplo. kdaj je prišel nazaj na to točko, da je pospravljal za mafijo? ''poskrbel bom... za tole, ti pa pojdi domov. sta prišla z avtom? odpelji se domov,'' je besedo domov ponovil že trikrat v želji, da spet med njiju postavi razdaljo kakor zadnjič.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Mar 21, 2013 7:07 pm

in mogla verjeti in vsekakor ni mogla doumeti svojega ravnanja. oče ji je vedno govoril, da bo prišel dan, ko se bo morala odločiti med tem, kar je resnično pomembno in tistim, kar se je pač zdelo pomembno v nekem trenutku. in potem jo je pogladil po svetlih laseh in se vanjo zazrl s tistim prepričanim nasmeškom, ko je zaskrbljeno vprašala, kako bo vedela, kaj je bilo resnično pomembno. njegov odgovor je bil tako preprosto in je zdaj odmeval v njeni glavi, ko je strmela predse z neko praznino v očeh. čutila boš, saoirse. ampak kaj je čutila zdaj? kako za vraga je lahko v enem samem trenutku zavrgla vse, v kar je verjela in vse nauke, ki so jih je učili med odraščanjem. družina je na prvem mestu. in tukaj je bila – s pištolo v roki in v povsem pozabljenem prostoru, skupaj z dvema moškima, od katerih je enega ubila zaradi nujne potrebe, da bi zaščitila drugega. utrip njenega srca se je umirjal, medtem ko je počasi analizirala vse informacije, ki so ji jih pošiljali njeni možgani. pa saj se ji je zmešalo. kako je lahko—ampak to ni bilo bistveno, njeno srce je bilo drugje in ni mogla dovoliti razvoja dogodkov, ki se je risal pred njenimi očmi. iz misli jo je predramil glas človeka, ki mu je ravnokar rešila življenje. morda je bil to najhujši del. sama bi se lahko soočila z vsem, ampak tukaj je bil on in to je pomenilo, da bo morala obrazložiti in se soočiti z njegovim glasom, s tistim hladom, ki ga je imel po novem prihranjenim zanjo in seveda tudi večnim potiskanjem stran od sebe. »jaz…« je začela, obmolknila in se namrščila. »tole ni…« je poskusila znova, potem pa se je zbrala – ker se je morala, presneto, ni prenesla njegovega pogleda na svojem obrazu, ni prenesla dejstva, da jo je zdaj bral kot odprto knjigo in da je bila videti presneto šibka. vedno mu je pokazala vse. nikoli ni prikrivala svojih čustev pred njim in tudi tokrat se je odločila, da ji je bilo dejansko vseeno. do vratu je bila v sranju in morala je nekaj narediti. »občasno,« je z zbranim glasom končno odgovorila na njegovo vprašanje. v predajah je res sodelovala občasno; kadar se ji je zahotelo ali kadar je hotela preveriti delo koga, ki mu ni najbolj zaupala.
njegov ton glasu je imel nanjo podoben učinek kot da bi nekdo nanjo zlil vrč ledene vode. streznil jo je; morda jo je nekoliko predramil iz stanja pretresenosti, a še vedno ne dovolj, da bi izgubila tisti prestrašeni lesk v očeh, ki se ga niti ni zavedala. »ne,« ga je gladko zavrnila, se vzravnala in storila tisto, kar je znala najbolje. s situacijo se je soočila, medtem pa iskala rešitev. »ne, ren, ne bom odšla. to ni tvoj problem, to je v celoti in popolnoma moj problem,« je nadaljevala. morda je upala, da bo tako lahko pregnala tisti hlad, zaradi katerega jo je zazeblo do kosti, ampak se je motila. zakorakala je proti njemu in se obenem izogibala njegovim očem. »pojma nimam, kaj počneš tukaj. ampak dala sem ti obljubo in vsekakor jo bom držala,« je bil njen glas tišji, ko je počepnila ob truplu in mu z dlanema skoraj nežno zaprla oči. »očitno za vsako ceno,« je bolj sam pri sebi ugotovila in skušala obdržati telo nad nadzorom – ni se mogla začeti tresti, ni se mogla prepustiti tistim neumnim občutkom, ki bi jo izdali. pustila je svetlim lasem, da so prekrili njen obraz in srce parajoč izraz na njem, dokler se ni ponovno zbrala in po nekaj trenutkih tišine vstala ter se morda prvič v tem večeru resnično soočila z njim. »ti pojdi. to ni tvoja skrb. in nazadnje ko sva se videla, si bil več kot jasen o tem, da se ne želiš zapletati v to. v karkoli, kar vključuje mene,« ji je dejansko celo uspelo, da se ji glas ni zlomil. ampak to še ni pomenilo, da je bila tudi v resnici tako močna, kot se je zdelo za masko na njenem obrazu in ko je njen pogled za trenutek legel na truplo, je renu zasukala hrbet in pustila tistim solzam, da so zdrsnile po njenem licu. kaj za vraga je storila? in kdaj je postala ta človek? odgovorov ni imela, ampak z nedavnimi dogodki in besedami, ki jih je izrekel nazadnje, mu preprosto ni mogla dovoliti, da bi ostal. ni je hotel. zavrnil jo je; grdo. počutila se je izdano, na tleh in kot da bi v sekundi izgubila vse, za kar si je vedno prizadevala in v kar je verjela in to zaradi njega. bilo je skoraj ironično.

tagged: dead sea. :3

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Mar 21, 2013 8:33 pm

tag; dead sea :3

obnašal se je kot tankočuten prasec, tega se je prav dobro zavedal. zavračal je vsak pogled v njeno smer, predvsem zato ker je vedel, kaj ga tam čaka. njena povsem skrušena podoba. navajen jo je bil gledati v drugačni vlogi – poznal jo je kot življenja polno alannah, ki ga je spravljala v smeh dan za dnem. ki mu je zjutraj v glavo vrgla blazino, da bi ga prebudila, in začela poljubljati njegov prsni koš, ko blazina ni zadostovala. sedaj je tam stala ženska s pištolo v roki, ki je pravkar nekomu vzela življenje. zanj. in to je bilo tisto, česar ni mogel doumeti. tisto, kar ga je prikovalo naravnost na trdna realna tla – ni ji bilo vseeno. ne glede na vse, ji ni bilo vseeno. lahko je tisti večer odšla in je bil prepričan, da bosta naredila vse v njunih močeh, da se drug drugemu spravita s poti. a očitno so naključja imela svoje načrte in samo deset dni po njunem novem koncu, novem propadu, sta stala nekaj metrov narazen z novim problemov pred seboj. ''ne bi smela. nevarno je,'' je zamrmral v odgovor in ostro odkimal. ne, ne bi se smela spravljati v nevarnost. morala bi čepeti na varnem v svoji vili in nadzirati dogajanje pod seboj. nikakor ne bi smela stati v liniji dometa in mu povzročati skrbi. v pičlih nekaj sekundah se je pred njegovimi očmi odvilo milijon različnih scenarijev, kjer je na tleh ležalo njeno truplo. ni bilo varno. kaj če bi tukaj stal kdo drug? katerikoli drug policist bi brez pomislekov pospravil maccormacka in nato še njo, ker je bila očitno soudeležena in oborožena, odkrita grožnja. ''lahko bi te kdo ranil. lahko bi krogla ponesreči priletela vate,'' je nadaljeval z istim obsojajočim glasom, čeprav je del njega vedel, da se obnaša povsem iracionalno in ne razmišlja z glavo. marveč s srcem. srcem, ki je tudi zdaj pospešeno utripalo zaradi adrenalina in bilo v stanju pripravljenosti na novo nevarnost.

''nehaj, prosim, enkrat za spremembo ne protestiraj in se vdaj. prosim te, da greš,'' je skorajda zagodrnjal, ko je pričela trmariti, kar je po svoje od nje tudi pričakoval. s kazalem in palcem je stisnil most vrh nosu, da bi misli preusmeril na kratek efekt bolečine. uspelo mu je za silo pregnati strah iz njenega pogleda, a ni hotel razmišljati o tem, kako se počuti. pravkar je poslala kroglo v srce enega od svojih najzvestejših uslužbencev. zaradi njega. gotovo je morala samo dejanje obžalovati v istem hipu. koliko koristi je imela od njega? nobene. bil je samo nek pomilovanja vreden opomnik na čas, ko je lahko brezskrbno stala pod soncem daleč stran od mafijskih poslov. ''ne. to je najin problem in jaz bom poskrbel zanj. poklical bom koga in... morda mi uspe naplesti zgodbo o umoru v samoobrambi in bo policija prevzela vse skupaj,'' je nedoločno zamahnil naokrog z roko, v kateri je držal pištolo. ''dobil sem nek blesav namig o tej lokaciji in prišel sam v civilu. skrajno neumno kot lahko vidiš,'' je nato na kratko pojasnil, čeprav ni zares vprašala direktno njega. spremljal jo je s pogledom, ko je stopila bližje in se sklonila navzdol, da bi zaprla veke umrlega. njegove ustnice so že nemo izoblikovale njeno ime, a ustavil se je, preden bi glasilke lahko izoblikovale en sam glas. od zdaj naprej se bo moral opominjati, da zanj ni bila več alannah. da je bila zgolj in le mafijski vodja, kateremu se mora izogibati v širokem loku. lažje reči, kot storiti, vsekakor. namrščil se je, ko se je naenkrat nepričakovano zasukala stran in pustila, da so besede na njem pustile svojo težo. ''ne morem verjeti, da mi to mečeš naprej,'' je s tihim glasom spregovoril in pištolo vtaknil v njen tulec za njegovim pasom, ko se je sklonil navzdol, da bi poskrbel za truplo, kakor je obljubil. ''otročje resnično, kot da ne veš, zakaj se ne smem zapletati v to. mar ni že čas, saoirse, da dojameš, da sva na dveh različnih straneh? in zraven morda dojameš še to, da bi morala po nekih nenapisanih pravilih ti mene spraviti v grob in jaz tebe v keho? prekleto, res ni tako težko dojeti.''

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Čet Mar 21, 2013 9:52 pm

»za vraga, ren,« je dvignila roki predse v skorajda obrambni kretnji, ko je ponovno spregovoril in tokrat ubral temo o njeni varnosti in o tem, v kakšno nevarnost se spravlja s svojim početjem. vsaka njegova beseda jo je bolela in spravljala ob živce obenem. imela je toliko mešanih občutkov, ki jih je gojila do njega, ne da bi to zares želela. po eni strani je vedela, da ga ima rada – še vedno, zelo verjetno tudi za zmeraj. bil je eden izmed tistih ljudi, ki so na njenem srcu pustili neko zaznavno sled. ampak obenem ga je skoraj sovražila – ampak skoraj, ker ga zares sovražiti ne bi mogla nikoli. preveč veliko so ji pomenili vsi spomini, ki so bili zdaj še vedno samo spomini in nekaj, kar je morala pustiti v preteklosti. ton njegovega glasu je bil preveč obsojajoč in počutila se je čudno razgaljeno pred njim, čeprav je bila za hladno noč oblečena razmeroma toplo. ampak ni šlo za to; poznal jo je in vedel je, kar se je skrivalo za vsemi obrambnimi zidovi, ki jih je saoirse postavljala okrog sebe že od nekdaj. njemu je uspelo, da je prišel za vse to in da je bila v njegovi družbi zdaj zaradi tega povsem druga oseba. počutila se je izgubljeno, ker bi po eni strani rada bila oseba, kot je bila v resnici, po drugi strani pa ji tega ni zares dovoljeval. mehko je zajela sapo in uprla pogled vanj. »ne bi te smelo skrbeti za to,« je zavrnila njegove besede. lahko bi umrla, lahko bi bila ubita in v tem trenutku bi lahko bil mrtev on. če ne bi storila tistega, kar je storila, bi bilo na tleh njegovo truplo brez življenja in tega ne bi prenesla – tako dobro se je vsekakor poznala.
stresla je z glavo, da so njeni svetli lasje zdrsnili skozi nočni zrak. »ne boš se me znebil in poleg tega oprosti, ampak to je moj problem. jaz sem pritisnila na sprožilec, se spomniš?« je dejala in ob tem požrla grenak občutek, ki ga je dobila ob izrečenem. ona je bila tista, ki je vzela življenje človeku, ki ga je poznala praktično od nekdaj. človeku, ki jo je videl odraščati in ki jo je vsak dan znova spominjal na to, v kar je verjel njen oče. njen oče. izdala je svojega lastnega očeta in družinski priimek, sploh si ni zaslužila tega mesta in kako za vraga je lahko bila tako zelo neumna? ampak po drugi strani se ji njeno ravnanje ni zdelo neumno. bilo je racionalno, bilo je tisto, kar je hotelo njeno srce. če bi ren umrl, bi bila bolečina zanjo prehuda. »ne moreš vplesti policije,« je zavrnila njegove besede z neko nenavadno treznostjo v glasu. policija? nikoli nisi vedel, kaj so odkrili. ponavadi so bili neprevidni in ne preveč uporabni ter seveda vse prelahko podkupljivi, ampak saoirse ni nameravala vleči nobene pozornosti nase, dokler ji ni bilo treba. »ni šans,« je odkimala. poleg tega ni nameravala izpostaviti umrlega vsem policijskim preiskavam. ob njegovih zadnjih besedah je dvignila pogled in ga uprla vanj. »prav, to ni bilo pošteno od mene,« je tiho priznala ter se že takoj zatem ponovno zbrala. »ampak jaz te ne bom nikoli spravila v grob. zate pa ne vem, ren. iskreno povedano se mi zdi, da te ne poznam več tako dobro. morda celo sploh ne, ampak smešna stvar pri tem je, da to ne spremeni ničesar.« je vedel, kaj je hotela povedati? je vedel, da je bil to samo indirektni način, s katerim mu je povedala, da ga je imela še vedno rada in bodo njena čustva ne glede na vse ostala nespremenjena? ignorirala je dejstvo, da ni bilo težko dojeti. ni bilo bistveno; obenem pa tudi preveč boleče. sklonila se je k truplu, nato pa pograbila njegovo roko in ga poskusila premakniti; poskusila ga je potegniti vstran, da bi ga nekako spravila do avtomobila, ampak ni ji uspevalo. bila je preveč šibka; preveč zrušena, da bi lahko premaknila odraslega moškega. »prekleto,« je sama pri sebi šepnila, potem pa se vzravnala. »prekleto, prekleto, prekleto,« je ponovila, medtem ko je ponovno potegnila telo brez življenja in si želela, da bi lahko bila enkrat v svojem življenju močna takrat, ko bi morala biti – in to ne samo fizično.

tagged: dead sea. :3 notes: zomg your signature! <33

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pet Mar 22, 2013 2:50 pm

tag; dead sea :3
note; u like it? i felt like doing sth creative hh.

namrščil se je ob njeni mili kletvici in takoj videl, da nikakor ne bo mogla razumeti njegove perspektive. ''ne bodi neumna,'' je zamomljal in pogled obrnil navzdol, ko se je ozrla proti njemu, kakor da bi se hotel obraniti pred njeno povsem neutemeljeno jezo in se obenem opravičiti, za vse kar utegne priti iz njegovih ust v samoobrambi. ''seveda me skrbi zate, kako me ne bi?'' je vzkliknil in z dlanmi zamahnil nekam v zrak. jasno, zanjo je želel le najboljše. ''hočem, da si na varnem. hočem poskrbeti zate in prekleto dobro vem, da tega ne morem storiti. zato mislim, da ne prosim za preveč, če ti rečem, da ostani na varnem in se ne izpostavljaj,'' je burno nadaljeval. zavedal se je, da ne bo mogel biti nikoli ob njeni strani in oprezati naokrog za morebitnimi nevarnostmi. ne bo se mogel namesto nje vreči pred kroglo. ne bo mogel namesto nje dobiti udarcev. vse, kar bo lahko naredil, bo to, da bo prav vsak svinjski dan mislil nanjo in se spraševal, če je z njo vse v redu. ''in spravlja me ob pamet... ob tisti zadnji del pameti, ki ga imam, da te ne morem branit pred svetom. vem, vem, da si sama dovolj sposobna, da poskrbiš zase, ampak ne bi smelo biti tako. ne bi te smelo skrbeti, kako preživeti in se spraševati, če boš naslednji dan sploh še živa. morda se zdi, da pretiravam, ampak...'' je končno prišel do zraka in se sunkovito ustavil ter se rahlo ugriznil v ustnico ob nenadnem premoru. ''samo skrbi me,'' je z znatno tišjim glasom zaključil, čeprav sprva ni nameraval reči tega. skomignil je z rameni in stresel z glavo, a na noben način ni mogel pregnati temnih misli stran od sebe. ''prekleto, NAJIN problem,'' je vzkipel, ko je preprosto prezrla vse, kar ji je poskušal dopovedati.

''to je najin problem in nehaj se sprenevedati, da si sama v tem sranju. da, spomnim se, da si ti pritisnila na sprožilec – bil sem zraven. vendar si to storila zaradi mene, kar pomeni, da je krivda tudi moja,'' je hitel nadaljevati, preden bi mu namenila grd pogled zaradi prejšnjega izbruha. en sam karajoč pogled z njene strani, bi bil dovolj, da bi se kesal še teden dni. ni hotel preverjati ali je vsaka njena gesta imela nanj tudi zdaj enak učinek kot mesece nazaj. pripravila ga je lahko do česarkoli. ''ne pretvarjaj se, da je tole samo spodletela misija. vidim, da nisi v redu. z druge strani mesta bi videl, da nisi v redu. mi lahko, prosim, pustiš, da naredim nekaj zate? prosim?'' je z nekaj oklevanja spregovoril in vedel, da je zadel naravnost na najbolj bolečo točko. videl je njeno prvo reakcijo, tresavico in skorajšnji zlom. ''policija je že vpletena,'' jo je malenkostno popravil in ni mu bilo potrebno nadaljevati očitnega – on je bil policija, on je bil do vratu vpleten v afero. prestavil se je bližje k truplu in na hitro premeril razdaljo do izhoda iz tunela, kjer se je najverjetneje skrivalo njeno prevozno sredstvo. kaj narediti s truplom? sranje, bil je kot riba na suhem. naj ga strpa v njen avto in njej prepusti končni del? naj ga odvržeta v reko? ''drug drugega bova spravila v grob. alternativnega zaključka pač ni. prej kot boš to dojela, bolje bo za oba,'' je hladno odvrnil in se znova namrščil, ko se je sklonila navzdol in poskušala premakniti težko truplo moškega srednjih let z ne ravno zanemarljivo težo. pustil ji je, da ga je poskusila zvleči samo za en centimeter naprej. pustil ji je, da ga je vlekla za roko. pustil ji je narediti vse, kar je hotela, četudi je na koncu stopil k maccormackovi glavi. sklonil se je na tla in z rokami segel pod pajzduhe ter potegnil vso težo navzgor, truplo potegnil izven njenega dosega in hrbet umrlega počil na prsnem košu. sranje, res je bil težek. ''v avto?'' je s težavo izrekel skozi napor in napravil nekaj korakov nazaj, zraven pa potegnil irca.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pet Mar 22, 2013 3:36 pm

bila je popolnoma tiho, čeprav je v njej kar vrelo od mešanice čustev in besed, ki bi jih morala izreči. ren se je motil. prav, morda je imel prav in z lahkoto se je postavila na njegovo mesto, ampak če je na celotno zadevo gledala iz svoje perspektive, jo je ubijalo. res jo je – ni si mogla pomagati, ampak vsak dan je mislila nanj. vsak dan je začela s tem, da ga je pogrešala in to je postalo toliko huje, odkar ga je videla. sanjala je v njunem poljubu in imela je nočne more, v katerih ji je vedno znova povedal, da ne more ostati in da je bilo vse skupaj preveč zapleteno; obsojeno na propad že od samega začetka. in zaradi tega je trpela bolj, kot bi bila pripravljena priznati. morda je ravno zaradi tega raje igrala trmasto in morda deloma tudi naivno dekle, kot pa da bi priznala, da ga je pogrešala. s tem stvari ne bi otežila nikomur in ni ga hotela spravljati v to razpoloženje; ni prenesla tistega izraza na njegovem obrazu, zaradi katerega je bilo tako zelo očitno, da je trpel. hotela mu je olajšati stvar, a po drugi strani ga je hotela zase; ni se mogla soočiti z dejstvom, da je bilo vsega kar konec. lahko bi bila tako čudovita skupaj. »ni videti, da bi kdorkoli od naju sploh imel kakršenkoli vpliv na to,« je mehko zamrmrala. morda je bila po eni strani celo srečna, da je bila oblečena v usnjeno jakno, ki je dobro zakrila modrice na njenem zapestju in po drugih delih njenega telesa, ki so ji ostale od srečanja z nekom, ki je ni preveč maral. pa saj je znala poskrbeti zase in ko je pogled uprla vanj, je počasi zmajala z glavo. »ne počni si tega, ren. oba veva, da to ni mogoče. pa saj ne bi prenesla biti ves čas na varnem, pa čeprav bi bilo tako prijetno udobno. ubilo bi me,« se ji je glas prvič tega večera nekoliko zatresel, kar je skušala prikriti s tem, da je hitro obmolknila in se zaposlila s tem, da je z obema dlanema zaobjela svoje svetle lase in jih potisnila nazaj. morda jo je ta znana poteza nekoliko pomirila, ampak vsekakor ne za dlje časa. »pa saj razumem,« je zastokala in zaprla oči, ker se ni mogla pripraviti do tega, da bi se soočila z njegovimi. v njih je videla skrb – skrb zanjo, za katero se niti ni zavedala, da jo je ren imel. vsaj ne v takšni meri. in bolelo jo je srce, ker je samo hotela, da bi bil srečen. »lažje je, če vse potisnem stran. lažje je, če se pretvarjam, da se nič od tega ni zgodilo. ampak potem se nekje spet pojaviš ti. ali pa še to ne – dovolj so sanje, dovolj je bežna misel na najin poljub in zdaj sem zaradi tebe storila nekaj, kar je proti vsem kodeksom; proti vsem pravilom in proti vsemu, v kar verjamem,« je mehko zašepetala s široko odprtimi očmi, v katerih se je šok še vedno mešal s strahom.
zdrznila se je ob njegovi prošnji, ob tistih besedi, ki jo je izrekel in ki je vse skupaj naredila toliko težje. morala bi biti močna, presneto, namesto tega pa je samo prikimala in se objela okrog telesa. »veš, kaj mislim,« je zavrnila njegove besede o vpletenosti policije. ni točno vedela kako ali zakaj, ampak zdelo se ji je pošteno, da bi tudi on njo obvaroval vsaj po tej strani. truplo bi v trenutku prepoznali, ga povezali z njenim očetom in posledično tudi z njo. hotela je vse skupaj opraviti na svoj način; pravilno in brez napak. hotela je že ponuditi svojo pomoč, ampak zaradi neprijetnega občutka, da bi jo tako ali tako zavrnil, je tudi na njegovo slednje vprašanje samo pokimala in stopila pred njim, odprla prtljažnik avtomobila in mu pustila, da je opravil tisto, kar je pač moral, medtem ko se je sama naslonila na avto in ga opazovala. njen pogled je bil prazen; še vedno ni povsem prebolela dogajanja. »vedno, ko te vidim, mi zlomiš srce,« je zamrmrala predse, medtem ko je odvrnila svoj pogled ob tihem priznanju, ki je bilo posledica njenega premišljevanja o njegovih besedah. stopila je do prtljažnika in ga zaprla ter se obenem previdno izognila temnolascu. upala je, da ni opazil modric na njeni bledi koži, ko je rokav zdrsnil navzdol ob njeni kretnji – rokav je hitro potegnila nazaj in obstala na mestu. »vse bi storila zate, ren,« je skoraj jezno zamrmrala nekam v hladen večerni zrak, potem pa se le pripravila do tega, da je pogled uprla vanj. »ampak spoštujem to, kar misliš. in zato ti ne hodim blizu, zato se vsak dan znova mučim in si dopovedujem, da imaš prav. saj vem, da imaš prav, presneto,« so jo njegove prejšnje besede o tem, da ni dojela, morda bolj bolele kot bi bila pripravljena priznati. »hvala,« je dejala s spremenjenim glasom. morala bi oditi, ampak podzavestno je ob zadnji besedi z dlanjo segla proti njegovem obrazu in se za trenutek dotaknila njegove kože, preden se je zavedla svojega početja in dejstva, da si tega ni smela privoščiti. roko je nemudoma umaknila in se odpravila okrog njega in odprla vrata na voznikovi strani, pripravljena na odhod. »poskrbela bom za to,« je bolj sama pri sebi rekla, potem pa s pogledom ujela njegove oči, ker si ni mogla pomagati, da ne bi.

tagged: dead sea. :3 notes: I love it! I wish I had your skills so I could do smth so awesome for me, but then again, of course, I can't. UGH. and they are breaking my heart again. are you gonna take the honours and finish this up? <3

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pet Mar 22, 2013 6:21 pm

tag; dead sea :3
note; done. (although he should have done something about those fucking bruises -.-) nadaljujeva po dogovoru al greva še mal v preteklost to see the happy times? pm/fb. (:

imela je prav. prav nobenega vpliva nista imela na prihodnost, ki se jima je obetala. že sedaj je izgledala neverjetno pusta in siva. predstavljala je nočno moro, na katero misel ti požene kurjo polt po telesu in hladen drget. leto dni nazaj bi trdil, da si prihodnosti brez nje ne predstavlja in vendar ni zdaj razumel, kako je sploh lahko to trdil? slej kot prej bi ji moral povedati, da ni to, za kar se izdaja. da njegovo ime ni ryan in da mora oditi nazaj v filadelfijo na staro delovno mesto, kjer obstaja verjetnost, da bo njegovo življenje vsako uro vsakega dne v nevarnost. v glavi je imel pripravljen že cel govor, imel je načrt, kako ji bo povedal resnico. potem bi jo prosil, naj odide z njim. naj si skupaj najdeta stanovanje in živita skupaj. naj bosta skupaj. ker druge predstave ni mogel videti, samo njega z njo. in sedaj je to v celoti splavalo po vodi, ker je bilo nekaj najbolj nemogočega na svetu in bilo je narobe, da si je prav sebično želel, da bi maccormacku petnajst minut nazaj uspel njegov podvig. vendar tega ni izrekel naglas, ker bi mu verjetno prilepila zaušnico. ''saj je vseeno. karkoli rečem, bo vseeno. tako ali tako boš storila, kar boš hotela,'' je zavzdihnil in opazoval njen sleherni gib – kako je usnjeno jakno ovila tesneje okrog sebe, kako se je skušala zamotiti s svojimi lasmi, kako je bežno zaprla oči in si verjetno zaželela, da bi lahko zavrtela čas malce nazaj. ''ne, ne razumeš. ne zares,'' je skorajda otožno zamrmal ob njenem stoku. ni se zavedala, da verjetno na plečih nosita isto težo in da to ni bila njuna dolžnost do poklica. ampak nekaj znatno več, kar je vključevalo zgolj njiju. ljubezen, če smo bili pikolovski. ''smešno je, da si bova vsak dan znova govorila, da skupaj ne moreva biti zaradi poklica, ko pa si pravkar dokazala, da sva bolj pomembna kot moja značka ali tvoja zaprisega,'' je dejal in se namrščil ob ugotovitvi. vendar biti skupaj pomeni stalno nevarnost, stalno tveganje. neprestano oziranje prek ramena in čakanje, da bo nekdo ugotovil, kako čudovito kršita pravila in to je bil tisti del, ki ga je najbolj preziral.

skorajda bi iz oprijema izpustil truplo, ko sta prispela do avta in se mu je umaknila na stran ter izrekla besede, ki so zarezale naravnost čez že tako brazgotinasto srce. lahko bi ji rekel, da tudi ona dan za dnem lomi njegovega, a ni vedel, če so bile besede sploh mišljene za njegova ušesa ali pa so ji zgolj nehote ušle naglas. potegnil je irca višje gor in trup spustil v prtljažnik terenca. stopil je naokrog k nogam in ga bolj ali manj uspešno potisnil v notranjost. v grlu se je že delal ogromen cmok, ko je stopil korak stran od prtljažnika in ji omogočil, da je zaprla črn pokrov. njegov pogled se je ustavil na svetli koži njenih zapestij, ko se je rokav privzdignil ob potiskanju prtljažnika navzdol. tisto kremno porcelanasto pot je prekrival cel sloj modric in njegova pest se je samodejno stisnila v pest ob sami misli na to, da sta ravno petnajst minut nazaj govorila o njeni varnosti in se ji ni zdelo vredno omeniti, da jo je nekdo poškodoval. odsotno je samo napol poslušal njene besede in se prisilil, da bi jih povsem prezrl. ošinil jo je s pogledom zgolj za sekundo in stopil stran od avta, od nje. ''prav,'' je samo zagodrnjal v klavrnem odgovoru in izklopil vse čute, ko je njena dlan zdrsela čez njegov obraz. zadržal je dolg dih in ga izpustil, ko je bila na drugi strani in odpirala vrata avtomobila. ''lahko noč,'' je zamrmral, ko je že sedela v avtu in vžigala motor. ne da bi čakal na njen odhod, se je obrnil v drugo smer in se odpravil nazaj proti železniški postaji, v bližini katere se je nahajal njegov prevoz. niti najmanjšega pojma ni imela, kaj vse bi on storil zanjo.

c'est fini.