private booth

Naslov sporočila: Re: private booth Ned Mar 23, 2014 4:55 pm

tag, isabella

Prav posebno zadovoljstvo mu je prineslo dejstvo, da je v to majhno picerijo lahko vstopil kot zmagovalec. Tisti cmok v grlu, ker se je navkljub vsemu v njegov spomin prikradla podoba majhne deklice, kakor jo je videl zjutraj, preden se je odpravil na delovno mesto, je prekašal občutek popolne dominance nad temi makaronarskimi kurci. Enega za drugim bi lahko zmlel v prah, in tisti, ki so ga prepoznali – nekaj glav se je namreč obrnilo za njim, ko se je povsem vsakdanje sprehodil do pulta – so to vedeli. Simpatični točajki, bogsigavedi, če ni bila še mladoletna, se je nasmehnil s kombinacijo otroškega navdušenja in zlonamernega ustrahovanja obenem. Povedal ji je, da naj pokliče gospodično Morello; in nato je naznanil, da bo počakal v enem njihovih zasebnih predelov, saj se morata z gospodično pomeniti na štiri oči. Nato je preko pulta potisnil dvajsetaka, naročil konjak in – tik, preden se je samoiniciativno odpravil proti nagledani mizi – dodal: »Povej ji, da jo čaka Dominic Wallace.« Svoje ime je izpregovoril s tolikšno preciznostjo, da je bilo nemogoče, da si ga ne bi zapomnila. Nemogoče, da ne bi odzvanjalo v njeni glavi še dneve in dneve. Samo njegovo ime je v sebi nosilo nekaj grozečega; in poskrbel je, da je bila sporočilnost njegovih besed zmeraj še preveč jasna.

Potem je sedel za nagledano mizo, iz žepa suknjiča je potegnil cigaretnico in si mile volje eno prižgal, četudi je znak na vratih jasno kazal, da tukaj ni dovoljeno kaditi. Obstajale so posebne priložnosti, ko se je smelo takšne zakone kršiti. Ko si, denimo, vkorakal na že davno uničen in skorajda prisvojen teritorij, z zmagovalnim nasmeškom na obrazu in z nekakšno idejo dobrega, zaradi katere morebiti prav nikomur ne bo potrebno odstreliti glave. Saj je bila vendar majhna deklica, spominjala ga je na njegovo lastno hči, Renee, in vedel je, da z njo neposredno ni imel vzroka za prepir. Iztrebil je njeno vrsto in zadnjo v liniji je z veseljem poslal nazaj na tisti otok, ki mu je njen oče pravil dom, in ji dal priložnost normalnega – in uspešnega – življenja. Bolje, kakor da njeno ljubko majhno telesce najdejo v kakšnem jarku, mar ne? In potem se mu je pridružila. Široko se je nasmehnil in se nagnil nazaj, se naslonil na udobno naslonjalo in si jo ogledal. Njene poteze so bile veliko resnejše od takrat, ko jo je spoznal prvič. Spremenila se je, ubožica – a navsezadnje se je spremenil tudi on. »Gospodična Morello,« je zadovoljno pozdravil, nato je z roko nakazal na sedež nasproti svojega, »Prosim.«

Naslov sporočila: Re: private booth Ned Mar 23, 2014 8:30 pm

tag, dom

hladna voda ji je poškropila obraz in z dlanmi se je krčevito oprijela umivalnika pred sabo. njen obraz je bil videti neverjetno bledo v ogledalu in z njega so še vedno kapljale drobne kapljice vode. šlo ji je na bruhanje ob sami misli na človeka, ki je sedel par metrov stran, kot da ima v lasti cel svet, ko je vkorakal v njeno picerijo. njeno kurčevo picerijo. trikrat je globoko izdihnila in končno popustila svoj prijem na umivalniku, saj so členki postajali že beli in si obrisala obraz. vsekakor je to zmogla. ni pa še točno vedela, ali bo lahko obdržala mirne živce skozi celoten pogovor. prekleti prasec. zakorakal je iz stranišča in skušala umiri svoje prste, ki so se kar sami stisnili v dve majhni pesti. skoraj obupano je potrebovala nekaj česar bi se oprijela, a ker je bila v tem trenutku popolnoma sama, se je lahko držala samo sebe. vsi so skočili v luft, ko je dobila klic kdo je prišel skozi vrata in lahko je kar čutila energijo v prostoru. vsi so bili na trnih, vsi so jo spremljali z očmi, ko se je sprehodila skozi restavracijo, do separejev kjer je sedel. njen obraz je ostal brezizrazna maska in morala je uporabiti celotno samokontrolo, ki jo je premogla da ni skočila preko mize in mu spraskala nasmešek iz obraza. a dobro je vedela, da bi ga to spravilo v samo še boljšo voljo. »gospod wallace.« z zanimanjem je nagnila glavo, ko je sedla nasproti njega. »in hvala, mislim da vem kam lahko sedem v lastni restavraciji.« z blagim zanimanjem se je ozrla k natakarju, ki se je približal mizi in na obraz ji je švignil droben nasmešek. seveda, bil je eden izmed njenih capov, orožje na boku jasno vidno. pred njiju je brez besed položil konjak, ki ga je naročil in identičen kozarec pred njo. »hvala luca, to bo vse.« je zamrmrala in za nekaj trenutkov samo strmela v njegov aroganten obraz skozi dim. kako narobe ga je ocenila, kakšna trapa je bila. »kako... lepo od tebe, da si se oglasil. povsem predolgo je bilo od zadnjega srečanja. se je mogoče vabilo na očetov pogreb izgubilo v pošti? oh saj res,« je dodala z rahlim nasmeškom in spila precejšen požirek konjaka preden ga je s treskom odložila na mizo. »njegovi morilci nanj žal niso bili povabljeni.«

kar videla se je, kako se hihita pred njim, ko je sedel v očetovem kabinetu. takrat ji je zgledal točno tako kot zdaj – starejši, sofisticiran, nevaren, čudovit. ni vedela, kaj jo je tako privlačilo k njemu a preprosto očarana je bila. še več dni, tednov skoraj po tem je sanjarila o njem, kako bi lahko naključno obiskala njegov kasino, kako bi se mogoče nekje srečala in potem... z komaj vidnim vzdihom je med prsti nekajkrat zavrtela kozarec preden je dvignila pogled. »kaj za vraga hočeš? če bi bila na tvojem mestu bi hitro povedala, preden te vržem iz očetove picerije kot potepuškega psa.«