sedel je kamnitem zidu, ki je ločeval prometno ulico za sabo in peščeno plažo nekoliko nižje pod njim. noge so mu prosto padale čez zid in s petami zadevale kamne za sabo. nekaj minut nazaj je tik pred njegovimi očmi izza morja vzšlo sonce. verjetno je bil to za peščico ljudi, ki so bili pokonci ob tej uri, precej romantičen trenutek, a glede na to, iz kje je prihajal temnolasec, je bil sončni vzhod v atlantic cityju precej nepomemben.  pred dobro uro se je vrnil nazaj v mesto – večino noči je preživel na precej dolgočasni nalogi v predmestju in ob tem se še vedno nikakor ni mogel navaditi, da se je spet znašel na tako nepomembnem položaju. za hierarhijo in politiko mafije mu je bilo seveda vseeno – nikoli ni imel ambicij zasedati najvišje položaje, a vedel je, da ima dovolj izkušenj in znanj, da bi opravil veliko bolj zapletene naloge, kot je bil recimo današnja. a denar je bil denar in nad tem se ni nikoli pritoževal. v pljuča je še enkrat potegnil dim ene od najmočnejših cigaret, ki so jih prodajali v državi, in za trenutek zaprl oči. izgledal je obupno. razmršeni lasje, temni podočnjaki, krvave oči. zadnje dneve je tako ali tako živel samo še na kavi, cigaretah in občasno kakšnemu kozarčku alkohola preveč. bil je tako utrujen, da bi verjetno zaspal na tem trdnem kamnu, a svoje postelje ni videl že nekaj dni.  in kljub temu, da mu je telo že nekaj časa govorilo, da dela z zadnjimi atomi moči, je še kar vztrajal. tako kot tistega jutra.

konico cigarete je pritisnil ob kamen in ogorek pustil v družbi preostalih cigaret. z rokami se je uprl v zid in se v loku odrinil na peščeno plažo dober meter navzdol. dlani si je obrisal v kavbojke in se počasi namenil mimo stopnic (ki so iz ulice vodile na plažo) in proti drugemu koncu plaže – tako si je namreč nekoliko skrajšal pot, ki je vodila do njegovega stanovanja. a ni prišel daleč. pot mu je nekdo prekrižal, a verjetno osebe ne bi niti opazil, če se ta ob njegovi prisotnosti ne bi zdrznila in obstala na mestu. njegov pogled se je tako povzdignil do obraza prišleka in za trenutek se mu je zdelo, da je ta trenutek le del sanj, ker ga je očitno zmanjkalo na zidu. »leonora…?« je nekje v daljavi zaslišal svoj lastni glas, poln presenečenja in nejevere. »kaj za…« glas se mu je prelomil, ko je naredil korak proti njej, še vedno ne povsem prepričan ali so to sanje, ali je to resničnost. za hip je pomislil, da mora biti ženska le popolnoma enaka različica leonore, a glede na to, da je poznala njegovo ime, je popolnoma realna razlaga, zakaj vidi svojo mrtvo ženo, padla v vodo. »kaj se dogaja? si to res ti?« je še vedno v šoku počasi vendarle spravil iz sebe in premagal še en korak, ob čemer se je njegova dlan dotaknila njene roke, kot da bi se še dodatno želel prepričati, da ne sanja.