1148 kingsley drive

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Sob Mar 22, 2014 7:48 pm

weston

bil je eden tistih redkih dobrih dni. nobenih tragičnih nesreč, nobene panike in gneče v bolnišnici. nobenih klicev od mafije. domov je prišla zgodaj, zunaj se je še večerilo. iz avta je pobrala vrečke s špecerijo in jih, kot vedno, skoraj razsula, ko je skušala s polnimi rokami odkleniti vrata. tokrat je na srečo padla samo škatla robčkov in ne kaj vrednejša, kot na primer dve steklenici sauvignona caberne, ki si ju je privoščila kot nagrado za zadnji teden garanja. vrečki je pazljivo odložila na pult, pri tem pa je na tla padel majhen, bel listek. danes spim pri marcu. rad te imam, lucas. nekaj trenutkov je samo prazno strmela v zadevo, šele nato se je spomnila, da je nekaj dni nazaj pravzaprav sama poklicala marcovo mamo in se dogovorila vse podrobnosti. nocoj bo torej res imela večer samo zase.

privoščila si je dolgo, poživljajočo prho, preden se je oblečena v kratke hlače in majico z naramnicami utaborila na stolu ob kuhinjskem pultu. i-pod je, priključen na zvočnik, predvajal njeno najljubšo glasbo, sama pa je med tem razpakirala špecerijo in iz kredence izbrskala pecljat kozarec za vino. že po nekaj požirkih je začutila, kako se njeno telo počasi sprošča, kozarec ali dva kasneje pa je bila že prav dobro razpoložena. dovolj dobro, da je, ko je odšla do predala s sladkarijami iščoč oreščke že poplesovala. za vsak slučaj se je še enkrat ozrla naokoli, čeprav je vedela, da je hiša prazna, nato pa je povečala volumen na predvajalniku, si razpustila lase in pustila, da jo zajame glasba. ni trajalo dolgo, da se je izgubila v ritmu, vse dokler je ni spreletel hladen občutek, da jo nekdo opazuje. »weston,« je na pol olajšano zavzdihnila, misleč, da ji je kdo iz mafije sledil domov. toda kakor hitro je olajšanje izginilo je ostalo zavedanje, pri čem jo je zalotil, in čez njena lica se je razširila rdečica. »kaj pa ti tukaj tako… zgodaj?«

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Sob Mar 22, 2014 8:21 pm

tag, nat

imel je grozen dan. ni bilo poti naokoli kako zanič se je počutil, ne glede na to kako se je trudil. zaradi primera so ga zvlekli v največjo beznico, kjer naj bi popival največji kreten na svetu, kateremu je bil wes že več dni za petami. vse odkar je v bolnišnici intervjujal njegovega sedem letnega sina, pretepenega in lačnega si je obljubil da bo pizdun počival za rešetkami pa naj stori karkoli bo potrebno. seveda, jih je dobil na gobec, za povrhu pa še pivo po celi glavi. niti hladna prha in nova oblačila v postaji, niti dejstvo da se je idiot hladil za rešetkami ga nista spravila v dobro voljo. »pojdi domov cross.« mu je dobrovoljno zamrmral njegov načelnik in ni bilo druge kot da se res odpravi. pa ne, da se je hiše izogibal. vsaj ne namerno. a manj časa kot je preživel tam, manj je razmišljal o svojih sostanovalcih. še posebej dolgolasih dolgonogih sostanovalcih. utrujeno je parkiral avto in tiho odprl vhodna vrata. »honey, i'm home.« je zamrmral bolj sebi kot komurkoli drugemu, a kmalu mu je postalo jasno, da se ne bi rabil truditi s tišino, če se je hotel zmuzniti v zgornje nadstropje. iz kuhinje je prihajala glasna glasba in radovednost ga je premamila, da se je odpravil tja. videl jo je poplesovati po kuhinji in poželenje je butnilo vanj kot ogromen val v morju, ko ga najmanj pričakuješ – takšen, ki ti zalije usta, ti spodnese tla izpod nog in te pusti brez diha. preden bi storil kaj neumnega se je raje naslonil na podboj vrat in prekrižal roke na prsnem košu. seveda, obljubil si je marsikaj, a bil je samo človek in vsak je imel dovoljenje da kdaj pa kdaj pogleda. končno ga je le opazila in kotički ustnic so mu švignili navzgor preden so se njegova usta raztegnila v počasen nasmešek. »nat.« ni se trudil skriti svojega veselja, da jo je našel tako brezskrbno a ob njenem vprašanju se mu je obraz rahlo namrščil ob spominih. »ah, recimo samo da sem imel zanimiv dan.« z roko je rahlo podrgnil po modrici, ki je nastajala na njegovi čeljusti in pomignil proti steklenici vina. »je mogoče ta še kakšen požirek zame?«

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Sob Mar 22, 2014 10:24 pm

weston

skušala se je prepričati, da je drget, ki je ob pogledu nanj spreletel njeno telo, zgolj posledica hladnega piša vetra. ne glede na to, kako neumen je bil njen izgovor, ga je seveda pograbila z obema rokama. kot vedno, ko je šlo zanj, za westona crossa. oziroma, njenega pastorka. te besede so jo končno prebudile iz sanjarjenja o tem, kako bi s svojimi dlanmi zdrsnila pod rob njegove srajce. skušala se je čim bolj neopazno spraviti k sebi, toda to v njegovi bližini zanjo nikoli ni bilo popolnoma mogoče. že od časov, ko se je v josephovi vili prikazal le vsake toliko časa je bil njena šibka točka, kar glede na to, da je njena družba takrat v glavnem predstavljala cel kup starcev starih nad šestdeset let, sploh ni bilo nenavadno. toda primerno definitivno ni bilo, sploh glede na to, da je bil weston pravzaprav sin njenega sedaj pokojnega moža. »zanimiv?« se je zaskrbljeno namrščila, nato pa, ko je videla, kako je podrgnil modrico, v nekaj korakih ob njem in še preden bi utegnil ugovarjati je njegov obraz obrnila proti svetlobi, da si je lahko ogledala rano. »samo modrica je, ledeni obkladki bi morali pomagati, da je čez nekaj dni ne bi smelo biti več.« njen glas je bil popolnoma uraden, kot vedno, kadar je pregledovala pacienta, toda njeni prsti so se, preden jih je hipoma umaknila, na njegovi bradi zadržali trenutek predolgo. »am…« se je odkašljala in si z rokami nervozno pogladila majico, ko se je nenadoma zavedla, da je med njima pravzaprav manj kot meter razdalje. »hočem reči, ja, seveda!« hlastno je izkoristila priložnost in pohitela proti hladilniku, iz katerega je vzela še drugo steklenico, nato pa skupaj z njo na mizo postavila tudi kozarec zanj. novo steklenico je potisnila proti njemu, češ, naj odstrani zamašek, sama pa je segla po tisti, ki jo je sama že načela. preostanek vsebine je izlila v wesov kozarec, nato pa se nekoliko nerodno nasmehnila, ko se je izkazalo, da je steklenica že prazna. »eem, ja… mislila sem, da bom nocoj sama,« je pojasnila prazno steklenico in preprosto skomignila z rameni, preden se je rahlo zahihitala.

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Ned Mar 23, 2014 10:47 am

tag, nat

lagal bi, če bi rekel da ga niso po celem telesu spreleteli mravljinci, ko se je z dlanmi dotaknila njegove brade, ko je ugotovil, da sta si stala bližje kot kadarkoli. nikoli ni dopustil da bi si bila fizično preblizu ker je imel vedno občutek, da jo bo preprosto zagrabil in potegnil k sebi, si jo naložil čez ramo in odnesel v svojo spalnico. »thanks doc.« je dodal z rahlim sarkazmom v glasu potem pa malce razmigal čeljust. »smo preživeli že hujše kot levi udarec pijanega kretena.« vseeno ga je čeljust bolela kot hudič, še bolj pa njegov ego. »kje je mali?« je vprašal po nekaj trenutkih, ko je imel občutek da lahko normalno diha saj se je odmaknila malce stran in z nasmeškom na obrazu je opazoval kako mu je natočila kozarec. mogoče mu je celo malce odleglo, da ji je celotna stvar v takšno zadrego, kot je njemu. ampak prekleto, živela sta skupaj, zakaj ne bi mogla imeti civiliziran pogovor kot da odrasla človeka? »vidim, da si že začela zabavo brez mene.« je pripomnil z nasmeškom na obrazu, vsekakor ne v namenu da jo užali pač pa preprosto kot majhno šalo. »mislim, da bi bilo bolje če to žurko premakneva k bazenu, kaj misliš?« brez, da bi počakal na njeno mnenje jo je z dlanjo pritisnjeno na hrbet rahlo usmeril proti steklenim vratom, ki so vodila k bazenu, ki se je svetlikal, sam pa pograbil steklenice in kozarce. z zadovoljenim vzdihom se je počil na enega izmed stolov in naredil dolg požirek preden je pogledal v njeno smer. »veš kaj se sprašujem odkar sem stopil skozi vrata?« namenil ji je dolg pomenljiv pogled. »kaj počne čudovita, mlada ženska kot si ti, sama doma? hm, natália?« imela je tako čudovito ime, ki je kar zdrsnilo z njegovega jezika. in ker je to vedel, se je vedno trudil da jo je klical nat, ali pa kaj podobnega, zanjo je imel milijon vzdevkov, samo da ni potreboval uporabiti njenega pravega imena. a bil je dolg dan, protibolečinske tablete pa so bile vsekakor dobra kombinacija z vinom, ki ga je zlil vase.

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Ned Mar 23, 2014 10:28 pm

weston

redko se je znašla sama z njim v prostoru in še redkeje mu je prišla blizu in šele sedaj se je zavedala, kako nevarno je znalo biti oboje. njene misli so vedele, da je temnolasec čez mejo njene limite, toda njeno telo se na razumne odgovore niti slučajno ni odzivalo. namesto tega, da bi sprejela dejstvo, da je v hiši izključno, ker si sam svoje tako kot ona ne bi mogel privoščiti, se je zalotila, kako se ji v glavi vedno znova vrtijo najrazličnejši scenariji. kot na primer tisti, ko je se znašla pritisnjena ob steno, ujeta med njo in njegovim telesom… ne, ne, ne! »spravi se k sebi!« je sama pri sebi tiho zamrmrala, nato pa zamaknjeno dvignila pogled: »hm?« minilo je nekaj sekund preden je dojela njegovo vprašanje, njena domišljija še vedno zelo… inovativna. »oh, ja, lucas. eden od njegovih prijateljev ima rojstni dan in njegova mama je prosila, če lahko prespijo.« bilo je čudno biti v hiši brez njegovega živahnega čebljanja o vsem, kar se je tisti dan zgodilo v šoli ali na treningu in hiša se je brez njega zdela prazna.

»nimam pogosto večera samo zase,« je ob njegovem komentarju preprosto skomignila z rameni. alkohol ji je dovolj stopil v glavo, da je bila popolnoma sproščena, toda ko je na hrbtu začutila njegove tople dlani je za trenutek otrpnila od vala poželenja, ki jo je preplavilo. o bog, koliko časa je minilo, od kar je nazadnje začutila to? čisto, primitivno poželenje? v njenih mislih se je pojavil gabrielov obraz in da bi ga odgnala se je napotila proti bazenu, na gladini katerega se je svetlikal odsev nočnega neba. čudovito. »povej,« je odvrnila na njegovo vprašanje, nato pa ob naslednjih besedah čisto zares zardela. prekleto, koliko je bila vendar stara? trinajst? »uživa v dobrem vinu in glasbi,« je odvrnila, pri čemer je nalašč ignorirala pravi pomen vprašanja. iskreno rečeno ob službi, lucasu in od nedavnega še mafiji ni imela časa niti zase, kaj šele za zmenke. »pa ti? kako to, da ne delaš družbe kaki dolgonogi svetlolaski?« napetost v zraku je z vsakim pomenljivim pogledom naraščala, ona pa ni vedela, če še zna igrati to igro. hvala bogu za vino.

Naslov sporočila: Re: 1148 kingsley drive Čet Mar 27, 2014 10:57 am

tag, nat

bilo je skoraj smešno, kaj so preproste besede, ki jih je izrekla naredile njegovemu telesu. bila sta sama v hiši, in iz nekega razloga, je to naredilo ogromno spremembo. sama. nihče ju ne bi zmotil, če bi se odločila… ne. vedno, ko so njegove misli stekle v tisto smer se je spomnil dejstva, da je bila poročena z njegovim očetom. bila je kristolovka, poročila se je zaradi denarja in očeta izkoristila. take misli so vsaj za nekaj trenutkov ustavili tok misli, ki bi jo, če bi bilo po njegovem že zdavnaj spravile podenj. ko sta se zleknila ob bazenu je med njiju končno lahko postavil malce razdalje, a na žalost njegovo podivjano telo ni sodelovalo z racionalnim umom in v kombinaciji z vinom je bil proti obema nemočen. nasmešek kar ni in ni hotel z obraza in dobro je vedel, da se spuščata po luknji navzdol iz katere bosta težko našla pot na plano. »oh kaj pa vem,« je skoraj brezbrižno skomignil in se obrnil proti njej. »že dolgo časa opažam, da so zame temnolaske…« s prsti je zdrsel čez konico njenih las in jih pridržal v svojih dlaneh in se skoraj sam pri sebi nasmehnil ob tej ugotovitvi. nikoli ni imel ravno tipa, a bolj ko jo je opazoval bolj je bil prepričan, da je bila popolnoma njegov tip.

s skoraj zamišljenim pogledom se je zagledal vanjo, kot da je moral v glavi najprej premisliti in preračunati vse možne izide poteka dogodkov preden se je popraskal po zdravem delu brade. »danes sem imel res enega izmed najslabših, kurčevo ušivih dni v zadnjem mesecu. in če pomisliš kaj vse se mi je zgodilo zadnje čase, to nekaj pove,« zadnji del je zamomljal bolj pri sebi in zavzdihnil. »ampak potem pa pridem domov in vidim tebe, in kar naenkrat mogoče moj dan ni več tako grozen. zakaj misliš, da je to?« vprašanje je spet zastavil bolj sebi kot njej preden se ji je končno le nasmehnil in se nagnil bolj proti njej in ujel pramen las med svojimi prsti. gladko kot svila. ko jo je samo pogledal mu je pognala kri po žilah, vsa ta koža, ki je kar prosila, da se sprehodi po njej. z rokami. z ustnicami. »v interesu moje že tako uboge čeljusti, lahko mogoče naredim to brez da jih kasneje dobim?« je še dodal skoraj v šepetu tik preden so se njegove ustnice dotaknile njenih. vino, zmešano s poželenjem se je pretakalo po njegovih žilah, bobnenje v njegovih ušesih skozi katerega ni slišal ničesar več, videl pa je samo še njo, njo, njo.