Po nekaj trenutkih popolne tišine – okna imajo odlično izolacijo, tudi iz sosednjih prostorov ali kazina na zgornjem nadstropju se ne sliši ničesar in najverjetneje bi v tej sobi človek slišal pasti iglo na tla –, se vrata odpro in skoznje vstopi gospod Wallace. Lase ima počesane nazaj, vendar se mu je nekaj pramenov po napornem dnevu vendarle izmaknilo v ospredje. Oblečen je v fin, po meri zašit suknjič, belo srajco, na črto zlikane hlače. Vrata se zapro, obiskovalec nemudoma vstane iz sicer precej udobnega usnjenega sedeža, da bi mu izkazal spoštovanje, vendar gospod Wallace nemudoma dvigne desnico, s čimer ga ustavi na mestu. »Prosim,« vljudno pomigne proti sedežu, a kljub vljudnosti je mogoče v njegovem glasu zaslediti tiho grožnjo. Obiskovalec ubogljivo sede na svoje mesto, gospod Wallace pa si z roko seže v lase in tistih nekaj pramenov pospravi na svoje mesto, med tem ko se v sproščenem tempu napoti proti svoji mizi. Sede, se sprva nasloni nazaj, s pogledom ošine obiskovalca, nenazadnje globoko vdihne, preden se nagne naprej.

Gospod Wallace dovoli tišini, da naredi vzdušje nekoliko bolj moreče, preden spregovori v izredno hladnem tonu, »Zelo nezadovoljen sem, Danny. Zdelo se mi je, da je najin dogovor jasen.«

Obiskovalec, Daniel Fitzgerald, ki je v podzemlju znan pod svojim vzdevkom 'Danny the Mouse', se prav tako nagne naprej, in četudi je na njegovem čelu mogoče zaznati prve kaplje potu, skuša delovati umirjeno. »Gospod Wallace, zagotavljam vam, da..«

»Prosim,« ga mož v suknji nemudoma prekine, znova se nagne nazaj in se široko nasmeji, »Dom. Saj smo vendar.. blizu, kakor bi si bili družina, kajne, Danny?« Nekaj trenutkov popolne tišine sledi šefovim besedam, preden tridesetlenik nasproti njega, ki ga Dominic Wallace smatra za mladiča, znova spregovori. Njegov visokofrekvečni glas mu ni bil nikoli pretirano pri srcu.

»Dom, seveda.« Nerodno se nasmeji. »Dom..« Morda mu je s tem vdahnil lažen občutek varnosti, kajti mladič se nasloni nazaj, konice njegovih ustnic so zavihane navzgor in zdaj lahkotno prekriža nogo, da se izza mize zasvetijo njegove – po Domovo – izredno neugledne adidaske. »Posel je velik. Ogromno prostora je v njem, ne samo za tvojo združbo, saj razumeš. Ne morem se.. zanašati samo na vas. Opcije si puščam odprte, saj razumeš.«

Dom kima, izraz na njegovem obrazu se počasi, a vztrajno spreminja. Najraje bi skočil na tega fanta, mu iztrgal jezik iz grla in zrkla iz jamic, ga potisnil iz tistega stola in ga na tleh tako nabrcal v lobanjo, da navsezadnje ne bi bila podobna ničemur več. Vendar se zadrži, čeprav nima niti slučajno namena igrati dobrega šefa. Globoko vdihne, preden se postavi na noge in stopi proti omari za svojim stolom, odpre naključen predal in si oglejuje njegovo vsebino. Takole, s hrbtom obrnjen proti Dannyju, spregovori: »Poslušaj me, Danny Boy. Do polnoči mi boš dostavil pošiljko, za katero sva bila dogovorjena. V znak dobre volje jo boš.. daroval moji organizaciji.«

Danny želi nemudoma nasprotovati, a Dom se obrne in na obrazu mu je mogoče razbrati, da ugovorov ne bo trpel. »Potem se boš pobral iz mojega mesta.« Naredi korak bliže mizi. »Nikoli več nočem videti tvojega grdega obraza, nikoli več nočem slišati tvojega debilnega imena.« Dannyjeve oči so široko odprte, njegove ustnice so ostale priprte od trenutka, ko je hotel nazadnje nekaj reči. Dom naredi dodaten korak. »In če te najdem med pofukanimi makaronarji, če izvem, da svojo robo prostituiraš tistim Italijanskim kurcem,« dovoli si dramatično pavzo, »Te bom poiskal. Zakopal te bom v pesek, da bo ven gledala samo tvoja gnila faca, in s tisto lopato, ki ti je izkopala luknjo, ti bom glavo raztreščil na tako majhne kosce, da jo bo policija iskala po Atlantskem oceanu.«

Danny obsedi v tišini, pogled umika proti svojim neuglednim čevljem. Nekaj trenutkov v pisarni gospoda Wallaca znova vlada popolna tišina. Danny ve, da bo šef izpolnil svoje obljube, kar je najbrž razlog, da se njegovo telo komaj opazno trese. »Si me razumel?«

Skorajda užaljeno mladič dvigne svoj pogled, ne reče pa ničesar. »Danny, pokimaj ali nekaj reci, da vem, da razumeš, kaj ti govorim,« Wallace zdaj veliko bolj umirjeno, skorajda prijazno zahteva od svojega dobavitelja. Nato Danny komaj opazno pokima, in Dom se mu na široko nasmehne, preden ga odslovi z zadnjimi besedami: »Zdaj pa se poberi iz moje pisarne.«