''Valentti, torej, kako kaj?'' ga je vprašal italjanski policaj, ravno, ko so ga privedli na zaslišanje. Carlos je samo zavil z očmi, ter nestrpno tapkal z prsti po mizi. Nekaj časa, je samo tiho gledal, ter jezno vihal zgornjo ustnico.'' No, nehajmo z temi neumnostmi. Rajši mi povejte zakaj sem tu?'' je Carlos vprašal nestrpno. Carlos ni bil znan po veliki meri potrpežljivosti, zato je samo jezno strmel v policista, ki je prekladal neke papirje. ''No Carlos, včeraj so umorili nekoga, ki ga ti zelo dobro poznaš,'' je rekel, ter pokazal sliko policista, ki je aretiral njegovega očeta. Carlos je zožil oči,vendar ni nič rekel.''Veš kaj o tem?'' ga je vprašal. Carlos je samo odkimal z glavo. Nakar je policist, začel pritiskati nanj z različnimi vprašanji, obtožbami, da je imel on največji motiv za umor policista. Ja Carlos je sovražil tega človeka, človeka, ki mu je zagrenil življenje, vendar ga nikoli ne bi ubil, saj je vedel, da bi policisti takoj prileteli k njemu in še njega spravili za zapahe, tako kot so njegovega očeta. Nakar je Carlosu prekipelo. Jezno je vstal z stola.''Nisem kriv. Ja ta človek, mi je pošteno uničil življenje.Ja sovražil sem ga, vendar se ga nisem niti dotaknil, kaj šele da bi mu prišel blizu. Nisem kriv.'' Je rekel trmoglavo in se usedel nazaj na svoj stol.''No Carlos,pa povej, kako ti je ta človek zagrenil življenje? Slišal sem da si odraščal z drugo družino, ki je lepo skrbela zate. Zaupaj nam svojo zgodbo.'' Je rekel, ter se naslonil, ter čakal,da Carlos začne.'' Prav.''  je rekel Carlos in se naslonil na stol.'' Mislite,da sem imel lepo življenje? Nisem ga imel. Vse kar vi pravite je ena sama laž. Mislite,da bi otroka največjega zločinca pustili primeru? Mu zagotovili boljše življenje? Nikoli. No pa začnimo. Rodil sem se tukaj, v Italiji, v Milanu. Moj oče in mama sta bila zelo premožna. Ves svoj denar,sta dobila po pravični poti. Vendar sta kmalu zapadla v krizo. Da bi nam oče priskrbel dosti za jest, je sklenil posle z nekim človekom,po imenu Henry ki ni bil ravno poštenjak. Nekaj časa, smo živeli dobro, skoraj tako kot prej. Vendar je kmalu, ta človek, Henry, odločil,da bo prekinil posle in vse, če se moja mama ne poroči z njemu. Oče je popenil, nikoli ga še nisem videl tako jeznega.  Pograbil je pištolo in ga skorajda ustrelil. Vendar ga ni. Henry je jezno odšel in skoval prebrisan način, da se maščuje mojemu očetu in dobi kar hoče. Kmalu je moja mama izginila. Oče je vedel, kje jo mora najti, zato je odšel k temu Henryu. Vendar je bilo že prepozno. Moja mama je ležala posiljena in mrtva v Henryevi hiši. Oče ni mogel verjeti in jaz tudi ne, saj sem mu sledil do hiše. Henry se je zlobno smejal in v roki držal od očeta pištolo. Oče je spredvidel kaj namerava.  Vendar je bilo prepozno. Henry se je ustrelil. Ker je bila to od očeta pištola, so okrivili njega, saj so bili na njej samo njegovi odtisi. Poleg tega pa je plačal še služkinji,da potrdi da je moj oče ubil njega in svojo ženo. Očeta so obsodili na smrtno kazen, po krivem seveda, mene pa poslali nekam, k drugi družini. Tam pa nisem bil srečen. Nikoli nisem pozabil tistega trenutka v Henryevi  hiši in odločen sem bil,da bom dokazal da je oče nedolžen. Odšel sem do policista, ter mu vse povedal, vendar mi ta vaš policist ni verjel.  Rekel je,da je moj oče pač izprijen morilec in ne vem kaj še vse in naj raje pozabim na njega. Od takrat se mu tudi približal nisem. Pobegnil sem od družine, ki me je pretepala in ravnala z mano kot z živaljo. Bil sem star nekako 15 let ali manj. Živel sem na ulici, se vsak dan boril za hrano. Počel stvari, ki niso dovoljene,zgolj za samo preživetje.  Na ulici sem se naučil, kako preživeti in misliti samo nase, ne na druge. Kmalu, sem spoznal človeka, pripadnika mafije, ki me je vzel za svojega in vključil v svoje umazane posle. Naučil me je kako ubijati, izsiljevati,preprodajati razne stvari.  Skratka živel sem na robu, hodil sem po tanki črti. Kmalu sem ugotovil,da so moji dnevi šteti, če ostanem v Italiji in z tem mafijašem, ki so ga kmalu prijeli. Meni na srečo niso morali ničesar dokazati. Moj nagon za preživetje je bil premočan,zato sem si takoj kupil enosmerno vozovnico izven Italije. Zato prosim policist,da me zdaj spustite, ker očitno nisem kriv ničesar in z mano samo zapravljate čas, ki bi ga lahko uporabili za kaj koristnega.  Temu policistu nisem prišel niti blizu in to boste kmalu sami ugotovili.'' Je končal Carlos ter jezno odvihral iz policijske postaje in stopil na letalo, ki naj bi se odpravilo v Atlantic city. Hello America.