za deseti rojstni dan ji je mama kupila oblekico svetlo modre barve. kratki rokavi so bili rahlo nabrani, blago se je tesno prilegalo njenemu drobcenemu trupu vse do bokov; tam se je oblekica nekoliko razširila, svetli valovi mehkega blaga so poplesavali ob vsakem njenem koraku. noč in dan se je vrtela naokoli in opazovala, kako se je z njo vrtela nežna tkanina, zdelo se je, da je skorajda nikoli ni slekla. vedno je bila v tisti oblekici. a ne glede na to, da so jo ljudje skorajda vsak dan gledali v istem oblačilu, je le malokdo opazil nežen vzorec na tkanini. majhne črtice, le nekaj odtenkov temnejše od blaga, so se prepletale vse od ljubkega belega ovratnika pa do frfotajočega roba. in če si pogledal še malo bolj, si lahko vijuge povezal v oblike. slončki. ona je tam videla majhne slončke. oh, kako je ljubila tiste slončke. v resnici je oblekico nosila le zaradi njih. rada jih je imela ob sebi. rada se je z njimi pogovarjala. rada se je z njimi igrala. rada jih je imela rada. kajti tisti slončki niso bili navadni slončki. bili so čarobni. včasih, ko je bila sama ali ko se je preprosto počutila slabo, so se pojavili. spravili so jo v dobro voljo, postavili na noge, ko je padla. vse skupaj je bilo tako nedolžno. čudovito, pravzaprav. njena oblekica je bila magična in tega ni povedala nikomur. včasih je lahko oživela kar cel svet okoli nje, prav zares. svet je bil takrat res lep. barven in magičen. preprost. rada je bila živa.

nekega dne se je zapletlo. stara je bila dvanajst let in nekaj več kot tri mesece, svetlo modra oblekica ji je bila še vedno prav. z družino so se odpravljali na neko imenitno zabavo in rdečelaska je bilo trdno odločena, da pojde tja v svoji najljubšo oblekici, četudi je bil njen rob že dodobra razcefran. mami to ni bilo všeč, sprana oblekica ni sodila k popolni podobi družine. dvaindvajset minut, čas je meril gospod doherty, se je drla na ubogo dekletce, dokler se ji ni le uklonila. pripravljena je bila sleči tisto oblekico, četudi ji to ni bilo niti najmanj všeč. in vse, kar je sledilo za tem, je le nejasna meglica. stala je na sedmi stopnici, ki je nadnjo padla vsa teža tistih slončkov, ki so bivali v njenih oblekici. potegnilo jo je k tlom, zakotalila se je na hladna tla. kot zapuščen pes je ležala na tleh, medtem ko se ji starša nista upala približati. boleče visok pisk je prebodel njene možgane, povzročil je, da se je zatresla prav vsaka kost v njenem telesu. odprla je usta – napol v nuji za kisikom, napol, ker se je hotel zadreti. bolelo je, žgalo. zvila se je v ostudnem krču, katerega je povzročala prav tista oblekica. gorela je. in tudi ko jo je že spravila s svojega tresočega telesca, ko jo je razparala na majhne krpe, se bolečina ni ustavila. nohte je potisnila globoko v svojo kožo, pekočo vročino je poizkušala spraskati ven iz svojega telesa. vendar ni šlo. ubijalo jo je. ubijala jo je bolečina, ubijala jo je tišina staršev in jok mlajšega bratca iz ozadja. nihče ji ni pomagal. lahko je le umrla. zaprla oči in upala, da bo tako lažje.

zbudila se je v bolnišnici. njen mlajši bratec se je oprijemal njene dlani ob robu postelje, za nohti so bile še vedno sledi posušene krvi. starša sta stala kakšen meter stran od postelje, rekla nista nič. v trenutku, ko je odprla oči, sta malega jareda poskusila potegniti stran, vendar mali ni izpustila sestrine dlani. bil je veliko mlajši in nikakor ni razumel, kaj se dogaja – in vendar se je zdelo, da le on razume. razume, da prestrašena blanche ni slab človek. na prsnem košu je imela nekaj površinskih ran, na hrbtu nekaj grdih modric. ni imela časa za okrevanje. ali premislek. ali karkoli. mama ji je na posteljo vrgla neko neprivlačno rdečo oblekico, nikakor primerljivo s tisto svetlo modro, z očetom sta jo odpeljala prek dolgih belih hodnikov do še bolj belih vrat. v prostoru je sedel rjavolas moški srednjih let s precej prijetnim izgledom in toplim glasom. vsekakor je bil boljši od njenih staršev. postavljal ji je ogromno vprašanj, obdelala sta vse od njene najboljše prijateljice pa do včerajšnjega kosilo. in do modre oblekice. naravno se je zdelo, da mu pove, kako zelo čudovita je le-ta bila. takrat se je njegovo čelo nekoliko namrščilo, vprašanja so postala težja. potem jo je vljudno poslal ven, starša sta ostala notri. pogovor je trajal dolgo časa – dovolj, da je svojega malega bratca v tem času naučila zavezati čevlje. tudi ko sta prišla ven, nista rekla nič. cel teden nista rekla nič. zgolj opazovala sta jo, vsako njeno najmanjšo potezo sta skrbno preučevala. čakala sta trenutek, ko se bo vse skupaj ponovilo. in se tudi je – slab mesec po prvem napadu je prišel drugi. enako hud, enako boleč. bila je enako zanemarjena in potolčena. spet sta jo peljala k prijaznemu zdravniku, ki je ponovno postavljal vprašanja. in spet mu je povedala vse – kako so slončki izginili in je nenadoma ostala sama s temnimi stvarmi. včasih jo je sredi noči obiskal prijazen stric s slike nad njeno posteljo – sedaj se je včasih iz slike cedila neka ostudna tekočina. včasih je sijalo sonce in sedaj je padal dež. lepa melodija ni bila več lepa. svet je postal grd. nagravžen.

nato jo je ponovno poslal na hodnik, starša sta imela nov pogovor. in ko sta tokrat prišla ven, sta bila v obraz bela kot stena za njima. spet sta bila popolnoma tiho. doma sta jo posedla za mizo ter ji s hladnim glasom razlagala o neki dolgi bolezni na s. shizofreniji. dejala sta, da jo ima prav ona. ter da je zato grda oseba. nevarna. da ne vesta, kaj bosta storila z njo. ni popolnoma razumela, vendar je vseeno razumela dovolj. nista je več hotela. ni bila več njuna hči. mama ji je v usta potisnila dva ogromna tableta. dejala je, da je to njena nova hrana. in prav zares je bila – vsak dan je morala pred vsakim obrokom vzeti dve tableti, četudi je na škatlici pisalo, da sta dovolj dve na dan. njena doza je bila šest – mama je dejala, da bo tako lažje. in verjetno je tudi zares bilo. napadov ni bilo več, vsaj ne tako hudih, da jih ni uspela zadržati zase. tablete so jo uspavale in ošibile. svet z njimi ni postal tako lep kot včasih. bil je le siv in dolgočasen. brezčuten. takšen, kot je bila ona sama. pomirjevala so jo ohromila. sčasoma ni več znala čutiti. in tako tudi ni bolelo, ko sta jo za osemnajsti rojstni dan postavila pred vrata družinske hiše. izkoristila sta prvo priložnost, da se znebita svoje uničene hčere, ki ni spadala v njun popoln svet. ni bila dovolj lepa z njiju. ali dovolj dobra. odšla je brez slovesa – zgolj z mlajšim bratcem pod roko in majhnim nahrbtnikom. dovolj omamljena od zdravil, da je verjela, da ji lahko uspe.