Mirella se je rodila mami Lauri ter očetu Antoniu. Mama je bila natakarica v nočnem baru oče pa večino časa nezaposlen zato pri hiši ni bilo denarja nikoli na pretek. Laura je prihajala iz bogate družine zato je nobena druga stvar ni tako osrečevala kot denar. V svojih bližnjih ni nikoli našla nobene zadovoljstva, nasprotno, moža je sovražila do hčerke pa je čutila nekakšno ljubezen za katero je menila da je njena naloga, da ji jo da in nič več. Nikoli niso hodili na družinske izlete, imeli piknike ali uživali kakršnega koli družinskega življenja. Mama je čez dan spala oče pa je opravljal gospodinjska dela za katera je bila Mirella še premajhna. Deklica je vedno čutila večjo ljubezen do očeta, kot do mame saj je to komaj kaj videla. Bila je nepomemben člen njenega življenja, nekakšen usiljeljevalec, ki je njenega predragega očeta vedno spravljal v slabo voljo. vedno je iskala prepir in iz leta v leto je njun zakon bolj in bolj rinil v globoko, črno brezno iz katerega so bile možnosti za rešitev z vsakim prepirom manjše.

Ko je dopolnila šestnajst let je dejstvo, da mama ni več prihajala domov ni preveč presenetilo še manj prizadelo. Do nje je krojila nekakšno sovražtvo katero je pripisovala materinemu nezanimanju zanjo skozi vsa leta. V njen ni videla vloge njene mame ali starša. Ni bila nekdo, ki bi se igrala z njo, ji pletla kitke v njenih naravno rdečih laseh. Ni znala biti mama katero je Mirella potrebovala.
Nikoli prej ni posvečala posebne razlike med njo in njenim očetom. Ni imla niti ene njegove obrazne poteze, njene modro-zelene oči se niso ujemale z njegovimi rjavimi ali materinimi popolnoma zelenimi. Njeni rdeči lasje so bili podobni lasem Laure, čeprav ni nikoli imela tako močnih ali zdravih njen oče pa je bil brez las. Nikoli ni niti pomislila na to, da mogoče on ni njen pravi oče, dokler ga nekega dne, ko se  je vrnila iz šole ni našla mrtvega na kuhinjskih tleh. V čelu je imel rdečo luknjo iz katere je še vedno curljala kri. Prostor je bil napolnjen z kovinskim vonjem po krvi, kateri j je silil v nos in meglil pogled. Njen krik je privabil firbčne sosede. Ni jih dočakala, šok je bil prevelik in njen spomin je zajela tema.
Naslednje česar se je zavedala je bila bolnišnica in poleg njene postelje je sedela njena mama, oblečena v krzno in z debelo zlato verižico. Ko je spregovorila je bil njen glas neprijazen "Z mano odhajaš v atlantic city". Ni spraševala zakaj ali kako, vedela je da je sedaj prepuščena rokam svoje neljubeče matere in da je ona edino kar ji je ostalo.
Nekaj dni zatem sta se skupaj preselili v atlantic city. Nagnusno, razpadajoče stanovanje je bil njen novi dom in ob tem dejstvu jo je sililo na jok.
Vedela je, da je za umor očeta kriva mama vendar se ji ni sanjalo zakaj. Živeli sta sami mama brez službe ona pa v najbolši šoli. Ni vedela od kje ji denar, vendar od nekje je prihajal. Ni niti hotela vedeti od kje, gnusil si je vsaj cent, ki ga je dobila od mame, vsak obrok, vsaka stvar, ki je bila kupljena ni nosila nobenega pomena edino ostud. Vonj po novem se ji je gabil pa vendar je morala oblečti popolnoma nove obleke za šolo, imeti nove zvezke, novo pisalo vse je bilo novo in to je bilo nekaj čisto drugega od njenega prejšnega življenja. In hotela je zbežati.
V zadnjem letniku srednje šole je spoznala fanta. Črni lasje, ameriški naglas, popoln nasmeh so v njej prebujala nove občutke, nekakšno nerazumljivo srečo, ki jo je objela vsakič ko je z njim spregovorila besedo. Bilo je čarobno in čarobne stvari človeka porinejo v nepremišljena dejanja in kmalu je zanosila.
V tistem času sta se z mamo preselile k nekemu italijanu. Videlo se je, da je bil ta človek del materinega živlenja že nekaj časa. Mirella je na njem videla svoje oči, svoj nasmeh, močne lase, ki so se kljub letom možakarja zdravo svetlikali. Bil je njen pravi oče, tokrat brez dvoma. Useeno jo ni zanimal, bil je pač njen sostanovalec in prav tako kot ona njemu ni on njej posvečal nobene pozornosti. Plačeval ji je šolanje ter ji določil poklic, to pa je bilo to.
Mirella svoji materi ni povedala za nosečnost do njenega pol tretjega meseca, ko se ji je že poznalo. Seveda je bilo neodobravanje obeh staršev zelo očitno povedano vendar ji je mama vseeno obljubila pomoč saj je bilo za splav že prepozno. Minil je še en mesec in odločila se je da staršem predstavi svojega tedanjega fanta čeprav je vedela, da jima nebo všeč zaradi neitalianskih korenin vendar bilo ji je vseeno. Pod srcem je nosila njegovega otroka, fantka in oba je neizmerno ljubila.
Vendar njeni starši so bili drugačnega mnenja, še posebno oče. Ko je izvedel, da fant ni italian, še huje, američan ga je nagnal iz hiše Mirello pa prislil v splav. Seveda je bilo prepozno za splav pri zdravniku zato je šla k očetovemu prijatelju in tam so ji opravili prepovedan splav. Še mesece je čutila tako fizično kot psihično bolečino. V neizerni bedi ter žalosti je naredila pravo ter končno izvedela z čem se ukvarja njen 'oče'. Bil je v mafijski družbi in uredil je mesto tudi zanjo. V tistem trenutku ni bila sposobna službe zavrniti zato jo je sprejela. Vendar ni si predstavljala da bo kot odvetnica tako zelo vpletena v vse to. Držali so jo v mreži. Sedaj je ujetnica svoje lastne družine. Ne najde izhoda in počasi izgublja pamet. Je zelo samozavestna ter odločna, ne pusti, da bi ljudje hodili po njej po drugi strani pa je krhko bitje, ki jo lahko samo omembna izgube njenega sina ali pa človeka za katerega je mislila, da je njen oče, popolnoma potolče. Drži se svojih načel, ogiba se alkohola čeprav včasih tudi ona pregloboko pogleda v kozarec. Želi si otroka pa ni prepričana če ga sploh lahko ima. Želi si biti urejena, uglajena oseba vendar je prava polomija ter živčna razvalina