opazoval jo je s posebno pozornostjo, vendar ravno takšno pozornost, mu je ona sama tudi vračala. edina razlika, ki je bila med njima je bila ta, da je ona brala človeka, s vsem tistim psihološkim sranjem, ki se ga je očitno naučila na fakulteti, medtem ko je on črnolasko poznal že od nekdaj, še takrat, ko je bila v plenicah. oh ja, takrat je bila definitivno najmilejši otrok, kar jih je poznal. imela je očetove temne lase ter oči zelenega odtenka, po bog ve kom. bila je zares miren dojenček. ni veliko jokala in zdelo se je, da ji nikoli ni bilo hudega. dobivala je vso pozornost, ki jo dojenček dobi ter tako tudi odrasla v otroka – navajena pozornosti, kar pa se je spremenilo, ko je dobila sestrico. zdelo se je, da ji ni bila nikoli posebej naklonjena, prej, da se bori le za očetovo pozornost, kar je vedno počel tudi njen brat. kakor da je edina pomembna stvar na svetu, očetova pozornost. ki jo bi seveda po eni strani otroci še morali imeti pri teh letih. vendar ne, misija male renee se je zdela to, da pride očetu bližje. in morda je bil ravno to razlog, zakaj je potem po karakterju tudi postala tako trmasta in vztrajna in iskreno precej delavska. čeprav deluje kakor, da je povsem razvajena očetova punčka, ki ni sposobna nobenega dela, je lahko zagotovil, da je sposobna marsičesa. tako dela, kakor marsičesa drugega – navsezadnje res, da je v očetovi mafiji pridna kot le malokdo, vendar hkrati, ni je pametno podcenjevati, ne več. za voljo svojega očeta je pripravljena narediti praktično vse, pa čeprav je jasno, da on sam njej ne da nalog, ki bi jo kakorkoli ogrozile.

kakorkoli, ko je bila otrok, je bila res miren otrok, dejansko priden. nikoli ne bo pozabil, kako vljudno je vedno pozdravljala na ulici in kako dobra je dejansko bila. nekoč. ne spominjam se, kaj jo je točno spremenilo. ko je prišla v najstniška leta, še ni bila naporna. mislim, ne zares. počela je čisto običajne stvari, kakor jih počnejo najstniki. je tudi metala vse mogoče stvari v policijske avtomobile, vendar nikoli ni bila zares slaba oseba zaradi tega. dokler ji ni umrla sestra. takrat se zdi, kakor da bi se še sama temnolaska na novo rodila. bilo je kakor, da bi se nekaj premaknilo v njej. ni bilo več tiste iskrice, ni bilo več tistega otroka v njej. zdi se, da je s sestrino smrtjo dobila vse, a hkrati izgubila vse. nikoli ni govorila o njej po njeni smrti, nikoli je ni spominjala. še danes je ne, kakor da ni obstajala in iskreno se marsikomu ne sanja, kaj si misli o njej danes. vendar kakorkoli je, z njeno smrtjo je pridobila skoraj vse. očetovo popolno pozornost in tisti stolček, ki ga je prej zasedala sestra. postala je očkova princeska, najpomembnejše bitjece v njegovem življenju očitno in to pridoma izkorišča. no, ne ravno izkorišča, saj ji oče še vedno pomeni vse, kar je mogoče človeku pomeniti – že res, da nič kolikokrat rada vrže v ospredje dejstvo, da je wallace-jeva hči ter ostale zadeve, vendar če bi bilo potrebno kakorkoli obraniti očeta, bi to storila, brez pomisleka. če bi bilo potrebno zanj dati življenje, bi ga dala. v isti stotinki sekunde.

je precej svojeglavo dekle. to je opazil že v trenutku, ko je stopil notri. ni bilo težko opaziti, da se je  navadila, da dobi vse kar hoče in če ni vse tako kot si gospodična zaželi, zna biti precej pasja za svojo okolico. rada rine v nevarnost in rada bi se dokazala, vendar še vedno dom z njo ravna v rokavicah, da se ji slučajno ne bi kaj zgodilo, zaradi česar jo zna omejiti v določenih zadeva - to jo po eni strani spravlja ob živce in toliko raje vtika nos tam kjer ni treba, vendar po drugi pa je očetu vseeno neskončno hvaležna za njegovo naklonjenost in ljubezen, ki jo ima. takoj ko je odprla usta, mu je bilo jasno, da ima naenkrat že predolg jezik in si vedno dovoli reči kar hoče, ne glede na posledice. ja, precej težka bi uspela biti za svojo okolico, definitivno. vedno je prepričana v svoj prav in v prav svojega očeta. mnenje koga drugega ji dejansko ne šteje. in edino vprašanje, ki se mu je porodilo ob vsem skupaj je bilo – če je še kjerkoli v njej sled tiste renee, ki jo je poznal nekoč.