-about 26 years ago-
moja zgodba se začne v prelepi hiši v centru drugega največjega mesta v argentini. življenje je bilo lepo, vsaj tako sem mislila takrat, kot majhna deklica. nikoli mi ni nič manjkalo, mati me je vedno oblačila v najrazličnejše prelepe oblekice, medtem ko je oče bil bolj poredko doma. imeli smo ogromno denarja in z denarjem pride tudi odgovornost. primerno obnašanje, razsodnost, narejena skromnost, odlične ocene in dostojanstvo. bila sem dobro vzgojena deklica, ki pa takrat še ni vsega dobro razumela. na zunaj popolna družina, v resnici pa je bilo popolnoma drugače. oče je bil vpleten v argentinsko mafijo, bil je časten član. od tod je denar pritekal v družino, sami pa se izdajali pod pretvezo da denar prihaja iz čistih in uspešnih poslov. tako smo uživali ugled visoke družbe.

-about 9 years ago-
med vsem tem obdobjem sem rasla, bila sem pametno dekle s samimi najodličnejšimi ocenami. moj pogled je bil usmerjen v prihodnost, saj se v tistem trenutku nisem našla. nisem vedela kaj želim početi s svojim življenjem, ali ima moje življenje sploh smisel? večina sovrstnikov takrat me je imela za bogataško razvajenko, dokler me seveda niso podrobneje spoznali in nato videli, da sem čisto preprosto dekle, nekoliko zmedeno, ampak nikakor pokvarjeno.
življenje se mi je popolnoma obrnilo na glavo ko sem spoznala fanta. prvič v življenju sem se zaljubila, vendar še dandanes ne vem, kaj je on takrat čutil do mene. nepričakovano sem zanosila in takrat se je moje življenje popolnoma obrnilo na glavo. starša sta dobesedno znorela, nerojenega otroka sta se hotela po čim hitrejšem postopku znebiti. to je bila prava pravcata sramota za celotno družino. sama sem otroka želela obdržati, ampak pod pritiskom staršev sem popustila in še dandanes mi je žal za to. nekega dne se oče ni vrnil domov, mati pa me je hitro poslala v drugo državo. dala mi je nekaj denarja, a to ni bilo dovolj.

-about 6 years ago-
zbežala sem v ameriko - natančneje v atlantic city, mati me ni nikdar več kontaktirala. v argentino se nisem nikoli več vrnila, ne vem kaj se je zgodilo z mojo družino. verjetno mi ni treba dvakrat reči da je bilo življenje na samem težko in naravnost porazno. nekaj časa sem lahko preživela z denarjem matere nato pa sem pristala  v najrevnejši četrti, ostala sem popolnoma brez denarja. nato sem nekega dne sedela v baru, dokler pri mizi nisem videla skupinico ljudi, ki so me natančno opazovali. bili so člani brazilske mafije in ponudili so mi priložnost za boljše življenje. dali so mi dovolj denarja, da sem lahko odšla študirat in ponujeni denar sem z veseljem sprejela. morda sem bila takrat preveč naivna, da bi vedela v kaj se spuščam. mislila sem, da bom nekega dne dolg preprosto vrnila, a sem se več kot očitno kar precej motila. starši me niso nikoli seznanili s posli mafije in s tem, da ko si enkrat v njej, jo naposled težko zapustiš.

-present-
po študiju psihologije sem se bila prisiljena vrniti v atlantic city poravnati dolg, ki se je skozi leta samo nabiral in nabiral. če ne bi bila nekaj let nazaj tako obupana, ne bi nikoli sprejela ponujenega denarja in tako verjetno z mafijo ne bi imela nikakršnih stikov. ko odplačam dolg bom pobrala šila in kopita, ter se oddaljila od združbe kolikor bo mogoče. sumljivih poslov se skušam izogibati, ampak se več kot toliko ne da. svoje delo moram opraviti če želim ali ne. ljudje me imajo za vedno nasmejano dekle, ki se ne boji nikakršnih izzivov, imajo me za pametno in kar precej trmasto. ampak noben ne ve, da se teh izzivov strašansko bojim in da nisem tako neustrašna kot se za to izdajam. s svojo pametjo skušam hoditi okoli poslov, da bi naredila čim manj škode ampak se poleg tega ne bi izdala. želim oditi stran od tega, ampak pot do svobode bo dolga in naporna, dolg denarja pa je še vedno gromozanski.
sem samo dekle, ki noče nobenemu storiti kaj žalega, ampak je v to prisiljena. rada bi razveseljevala ljudi naokoli in bila brezskrbna, ampak tega v mafiji ne morem.