private office

Naslov sporočila: Re: private office Sob Mar 22, 2014 9:06 pm

for: lovely isabella smitten2

sončna očala, oprijete kavbojke in ena tistih, belih, oprijetih majčk, ki mu je dobro poudarila polt. ni čudno, da so lajdre zijale kot tele v nova vrata, ko je hodil skozi hodnike že dobro znane stavbe. ni si bilo težko predstavljati imeti vse to v lasti. in bog ve, če ne bi že imel, če se ne bi odpravil "raziskovati sveta". kako pokroviteljsko. zares je raziskal nekaj vagin, to bo pa tudi vse. ljudje so vsepovsod isti, kulture in top destinacije pa ga tako ali tako niso pretirano zanimale.
končno je stopil na hodnik, kjer je sedela ena tistih kurbic, ki so se donu pač priliznile do mere, da jih je imenoval za tajnico. nesmisel. ignoriral je krike, kot "ne morete iti naprej" ali "najprej se morete naročiti", ter odrinil velika vrata do sobe vseh sob. kakor je pričakoval, je na stolu sedela ona.

s samozavestnim nasmehom na obrazu je stopil bližje njeni mizi, z očmi prilepljenimi na njene. "velik stol za tako majhno dekle," ji je rekel medtem, ko je stopil onstran velike mize, ki ju je ločevala. pokleknil se je in ji z očmi zijoč v njene, poljubil dlan. "lepo te je spet videti."
in res jo je bilo. moral je priznati, da se je kar precej spremenila. kjer je bilo nekoč precej plosko, sta sedaj stali dve joškici, in otroško zavaljen obraz, so sedaj zamenjale stroge linje, ki so pa kljub temu delovale nežno. prenežno za dona.
spet se je vstal in stopil nazaj na drugo stran mize. tam, kamor je spadal. še zaenkrat. "oprosti, da sem kar tako vdrl v pisarno. najbrž imaš polno dela, sedaj ko si... don." besedo 'don' je izgovoril s poudarkom. naj se dekle zaveda kaj je. kakšno moč ima. naj ve, kar bo izgubila. "ampak res nisem mogel čakati. sedaj ko sem prišel v mesto sem preprosto... mogel sem te videti." pogledal ji je globoko v oči in linja med pretvarjanjem in resnico se je zameglila. noben kraj na svetu, v primerjavi z njenimi očmi, se ni čutil, kot dom. v tem trenutku se je zavedal, da, ko je hodil po svetu, in iskal sebe, je v bistvu iskal njo.
toda ona je sedaj sedela na stolu dona morello mafije. in on je bil nič. in bila mu je obljubljena. in tukaj je tičala velika priložnost.
in nenadoma ni več vedel, ali je ona to kar on hoče.

Naslov sporočila: Re: private office Sob Mar 22, 2014 9:43 pm

tag, francisco smitten

oh she loves him yeah, yeah, yeah (:

isabella je vzdraženo puhnila lase izpred oči in zakopala obraz v dlani. prekleto, prekleto, prekleto. ko je to še študirala, so ji šle številke v glavo. včasih jih je razumela. a ni imela ljudi da so ji urejali te stvari? zakaj je sedela za mizo in bila do komolcih globoko v papirjih, ki niso imeli smisla, namesto, da bi se posvetila resnim stvarem. kot je bila ameriška mafija, ki ji je dihala za vrat. brazilci, s katerimi se ni imela časa ukvarjati. dejstvo, da je bil francisco v mestu. oh seveda, novica je v trenutku prispela do nje, verjetno še isti trenutek ko so mu na letališču preskenirali potni list. a zdaj ni imela časa za to. kljub temu, da ji je srce še vedno bedno vzdrthelo in zatrepetalo, ko je samo pomislila nanj. vedela je, da vsekakor ni več plaha dvajsetletnica, a vseeno je bila le ženska. z končnim vzdihom človeka, ki se je vdala v usodo je potisnila papirje stran in si natočila kozarec viskija, ki ga je na mah izpila. mogoče se ji je zdaj bolj svetlikalo zakaj je njen oče vedno prisegal nanj, in ga skoraj nisi videl brez kozarca v roki. srce ji je prebila hladna puščica, kot vedno ko je pomislila nanj. tudi zdaj, mesece in mesece kasneje ga je pogrešala. s prsti je zdrsela čez fotografijo na mizi. vsi trije, njen oče in brat nasmejani od ušesa do ušesa prejšnji božič tukaj doma. na sebi so imeli enake, smešne puloverje, za njimi pa se je svetlikalo božično drevesce. isabella se je močno ugriznila v spodnjo ustnico, da je pregnala solze iz oči, in po nekaj trenutkih potrkala s prsti po mizi. ni imelo smisla, da je cel dan zaprta v sobi, mogoče bi lahko šla ven in obiskala… blago je privzdignila obrvi ko so se vrata sunkovito odprla in je skozi prikorakal on. prekleto. njene prve besede so jo spravile v smeh in ko je pokleknil pred njo se ji je sapa ustavila v grlu. njegove ustnice so bile nežne na njeni roki in ji pognale mravljince po telesu, ko je sedel nasproti nje in njene ustnice so švignile v hudomušen nasmešek. »tudi tebe. sem že mislila, da sem se ti zamerila, ker te ni bilo prej.«

seveda mu ni imela namena povedati, da bi ga obiskala tudi sama, če ga ne bi bilo še nekaj dni. bilo je neumno, in vsekakor ne bi smela a dobro se je poznala, in kar se je tikalo njega, ni razmišljala racionalno. »eh…« zamahnila je z roko. »počasen dan, sploh pa si me rešil gore papirja tako da… hvala.« je še enkrat dodala z nasmeškom potem pa pomignila proti vratom. »mogoče je drugič vseeno bolje, da se napoveš da tajnico, predvsem pa vse stražarje ne bo kap.« še vedno je dobro slišala glasno prepiranje skozi odprta vrata in rahlo je pokimala eni izmed goril, ki ju je sumljivo opazoval. »lahko zapreš vrata luca, hvala.« ko sta bila končno sama si je vzela nekaj trenutkov, da si ga je lahko bolje ogledala in malo je manjkalo, da si ne bi obliznila ustnic. odkašljala se je in prekrižala roke. »in… kje si bil v zadnjih, oh, parih letih?« ni bilo ravno vprašanje s katerim je mislila začeti, ampak kaj pa naj res reče? moje sožalje? lahko splezam v tvoje naročje da me objameš? bi me lahko prosim mogoče poljubil? ne, to niso bile sprejemljive opcije, mogoče za isabello morelli, vsekakor pa ne za dona italjanske mafije.

Naslov sporočila: Re: private office Sob Mar 22, 2014 10:59 pm

"malce pa si se mi vendarle zamerila, isabella. toliko časa, pa nobenega klica ali pisemca od tebe? auč." malo za šalo malo zares. sam jo je prvih nekaj mescev še klical in iz dolgih medkrajevnih pogovorov, ki so stali premoženje, je prišlo do tistih minutnih, kjer si nista imela več dosti za povedati. z leti se je vez popolnoma izgubila. pa vendar, se je res? se lahko sploh kdaj zares izgubi vez, če pa je vedno v tvojih mislih?
pritoževala se je čez goro dela. ha. ženska se očitno ni zavedala kako srečna je lahko, da sploh ima delo. "mogoče pa se ti lahko premagam prebiti čez te gore papirja," se ji je ponudil, upajoč, da dobi vpogled v kakšno napako, ki jo bo uničila brez, da stvari pelje do osebnega levela. "saj veš, da so mi številke vedno ležale nekoliko bolj kot tebi," se je za šalo,zbadljivo nasmehnil.
niti pogledal ni v smer od koder je slišal močne, italijanske glasove njenih varnostnikov. "kakor ukažete," ji je salutiral z širokim nasmehom na obrazu, ki ga je že kot deček imel, kadar je dajal lažne obljube. vstopati nepričakovano v druge svetove (ali v tem primeru: sobe), je pač bilo v njegovem stilu.

ko so zvoki osebja potihnili in sta ostala sama, mu je srce začelo nekoliko hitreje biti. ni pomnil, da bi bil kdaj z njo sam - vsaj ne od takrat, ko je spoznal spolno slo. položaj v katerem se je trenutno znašel ni bil niti malo ugoden, sploh, odkar je nihal med željo po njej in željo po njenem položaju.
"ah, saj veš.. tu in tam. praktično, povsod," ji je nekoliko zmedeno odgovoril. globoko je zavzdihnil in pogledal naokoli. "stavim pa, da moja popotovanja še zdaleč niso bila tako zabavna, kot pa tvoje življenje tukaj. postati don, huh?" nasmehnil se ji je, češ "blagor tebi". malce je pomislil. seveda je lepo biti don in bog je vedel, da si je tega želel bolj kot vsega. toda, priznati je moral, da življenje dekletu nasproti njega ni bilo ravno postlano. odrasti praktično v sekundi, postati don na ceno očetovega življenja? še ima potem položaj sploh kakšno vrednost? zato je nadaljeval,malo zares, malo nastopaško: "ne znam si predstavljati kako težko ti mora biti." zmajal je z glavo. "spoštujem te, veš? sam sem po tem, ko je oče umrl..." ..šel v bar in se napil do mrtvega.
"če bi bilo več tako močnih in privlačnih žensk na vodilnih položajih, bi bilo v svetu vse lepo in prav," se ji je nasmehnil.