natalia  

"ugh," je zajavkala, ko je njeno nogo zopet presekala ostra bolečina in krepko je stisnila zobe. še enkrat je v glavi preklela samo sebe in svojo nerodnost, ter pustila sodelavcem, da so jo posedli na enega od stolov v sobi z orožjem. nihče ji ni pojasnil zakaj ravno ta soba od vseh drugih, a je bila verjetno najbliže vhodu, njene noge pa si nihče ni upal veliko premikati. previdno si jo je ogledala. na hlačnici se je nabral velik madež krvi in nekaj centimetrov žice je štrlelo in njenih meč. še sama ni vedela kako pravzaprav ji je uspelo pasti tako, da se je napičila ravno na ta majhen kos žice. rana sicer ni bila preveč huda, ker žica ni tičala preveč globoko, a je vseeno svinjsko bolelo. "kje je zdravnica?" je zasikala proti enemu od moških poleg sebe, a je ta le skomignil z rameni. brianna je zavila z očmi in v mislih z nič kaj lepimi besedami priganjala zdravnico naj že vendar pohiti. o njej je že slišala, nikoli pa je ni osebno spoznala. naveličano je roke prekrižala na prsih. kot kaže se bo to kmalu spremenilo, a nekaj ji je pravilo, da ji ženska ne bo všeč. za začetek kot kaže ni znala pohiteti. pa saj ji večinoma ni bil nihče všeč, zato se ženska vsaj ne rabila preveč sekirati, ko jo bo ignorirala. kakorkoli, upala je, da bo vsega hitro konec in bo kmalu lahko spet na delu. v tišini je poskušala ignorirati bolečino in prisluškovala zvokom na hodniku. končno so se na njem zaslišali nagli koraki. "končno." je rekla proti temnolaski, ko je ta udarila v prostor. bila je videti precej mlada in brianna se je spraševala koliko let pravzaprav ima in kako se je zapletla v ta mafijski krog. a to niti ni bilo pomembno. vse kar je štelo, je bilo to, da  zdravnica čim hitreje opravi svoje delo.

natalia

"ja, ja dovolj formalnosti." jo je sredi predstavljanja prekinila brianna in ji nestrpno pomignila na nogo. čim hitreje je želela spet nazaj na delo in ne zapravljati časa tu. iskreno, je ni brigalo kdo ali kako jo bo pozdravil. samo, da bo svoje delo opravila učinkovito in hitro. pramen las si je z vzdihom popravila z obraza in s pogledom ošinila zdravnico, ki je kot kaže želela podroben opis nezgode. najraje bi ostala kar tiho, a ji je nekaj govorilo, da bo tega konec hitreje, če bo vsaj približno sodelovala. "nič posebnega. naloga se je odvijala pri nekem starem zapuščenem skladišču. ko sem odhajala mi je zdrsnilo in od bog ve kje se je vzela ta presneta žica." povedala je čisto kratko, samo toliko kot se ji je zdelo potrebno. zadnji del z nekoliko stisnjenimi zobmi, ker jo je bilo rahlo sram svoje neprevidnosti. takih nesreč si ne bi smela privoščiti če je želela kdaj v prihodnosti upati na napredovanje. na zdravničino zahtevo je le tiho pokimala in globoko zadihala, medtem ko se je naslonila nazaj. bolečina je bila zares zoprna in komaj je čakala konec. že je želela zapreti oči, ko jo je natalia ali kakorkoli že, spet prekinila. brianna je privzdignila eno obrv. zares? ženska bi se rada pogovarjala. "brianna. brianna davis." je po nekaj trenutkih le čemerno zamrmrala v odgovor.

natalia

pogled je odmaknila od zdravnice in se razgledala po vseh orožjih, ki so visela tu. ja, boljše sobe ne bi mogla dobiti. a navsezadnje je bila le falcon in niti malo ni dvomila da jo bodo, takoj ko bo lahko hodila, nagnali ven in ji še nekaj časa ne bodo dovolili noter. vsaj dokler ne bo dovolj napredovala. sicer je orožje ni pretirano navduševalo, a ga je uporabila če se ji je zdelo potrebno. "kakšne pol ure, malo več." je brez posebnega zanimanja odgovorila nazaj in se še naprej posvečala okolici. slišala je, da so zdravniki po navadi sila komunikativni ljudje, kar ji v njenem primeru ni bilo preveč všeč. zakaj bi se morali pogovarjati? saj ne potrebuje psihične pomoči. ženska ji bo pokrpala rano, nato pa bosta šli vsaka po svoje. saj vendar ni mislila, da bosta zdaj vsako popoldne posedali na kavi? "ne seveda ne, saj nisem neumna." je nekoliko presenečeno odgovorila na njeno vprašanje. toliko medicinskega znanja je pa že premogla, da je vedela, da žice ni dobro premikati. ko je zdravnica utihnila, se je brianna spet zatopila v svoje misli in kdaj pa kdaj poškilila k svoji 'rešiteljici', ki si je previdno ogledovala rano. vsaj vedela je kaj dela. "ja, ja mene tudi." ji je čemerno zamrmrala v odgovor in naveličano privzdignila obrv. zakaj že se hoče spet pogovarjati? že se je spogledovala z možnostjo, da bi jo preprosto ignorirala. a malo hvaležnosti pa že lahko pokaže? "splet srečnih in nesrečnih dogodkov." je odgovorila po kratkem premisleku nekaj nedoločenega. ni ji nameravala zaupati svoje življenjske zgodbe. nato pa je natalia ali kakorkoli že, izjavila nekaj nepričakovanega. kaj, pleša? obrnila je glavo proti tipu, a še preden si ga je uspela docela ogledati, je njeno nogo prešinila ostra bolečina. "agh!" je vzkliknila in zdravnici namenila sovražen pogled, čeprav ji je glas v glavi vseskozi prigovarjal, da ženska le opravlja svoje delo. ampak vseeno ni nameravala z njo spregovoriti niti besede več. vsaj žica je bila zunaj.