del mene je bil zmeraj nagnjen k samouničevanju. s tem se pač rodiš. vsakič mi je obračalo že ob sami misli na vsakdanje, enolično življenje. ko sem bila revna kot cerkvena miš in sem bila primorana ustreči vsaki želji neznancem sem sicer dramatično jemala vse nazaj, a vraga, to je bil le obup ki je govoril iz mene. tolikokrat sem ga že izkusila, da mi je zdaj jasno, da sem čisto sama kriva, da sem tak zjeban primerek. v svojih napakah na skrivaj uživam, kot takrat ko sem bila nekaj časa totalen fanatik nad spolnim sadizmom. to je hvala bogu v večji meri mimo, toda saj veste kaj hočem povedati. v svojem svetu sem večni otrok, imam obdobja obsesij in nagonov ki jih ne znam in se jih niti ne trudim prikriti. moja konstantna spremljevalka je ljubezen do ekstremov, kar je mojo rit najbrž tudi spravilo v kriminal. čeprav se sliši precej poetično, bi se stvari morda izšle drugače, če bi bila rojena kje drugje kot v še enem od zanikrnih delov ria in morda vsaj približno prisebni materi ali sploh komurkoli z vsaj najmanjšo željo imeti otroka. sicer je nimam pravice spet pljuvati, ker sem svojega ljubkega gabrielita zavrgla na precej enak način, toda človek ne more mimo tega, da ne bi krivil starše, kajne? glavni krivec za vso sranje, ki se je zvrstilo nad tabo, pač ne moreš biti ti. in ko opredeliš svojo žrtev, tisto ki je v tvojih očeh odgovorna za tvoj obstoj, vso ponižanje ki si ga doživel in vse noči, ki si jih preživel lačen in premražen – takrat ji nekega jutra z opeko zdrobiš glavo, spakiraš in se igraš da si popolnoma nova oseba. prerojena. kako zabavno, da je človek nekaj, česar se znebiš v pičlih petnajstih sekundah če ti pač ne odgovarja ideja, da bi ti do konca grenil življenje. precej ekscentrično je bilo ubiti lastno mater, zagotovo vidite, zakaj je bilo to doživetje tako razodevajoče. pa ne da mi je žal za karkoli, vraga, skoraj prepričana sem da mi primanjkuje določen kromosom, ki je potreben za zmožnost normalnega življenja. saj imam službo in vse to,  toda adrenalin mi dajejo posli v mafiji.  še do nekaj let nazaj, kot skrajen primerek narkomanke s številnimi motnjami, nisem bila sposobna niti takšne zaveze. sedaj mi gre na boljše – sedaj svojo sprijenost uporabljam v dobre namene. razmeroma. prispevam k naši čudoviti družbi, nenazadnje sem le del skupnosti. zmeraj je vprašanje časa, kdaj se mi bo ponovno utrgalo, toda s tem se ne gre obremenjevati. zmeraj sem na robu - to me ohranja živo, se vam ne zdi?

od drugih se razlikujem le v tem, da sem zmeraj sem zahtevala več od sončnih zahodov, bolj spektakularne barve. to je morda moj edini greh. meu único pecado.