tagged; elena, honey
comment; upam, da je vredu začetek. nisem bila ravno prepričana ali je tako mišljeno ali ne. however it's lame but this is just start.

Večeri v Amsterdamu so bili ponavadi prijetni in zabavni. Če na vidiku ni bilo kake zanimive zabave so si študenti polepšali večere z raznimi pogovori in debatami. Kmalu sta minila že kaka dva tedna ali več, odkar se je Cameron prijavil na neko sigma pi zabavo poznega marčevskega večera. Do sedmih popoldne je sonce žarel nad kraljevimi oblaki, nato pa je žareča krogla zašla in so nebo prekrile temne lise. Zunaj se je shladilo temperature pa so se gibale okoli 5 stopinj. Že tretjič tistega večera je stal pred veliko hrastovo omaro in gledal za kakim spodobnim oblačilom. Na listku, ki ga je dobil vsak povabljenec je bilo namreč napisano, da naj bi predstavljal zlobnega volka, a kaj ko pa ni imel nič pametnega za obleči. Iz omare je potegnil črn puli, temne hlače in si od prijatelja sposodil masko volkodlaka. Videti je bil super prima, ne preveč strašen a tema zabave ni bila halloween pač pa famous couples party. Stal je v kopalnici z črno barvico v roki in nekim mazilom, ki bi njegov obraz obarval v črno. Nikjer ni bilo nikakršnega vabilo a bil je prepričan, da bo ličila že nekako spravil z obraza. Maska, ki si jo je sposodil od prijatelja je bila namreč na večih delih razkrita in bela koža, kakršna je bila Cameronova ni prišla v poštev. V skoraj petih minutah je bil naličen in urejen. Srce mu je močno razbijalo in njegovo dihanje je postajalo samo še bolj globoko. Razmršal si je lase in jih namazal z želejem. Njegov obraz je bil rahlo nakremžen, roke pa so mu visele ob bokih. Ko je ura odbila devet zvečer je odšel od študentskega doma proti hiši sigme pi. Bil je rahlo nervozen in ni bil čisto prepričan, ali bo njegov kostum ustrezal pravilom te zabave. A kar bo, pač bo. Ulice so bile nabito polne, kajti videti je bilo, da so bili klubi nabito polni, ob pločnikih pa so bili parkirani avtomobili.
Ko se je sprehodil mimo nekih tujcev je bilo na njegovem obrazu opaziti rahlo napetost, zmedenost skorajda sram. Peščica ljudi, ki jih je srečal na izmenjavi so mu bili všeč. Z veliko večino ljudi se je spoprijateljil in nekako je čutil, da je spadal med normalne ljudi. Nikoli ni pravzaprav rad izstopal in veliko bolje mu je bilo, kadar so ga ljudje prezrli in se brigali za druge, kajti biti v središču pozornosti pač ni bil njegov moto. Ja, Cameron je bil vedno bolj kot ne tih in zadržan človek. Včasih seveda glasen in razburljiv, a le kadar se je šlo za človekove pravice in dostojanstvo. Tedaj pa mu je na rep skočil najstnik, ki se je pričel posmehovati njegovemu kostumu in ga je z vso silo butnil ob zid, da je njegova glava zabil ob trd kamen. V glavi se mu je rahlo zvrtelo in ker se ni znal postaviti sam zase so po njegovih licih spolzele solze obupa in jeze. Ko je druščina odšla in so ga pustili samega za cesto se je le s težavo pobral in nadaljeval na zabavo kamor je že krepko zamujal. Ko se je približal hiši je v njej že vneto razgrajalo. Hiša je bila bogato okrašena z raznimi lampijončki, baklami in svečkami. Iz hiše se je vila kolona ljudi z alkoholom v roki. Polovica teh moških je imela ob sebi dekle na katero so se obešali, a kar je bilo najbolj pomembno vsi so bili oblečeni v kostume. Tokrat se k sreči ni zasral in ni zafrknil situacije. Zadnja stvar, ki si jo je tistega večera želel je zasrati situacijo in se osmešiti. Vstopil je v hišo iz katere se je slišala dobra glasba. Oziral se je naokoli in opazoval ali bo kje opazil rdečo kapico, njegovo spremljevalko s katero naj bi preživel večer. Na skrivaj si je želel, da bi bila le ta Saoirse, edino dekle ki jo je dobro poznal. Hkrati pa je bila njegova sestrična in je točno vedel, kaj od nje pričakovati. A po pravici povedano v tistem trenutku o tem sploh ni premišljeval, pač pa se je napotil k baru na kratko pijačo, ki bi ga malo poživela. Naročil je kokakolo zmešano z vodo in se naslonil na barsko mizo. Veliko deklet se je obešalo po moških, še večji del teh pa je plesal na prizorišču. Počutil se je čudno, kajti ni zares verjel, da bo sploh našel svojo soplesalko. Na hitro je spraznil kozarec, ko je pred seboj zagledal postavo zavito v rdeč plašč in košaro v roki. A tisto, kar mu je bilo veliko bolj znano je bila ... plavolaska. Na njegovem obrazu se je zarisala presenečenost, kajti svojih občutkov ni znal zakriti. "Elena?" je jecljajoče vprašal in ji namenil nasmešek. Elena je bila njegova sestrična po očetovi strani. Nikoli se niso prav zares družili, kajti spori v njeni družini Cameronove družine niso zanimali in nikoli se niso imeli namena vtikati v te zadeve. Konec koncev niso bili vladarji tega sveta. Čeprav bi vsak norec vedel, da je bil Elenin oče, ali bolje rečeno Cameronov stric velik pijanec in pretepač lastne družine, niso nič ukrenili glede tega. Njegova usta so ostala suha in za nekaj minut je ostal brez glasu. V njegovih mislih se je vilo vrsto vprašanj a za nobeno od njih ni bil pravi trenutek, da bi jih izrekel na glas. In tako je ostal tiho kot še vedno doslej. Ustnice so se ukrivile v rahel nasmeh, roke pa so krenile proti njej in jo mehko objele v njegov objem. Po tako dolgih letih je bil vesel, da se je vsaj nekaj spremenilo, ona.

tagged; sibel
comment; let's start our drama.

Njegove oči so bile skrajno zaprte. Niti pomisliti ni želel, da bi jih zopet odprl in odšel ven. Ne, tistega popoldneva je že uro in pol ležal na svoji postelji z debelo bukvo v rokah in očali na nosu. Zvesti bralec literature prav gotovo ni bil, a vse kar je bilo potrebno za zvesto delo na faksu je opravil kolikor hitro le mogel. Tukaj pač ni šlo za njegovo željo, pač pa za trdo garaško delo, ki ga je kasneje nameraval poplačati z dobro službo in denarjem. A s katerega koli vidika je poskušal gledati to stvar; ljudje nikoli nismo zadovoljni s tistim kar imamo. vedno pride vmes nekaj kar si želimo bolj kot vse na svetu, pa če je to nov avto ali cigareti. Dobro je poznal skušnjave tega sveta, to da bi raje odšel na zabavo kot bi se učil in to, da bi raje sam zapravil denar za novo jakno, kot pa da bi teh nekaj lističev papirja ali človeško rečeno denar daroval revežem, ki so v življenju pretrpeli več kot velika večina ljudi hkrati; Robin Hood. V sedanjem svetu risani, filmski junak, ki je karakterno eden redkih, ki so dobri in zvesti po srcu. Ne glede kaj si je tistega večera rjavolasec zamislil, učenje gor ali dol v Sigma Pi se je obetala nora zabava, ki je kot član ni mogel zamuditi! Tistega popoldneva je bil že popolnoma na trnih. Skušal se je osredotočiti na učenje, na risanje manjšega projekta, ki ga je nameraval predstaviti naslednji teden. Bil je že pri koncu in ni veliko manjkalo do zaključka, a potem je prišla vmes manjša sprememba planov, zabava o kateri je pisano že zgoraj. To ni bila tista navadna zabava, ki so jo prirejali neizkušeni ljudje, tu je šlo za društvo, bratovščino Sigma Pi v kateri so bili z vidika zabav sami profesionalci. Tu je šlo za zabave o katerih se je govorilo še tedne dni, in ja no, takih reči Peter pač ni želel zamuditi. Po vsem žalovanju za svojo mamo, in očetom ki se je že tedne pripravljal na odhod okoli sveta si pač ni mislil braniti manjše popestritve svojega življenja. Torej kot sem že rekla, tistega večera je bil na trnih. Njegov moški ego je samo še rasel in rasel, ko je izvedel da bo tistega večera prevzel vlogo Robina Hooda, in bo moral po plesišču iskati svojo preljubo spletično Marian. Zaprl je knjigo in jo odložil na rob postelje. Na mizi se je razprostiral kostum njegovega junaka, ki mu je bil od vseh še najbolj pri srcu. Ne samo zaradi svojega junaškega dejanja, pač pa tudi zaradi poguma in zvestobe ljudem. Sam nikoli ni bil eden izmed ljudi, ki so vse svoje imetje žrtvovali za druge, in verjetno nikoli ne bo razumel tistih, ki so to počeli. A v njegovem srcu je bil vedno majhen majhen prosto za, ZABAVE! Nase je navlekel tisti kostum. Pajkice, so bile izjemno ozke in nikakor ni pričakoval, da se bo v tednu dni zredil v noge, saj je to sploh mogoče? No zakaj pa ne. Bil je moški in nič kaj ga ni zanimalo kakšen je videti, kajti vsakdo izmed ljudi, ki naj bi bili tistega večera na zabavi naj bi bili videti "duhovito". Kakorkoli že, do konca se je oblekel nato pa odšel po stopnicah navzdol z lokom in puščicami na ramenih, da bi do konca pomagal pri pripravah. Pomagal je postaviti majhen bar in na varno shranil vse dragocene stvari, za katere niso želeli, da bi bile ali oropane ali okupirane s strani pijandur. In ko je bilo vse pripravljeno je pri vratih nekajkrat pozvonilo, dokler niso bila na koncu vhodna vrata že do konca odprta in so gosti sami od sebe hodili ven in noter. Vzdušje je bilo zanimivo, glasba je nabijala do konca, sam pa je zavzeto poskušal najti svojo soplesalko, ki je kar ni bilo od nikoder. Večkrat je že z nasmehom na obrazu skočil za kako deklino, ki je imel na sebi dolgo obleko a se je na koncu izkazalo Anthea, Lena in Leila niso bile njegove soplesalke. Počasi je pričel obupavati. Vse je šlo še bolj navzdol, ko je nek norec kozlal v eno izmed vaz. A poskušal je vse skupaj spregledati in si čim prej najti spremstvo, kajti takega večera ni želel preživeti sam. Kmalu se je na obzorju pojavila zanj že predobro poznana oseba, ki je na žalost ustrezala opisu lepotice po imenu Marian. Nekaj časa se je obotavljal, nato pa vendarle stopil do Sibel in si jo ogledal. "Sibel ali naj ti rečem kar Elodie. Si ti Marian!?" je odrezavo vprašal in skušal ostati čim bolj hladen. Tisto kar se je pred dobrim časom zgodilo med njima ni želel vpletati v današnjo zabavo, a nekako se ni mogel zadržati da ne bi pokazal kako zelo razočaran je nad njo.

tagged; elena, honey

Pred leti sta se v družini rodila dva otroka. Dvojčka, po pravici povedano. Nikoli nista bila preveč razvajena, a vedno se je šlo za pozornost. Eden je bil malo bolj zagret za športe, drug nekoliko bolj miren. Nista imela dosti skupnega, le videz je bil popolnoma enak in ista družina. Tisti bolj energičen se je kmalu odselil in si oblikoval družino v Franciji. Dve majhni punčki sta mu polepšali življenje. Med tem ko se je tisti bolj mirni fant poglobil v delo in je šele po nekaj letih odšel živet v Ameriko in tam ustvaril družino. A ni bilo vse tako čudovito, kajti Elena žal nikoli ni spadala v čudovito družino. In naj so si ljudje še tako zakrivali oči, prav vsi so vedeli, da se je enemu od bratov zmešali. Pretepati ženo in svoji hčerki pač ni bila vsakdanja rutina. A nihče ni niti pomignil s prstom, dokler ni žena naredila samomora, očeta so odpeljali v zapor, dekleti pa sta izginili kdo ve kam. Bilo je precej očitno, da ji ni prav pri srcu, da ga je morala srečati prav tu. Prav dobro je vedel, da ga nikoli ni imela preveč rada in mogoče je bil tu največji vzrok že to, da se njegova družina ni želela vmešavati v težave njene. A kakorkoli je želel biti vljuden mogoče bolj hladen v tistem trenutku je svoje misli zbezal na stran in plavolaski pogledal v resnici. Kajti najbolje je bilo, da jo seznani z resnico in da bo stvar končno prišla na dan. Videti je bilo, kot da se ga je bala, kajti z vsakim korakom se je bolj oddaljevala od njega. Bilo mu je neprijetno in počutil se je kot napadalna zver, ki je želela svojo žrtev zmleti v prah. V resnici pa je z svojo sestrično želel samo preprost pogovor v katerem je želel razjasniti nekaj stvari. Še predobro je vedel, da ji v življenju nikakor ni bilo lahko še najmanj pa to, da ju je oče, Cameronov stric z njeno sestro na smrt pretepal, nakar so ga odpeljali v zapor mama pa je storila samomor. "Na izmenjavi sem. Pa ti? Si si prišla ogleda mesto ali te je tudi zamikala ideja da bi tu živela leto ali pol?" je pojasnil in se ji približeval, kajti bilo je precej čudno, da sta stala dva metra narazen. "Oprosti če sem te iznenada presenetil." je mirno dejal in ji podaril enega izmed svojih najlepših nasmeškov. Sedaj si je že nekoliko sprostil obrazne mišice, kajti sprva je mislil, da ga bo punca napadla z goro obtožbami. Glasno je jecljala in njena brada se je vidno majala od strahu. "Oče? Vredu je. Posel mu cveti in z mamo in Savannah uživajo v britanskem okolju. Po mojem petem letu smo se preselili v Oxford v Anglijo." je povedal, kajti ni bil čisto prepričan, da je bila z vsem te seznanjena. Navsezadnje se nista videla že od njegovega petega leta, ali manj? "Zakaj se treseš?" je vprašal čeprav je imel v mislih nekaj razlogov. Pomislil je na njeno sestrico in na svojega strica. Na žalost so z njim prišle tudi druge, bolj žalostne misli, in dejanja, ki sta jih morali dekleti preživeti. "Veš, nikoli nisva imela časa da bi ti povedal kako zelo mi je žal za vse skupaj. Saj vem, da mi zameriš. Vsem nam, zato ker nihče ni imel jajc, da bi vas rešil." njegova usta so postala izsušena in v kostumu mu je bilo vroče. Približevala sta se zidu in vse je kazalo, da ne bo mogla nikamor. "Karkoli bom rekel bodo zate samo neumne brezzvezne besede, ker imaš sedaj v glavi napisane stavke, žalitve, ki si nam jih že davno želela zmetati v obraz. Daj, sedaj imaš priložnost!" je glasneje rekel in roke dvignil v zrak, kot da se želi predati. V resnici mu ni bilo mar ali bo pobegnila ali ne, kajti ni verjel, da bi se stara dobra Elena lahko spremenila v strahopetko. Na to možnost, da bi lahko odšla sredi pogovora v resnici sploh premislil ni, kajti v tistem trenutku se je vživel v svojo pravo vlogo. "Si mogoče vedela, da vaju je moj oče iskal skoraj dve leti in pol? Da vaju je želel vzeti pod svojo streho ker mu je bilo neskončno žal, da prej ni mogel narediti ničesar? Zaboga saj smo živeli v Ameriki, kako naj bi karkoli naredil!? Videli smo se enkrat na leto in sprva se nikomur niti sanjalo ni zakaj sta v modricah, potem je bilo pa že prepozno." je v obupu zapiskal in namrščil čelo. Žal mu je bilo zanjo, po vsem tem kar je pretrpela tega ne bo nikdar pozabila. Pomaknil se je k njej in se želel dotakniti njene kože. Želel je vsak enkrat po tolikih letih občutiti njen vonj in jo videti nasmejano. Čeprav je vedel, da to nikakor ne bo lahko, reskiral je vse kar je imel. Objel jo je. Sprva je na pol zaledenela in se ni niti premaknila, že v naslednjem trenutku pa je v trebuhu začutil močan sunek. Sklonil se je od bolečin in glasno zakričal. Vseeno nista prižela nikakršne pozornosti, kajti glasba je bila tako glasna, da se krik ni slišal niti meter stran. "Elena!?" je zavpil plavolaski ki se je v obupu že oddaljevala od njega.

tagged; elena, honey
notes: omg, they are so amazing. and when he gets crazy, woah!
words: 953

V grlu se mu je naredil velikanski cmok, ki kar ni in ni želel izginiti. Počutil se je tako nagnusno, mračno in šlo mu je na bruhanje ko se je šele pričel zavedati kaj točno je naredil svoji lastni družini. V resnici ni bil samo on tisti mogočni krivec, a to plavolaski ni bilo mar. Videti je bila zagreta, temperamentna kot je še ni spoznal. In čeprav bi bil lahko moški, kot so ga učili in bi lahko odšel stran od težav, stran od vsega, je še vedno stal tam in se oklepal majhne bilke ki je kljub vsemu tonila v pogubo. "Poslušaj me!" je sedaj temperamentneje in resnejše dejal. "Žal mi je za vse skupaj. Od mene sedaj ne moreš nič pričakovati. Ne bom se kesal, ker tudi ne bi nič pomenilo hladni mimiki na tvojem obrazu." v trenutku se je počutil odveč. Kot bi mu bilo nepotrebno stati pred njo in ji pojasnjevati nekatere reči, ki jih je sama še predobro vedela. Seveda je bil zanjo največja gnida na svetu, prav tako njegov oče, cela družina in na sploh vsi ljudje, ki jih je poznala. A živela je v preteklosti, resničnost pa je prehitro trkala na vrata, da se tega sploh zavedala ni. "Ne vem kaj točno želiš! Da grem na kolena in ti pojem hvalo speve, se je zjokam na tvoji rami, ali pa ti napišem sonete!? Zaboga pozabiti moraš kar se je zgodilo, jaz s tvojim očetom nimam blage veze. Niti moj oče, in niti moja mama in sestra." ni razumel kako je lahko kar naenkrat postala tako groba in mu je očitala take stvari. Po vsem tem, kar je njegov oče vložil v preiskave in po vsem tem kar se je zgodilo, mu še vedno nikakor ni želela verjeti. Bila je tako prekleto trdno prepričana, da je ona edina žrtev tega sveta. A nekatere stvari je bilo bolje zamolčati in četudi je bil brez dlake na jeziku, ji je pustil prosto pot in je za nekaj trenutkov utihnil. Preveč se je bal, da bi jo izgubil, kajti navsezadnje se je v po njunih žilah pretakala ista kri. "Ne verjamem ti in ti tudi ne želim." jasno kot dan ji je vrgel v obraz nekaj zmerljivk. "Trapa si, da veš! Ne razumem zakaj si taka. Čeprav zanikaš, da sva si nič. Ni res! RAZUMEŠ!? Za vedno si bova v sorodu in vedno bo po tvojih žilah tekel delček moje krvi in po mojih delček tvoje. Zavedaj se, da četudi boš danes odšla iz te zabave bom s tabo. Vedno in povsod." opazoval je njene gibe in solze. Bilo mu je hudo, a tega nikakor ni smel pokazati. Izpadel bi preveč lizunsko, kajti že je želel seči z robčkom, da bi ujel njeno žalost, se je spomnil da navsezadnje ni on tisti, ki bi se moral neznansko opravičevati. Svoje je naredil, tisto kar je bilo prav, pa četudi ni bilo videti tako. Ostal je miren, zbran, vsake toliko časa pa je njegova roka trznila. A vseeno je ohranil mirno kri in ni povzdignil svojega glasu. "Povej mi eno stvar. So bili judje sami krivi, da so bili za Hitlerja mrčesi? Pa čeprav je bil tudi on po krvi Jud. So bili črnci sami krivi, da so jih v rosnih letih imeli za govoreče orodje in so bili sužnji, s katerimi so delali kar so želeli? Povej mi torej, sem jaz kriv če je najina babica rodila dva prekleto ista otroka in sem jaz izjemno podoben svojemu očetu!?" sedaj je že kričal. Dlani je močno stiskal v dlani, na vratu pa so se mu prikazale nabrekle modro-vijolične žile. "Ne bodi taka prasica in priznaj kar je res! Za boga Elena, saj nisva stara dve leti in pol. Ne spuščaj se na nižjo raven in premisli predno kaj blekneš. Sama dobro veš, da ni moja krivda za to kar ti je storil tvoj oče. Bil je umsko bolan, in nihče ampak res nihče mu tega ne bi mogel očitati. Seveda je pil, v prekomernih merah in res je, da bi lahko že opazili kar se je dogajalo ampak nihče ni zares opazil, da smo imeli tudi mi težave. Si pomislila da je imela moja mama dvakrat spontani splav in so zdravniki mislili, da ne more zanositi? Da je imel moj oče levkemijo in da nikoli ni bil zmožen skrbeti za svojo družino!" v njegovem glasu je bilo tedaj opaziti kanček gnusa, kajti ni mogel verjeti, da se je vse to ravnokar dogajalo. Igranje, prepiri kot bi bila stara komaj nekaj let in se ne bi bila zmožna normalno pogovoriti? Lahko bi mu dejala, da ga preveč spominja na očeta in ji je hudo zaradi tega. A izbrala je tisto pasjo pot, bila zahrbtna čeprav tega nikakor ni mogel razumeti. Le zakaj so bili ljudje taki? "Žal mi je za vse, res mi je žal." pokleknil je k njej, kajti sedaj je bila stisnjena ob belo steno, klečala je, po njenih licih pa so spolzele debele velikanske kaplje. Videti so bile tako zelo žalostne in grenke, da so še človeku s kamnitim srcem, kot je bil Cameron, prinesle solze na obraz. Prvič po dolgih letih je tudi sam zajokal in ji pokazal, da je imel tudi sam močna čustva, čeprav tega od njega ne bi bilo treba pričakovati. "Ampak tudi življenje v Ameriki ni bilo nikoli perfektno. Starša sta dala vse le zato, da sva se midva s Savannah lahko šolala in postala taka človeka kot sva." ustnice je stisnil v ravno črto in se zazrl v njene oči. Le kaj za vraga je premišljevala sedaj? Da bo s takimi besedami popravil vse? Seveda to ni bil njegov namen, a konec koncev je bil le dvajsetletnik, katerega življenje se je šele dobro pričenjalo.

tagged; elena, honey
notes: oprosti za zamudo. tole vzdušje postaja preveč zasafrano. kaj praviš, da se čim prej spravita plesat? (:

Pokimal ji je, kajti po svoje ji ni bilo lahko. Življenje je bilo pač kruto in nekaterim je bog namenil tako usodo, drugim drugačno. Nikakor ni mogel zanikati, da se je njemu godilo, a po svoje je vsak človek občutil določeno krivico v nekaterih rečeh. Vsak je želel biti nekaj kar pač ni mogel biti, nekateri manj, nekateri bolj. "Poznam te Elena. Vem, da je ta svinja naredila nekaj hudo napačnega in vem, da če bi danes stal tukaj poleg naju, bi mu naredil nekaj tako zelo groznega, da mu tudi udarci in vsa ta bolečina, ki vama jo je povzročil ne bi bila dovolj. Nič drugega kot samo nemarna gnida." je izrekel in ji želel pokazati, kako zelo mu je mar zanjo. Mogoče bi se še pred dobro uro zlagal, rekel da Elene niti ne pozna, a sorodstvo naj bi držalo skupaj. Čeprav je še predobro vedel, da njegova starša te naloge nista izpolnila in sta dekletu zapičila meč v hrbet. A nikakor ni mogel reči, da se je v tem njunem pogovoru sprijaznil s tem, da nikoli ne bo dovolj dober zanjo. Vse te besede, oprosti, žal mi je; vse to kar ji je zmetal v obraz in potočil solze, ni bilo dovolj. Ne zanjo. Sedla sta na stopnice in energija med njima se je pričela umirjati. Zabava je potekala kot takrat, ko je prišel. Ljudje so plesali in nihče se ni zmenil za uboga človeka, ki sta sedela na stopnicah in umirala v želji, da bi se končno le lahko znebila en drugega. A Cameron ni želel biti pesimist in pokvariti zabave na katero je prišel. Imel je željo po tem, da bi se ji opravičil in mogoče dočakal tudi tistih nekaj besed iz njenih ust, ki bi dokazovale, da mu je končno le oprostila. Želel je plesati se zabavati, a v tej situaciji tega nikakor ni mogel početi. Bilo je preveč zapleteno. Nič več nista kričala en na drugega in tudi solze na licih so se pričele prijetno sušiti. Poleg zabave ni bilo med njima nič kaj preveč energična. "Veš, tudi jaz sem si vsake toliko časa želel, da se ne bi rodil v taki družini. Mami je bila samo prekleto bedna natakarica, oba z nizkima plačama. Preprosto sem si želel nekaj boljšega, kot pač vsi ostali. Ampak šele čez nekaj let se človek prične zavedati, da njegovo življenje pač ne bi smelo biti drugačno kajti samo to te je naredilo tisto kar si. Vsa ta dejanja, očetovi udarci in vse boleče noči so te utrdile, bolje ko si misliš. Saj verjamem da ni bilo lahko in tudi iti v prihodnost ko ti vsak človek na ušesa tuli, kaj se je zgodilo v preteklosti, ni nekaj najbolj zabavnega. Ampak jaz sem v teh petnajstih letih spoznal morda več kot nekateri v celem življenju. Elena, tisto kar se je zgodilo je preteklost. Ne glede na to kako močno boli in kakšne posledice je prineslo v tvoje življenje, sedaj si tukaj z menoj. Verjemi, da ti bo veliko lažje če se ne boš drla name pač pa rekla, da sva si ne ravno bot, ampak da sva prijatelja. Prvič bo manj bolelo in nekoč boš morala odpustiti. Vsak potrebuje družino pa četudi toliko let kasneje, ko je morda že prepozno. Vem, da si si ustvarila v glavi nekakšen trden zid in da zate obstajajo samo ti, teta in sestra, ampak dovoli, da ti ga pomagam porušiti in ti stati ob strani, kot ti do sedaj nisem. Prosim." njegova roka se je dotaknila njene roke in bilo mu je prijetno. Nič več ni čutil jeze ali zanikanja za to, kar je storil napak. Sedaj se je bil celo odločen spopasti z težavami, če jim je lahko tako rekel. Ko mu je kazala dele z modricami je v njenih očeh lahko opazil žalost in nezaupanje. Seveda, le kako je lahko mislil da mu bo po parih beseda oprostila in bosta živela srečno do konca življenja. Bila je človek in ni bilo lahko oprostiti take grehe, vsaj ne še po enem dnevu. "Ne, ni mi povzročal tega. In ne vem kako bi bilo če bi mi. Potem verjetno ne bi tako pogumno stal pred teboj z močno odločnostjo, da bom popravil vse kar sem zasral. Vem, da nisem doživel tega kar si ti doživljala vsako noč in ne morem si predstavljati, da bi lastni oče lahko dvignil roko nad svojima hčerama. Vem kaj je kesanje in če bi mi dovolila bi to tudi sedajle počel. Elly, dovoli mi da se ti še enkrat opravičim in vsaj malo popravim bolečo luknjo v tvojem srcu." lahko bi jo vznemiril z zmerljivkami ali pa glasnim kričanjem nad njo, a v tistem trenutku je bil trezen kot še nikoli in dobro je vedel, da lahko en samcat pogovor reši vse. Vsaj enkrat v svojem celem življenju je bil namenjen narediti nekaj dobrega. Če se bo iz tega kaj izcinilo pa je bilo sedaj odvisno od plavolaske.