kadinsky

Gost

for: astrid smitten2

words: 653
note: sorry, but it's really lame -.-

Bolj ali manj je zrla v tla ali v neko določeno točko naprej pred sabo, ko je stopala navzdol po ulici. Ni se menila za poglede, ki so ji jih naključni mimoidoči namenjali, po svoje jih niti videla ni. Kot ponavadi je bila zamišljena, da se ji je čelo rahlo gubalo, ko je razmišljala o tej ali o oni stvari. Trenutno je bila to njena sestrična Astrid, s katero je bila zmenjena v neki kavarni. Gotovo bo spet morala poslušati njeno pikrost in zajedljivost, a Saskia se ni nameravala ukloniti, ne sedaj ne kdaj pozneje. Sestrično je imela preveč rada, četudi je ona delala na tem, da jo namerno prizadane s kakšno opazko, a najbrž si ni mogla pomagati. Navsezadnje je bila res hudo bolna, Saskii njeno bolezensko stanje ni bilo skrivnost in to je bil le še eden razlog več, da se ne bo pustila odgnati stran in da ne bo zbežala pred težkimi besedami kot navaden strahopetec ali preplašen zajec, navsezadnje pa je bila Saskia še človek, ki je bila vajena že vsega mogočega. In poleg vsega svoje sestrične do sedaj še ni velikokrat imela možnost videti, kaj šele dobro spoznati. Navsezadnje sta le živeli vsaka na drugem koncu sveta in obiski niso bili pogosti oziroma skoraj nični. Ni se spomnila, da bi Astrid kdaj prišla na Arubo, sama pa je tudi prvič bila na Nizozemskem. In, če je bila po naravi plašna in zadržana, ni prav nič oklevala, ko je bilo potrebno navezati stik z materino družino. V nekaterih stvareh je znala biti odločna, sedaj je morala le še na vseh ostalih področjih, ki jih je bilo veliko, enako delovati ali se vsaj potruditi v tej smeri. In mogoče ji bo nekoč uspelo izboljšati se, kar pa je bil v splošnem tudi njen namen, ko se je udeležila izmenjave. Skoraj bi zgrešila vhod v kavarno in še pravi čas ugotovila, da je šla kmalu mimo. Ob njenem vstopu, ji je nad glavo zacingljal zvonček, da se je nekaj glav gostov dvignilo navzgor in v njeni smeri, da se je za hip počutila povsem v središču pozornosti in izdajalska rdečica, se ji je začela širiti navzgor po vratu, naravnost v lica. Ni bila vajena pozornosti, saj se je raje zadrževala v ozadju. Na Arubi ji je to uspevalo, tu v Amsterdamu, pa je izstopala že s svojo temnejšo barvo polti, saj je bila mulatka in velikokrat se je na njej ustavil kakšen par oči. Ne bi mogla bolj dajati vtisa, da je tujka, čeprav ko je odprla usta, bi hitro kdo lahko zamenjal mnenje, saj je bila njena nizozemščina povsem tekoča in brez kakšnega hudega naglasa, ki bi pričal, da to ni njen materin jezik. Trenutek predolgo je že stala pri vratih in s tem zapirala pot, tistim ki so hoteli vstopiti in tistim, ki bi želeli odditi. Mrmraje se je opravičevala in nato zasedla eno izmed praznih miz, saj svetlolase sestrične ni opazila. Zavedala se je, da je povsem mogoče, da je celo ne bo, kar se ji je zdelo, da ne bi bilo najbolj pošteno, ampak kaj je bilo sedaj še sploh pošteno? In Astrid je v tem času že toliko spoznala, da ji je bilo jasno, da je nekaj takšnega povsem mogoče. Natakarici je naročila kavo z mlekom in si medtem časom, ko je čakala, ogledovala ostale goste v kavarni in si o njih izmišljala povsem neresnične zgodbice. Že od nekdaj je bilo to njeno priljubljeno početje. Raje je sama opazovala druge, kot da so ostali njo. In ko je tako zrla nekam stran od vrat, bi skoraj prezrla postavo, ki se je ustavila pri njeni mizi. Najprej je že mislila, da je samo natakarica, ki se je vrnila z njeno kavo in na ustnicah je imela že zahvalo, ko si je svetlolasko malo bolje ogledala in videla, da je Astrid, četudi petnajst minut prepozno. »Živijo,« jo je nekoliko oklevajoče pozdravila in že čakala kakšno ploho besed neodobravanja.

Naslov sporočila: kadinsky Sob Avg 27, 2011 1:26 pm

Vsak teden je bila ista zgodba ter svetlolaska se je začela zavedati, da tudi če po nekem neznanem čudežu preživi, bo potem, glede na to, koliko vbodov dobiva tedensko, ne samo iz kemoterapij ter njenih infuzij, ampak injekcij nasploh- bo preprosto izgledala kakor ozdravljenja narkomanka. Ob misli na to je naveličano zavzdihnila ter se z desnico naslonila na bledo steno bolnišnice, ki je bila zadnje čase njen drugi dom ter v bistvu si je prav oddahnila, da je tega prekletega zdravljenja za ta teden konec ter da ima pred sabo nekaj popolnoma mirnih dni. Kemoterapija je bila definitivno nekaj, kar je sovražila iz dna srca, vendar vedela je, da je v njej tisti najmanjši procent možnosti, da preživi operacijo. Vendar v to še vedno, preprosto ni mogla verjeti. Zavzdihnila je. Vedela je, kaj jo bo danes čakalo- ležanje ta dan ter spanje, saj če katera zadeva povzroča utrujenost, jo ta definitivno. Naslednji dan pa je v glavi seveda že sestavljala vse splošne načrte, kaj vse namerava narediti, čeprav ji je zdravnik jasno in glasno razložil, da vse skupaj, predvsem zabava, bedenje do jutranjih ur ter dejstvo, da je potem popolnoma izčrpana le še hitreje uničuje njene možganske celice, vendar kakorkoli je že bilo, prepričana je bila, da je z eno nogo v grobu, tako da res ni imela nobene posebne želje po tem, da si daje lažno upanje, katerega pa je tako ali tako že zdavnaj izgubila, kakor je bila prepričana, da bo izgubila bitko z to boleznijo. Smešno, nekateri se ne bi za nič vdali, ona pa se je že slab teden po diagnozi. Vendar zadeva je bila takšna kot je ter možnost, da bi jo kdo prepričal, da vse skupaj ne bo tako, da bo končala dva metra pod zemljo, je bilo praktično nemogoče. Stopila je ven iz bolnišnice, na svež zrak ter v hipu se je počutila bolje ter podoba bledih sten je izginila izpred oči. Stopila je navzdol proti cesti ter že hotela stopiti proti postaji, kjer naj bi ustavil tramvaj, ko je ravno zaslišala ustavljanje taksija, nekaj metrov pred njo. Seveda bi lahko se sedaj obrnila ter šla naprej proti postaji, kot je bil njen prvotni cilj, vendar ko ji je voznik odprl vrata, je brez obotavljanja sedla notri. Pred tem, da odide domov počivati, je imela še en opravek, za katerega v bistvu ni vedela, ali bi ga izpolnila ali ne. Srečanje s sorodniki je bilo eno izmed tistih del, katerih se je Astrid na široko izogibala. Tako da, sedaj je imela v bistvu možnost, da preprosto se izogne temu srečanju ter ne pride- vedela je, da bo njena sestrična v tem primeru utegnila biti prizadeta, vendar hej- če je pa ne bo tako, jo bo pa definitivno prizadela z besedami. Tega ni storila namerno, v bistvu je imela sestrično rada, čeprav tega ni nikoli jasno pokazala. Saskia ji je bila definitivno bolj pri srcu kot Addison, s katero je imela občutek, da bi se pobili med seboj, če bi se lahko, vendar sta se zaradi staršev preprosto vedle kakor prijateljice. Vendar razlika med njo in Sasiko ter njo in Addison, je bila ta, da je temnolaska vedela za njeno bolezen. Staršem je jasno povedala, da noče, da kdo od sorodnikov to sploh izve, vendar se oni očitno niso mogli upreti, da ne bi klicali na samo Arubo ter poskrbeli, da je celo ona izvedela kaj se dogaja z njo. Če so vedeli Addisonini starši in ona ne, bi bilo tu lahko enako, vendar očitno načrt ni uspel. Zavzdihnila je ter na koncu le sporočila taksistu ime kavarne, čeprav je imela občutek, da bo med njima le tipičen prepir, saj je imela svetlolaska pripravljen že cel kup besed, s katerim bi sestrično odbila od sebe. V bistvu povsem nenamreno, vendar ni smela trpeti ob njeni smrti, bolje da je imela slabe spomine nanjo ter ni žalovala za njo, vsaj bolj pravično do nje, čeprav je imela občutek, da je Sasika že spregledala njeno nameno, vendar je kljub vsemu misel na to raje odpustila. Ni trajalo dolgo, ko je prispela do kavarne ter nagnila se je čez voznikov sedež ter mu podala plačilo, nato se pa odpravila proti stavbi. Ugotovila je, da je prišla v bistvu petnajst minut prepozno, vendar se s tem ni ubadala- bo imela pač eno zbadljivko več. Stopila je notri ter se nič kaj preveč navdušeno zazrla naokoli. Sasike se v bistvu ni prekleto dobro spominjala, vendar ko je zagledala dekle z zagorelo postavo za eno izmed miz, ki je očitno čakalo na nekoga, jo je v hipu prepoznala. Še vedno se ni zavedala če je to ravno dobra ideja, vendar se je le odpravila do njene mize ter brez da bi jo pozdravila preprosto sedla na stol proti nje. »Saj bi se ti opravičila za zamudo, vendar če sem iskrena, niti namena nisem imela priti« je rekla z zdolgočasenim glasom ter se zazrla po kavarni. Komaj sedaj se je zavedala, kako močno si je zares želela kave. »Torej? Predvidevam, da bom mogla poslušati še eno predavanje o tem, da naj ne izgubim vero v življenje?« je rekla ter ob tem prekrižala roke ter se naslonila nazaj na stol. Res ni hotela biti nesramna do nje, vendar če je hotela, da ne trpi ob njeni smrti, ni imela druge možnosti.