red district

Naslov sporočila: Re: red district Sob Nov 02, 2013 6:51 pm

tag; catalina smitten

bilo je že skoraj polnoč, a to ga ni ustavilo da ne bi zavil po dobro znanih cestah do rdeče četrti. resnica je bila, da je bil rafe daleč od tega da bi potreboval kurbe da si zapolni svoj čas. ampak včasih je bilo to preprosto najlažje. celoten ples mačke in miši ki si jih igral z ženskami da si jih zvabil k sebi domov, hoja po različnih klubih in pogovori ki si jih moral imeti z njimi.... ne, danes ni bil večer za to. že cel teden je bil slabe volje, pravzaprav vse odkar se je vrnil nazaj v havano po daljšem izletu na jug kube se ga je držalo neko čudno brezvolje. in zato je s steklenico ruma, ki ga je že skoraj končal, zašel v ta konec mesta, z namenom da si za nekaj ur zagotovi družbo, ki mu bo popestrila večer, predvsem pa ga ne bo spraševala ničesar, in od njega zahtevala pogovor. točno to je v tem trenutku potreboval in ko je zagledal dolgonogi lepotici v daljavi se je zadovoljno nasmehnil.

in potem jo je zagledal. kot vedno ko je videl ta obraz so ga spomini popeljali nazaj v preteklost, ko je bil še otrok in o tem svetu ni vedel prav veliko – a obraz je ostajal isti, in se mu kot nož zaril naravnost v srce. nekaj časa je potreboval, da je svojemu razbijajočemu srcu dopovedal, da je to samo ines, njena sestra dvojčica, katere se je načeloma na daleč izogibal – ne samo zaradi njenega poklica ampak predvsem zaradi spominov, ki so ga vezali nanjo. prekleto, prekleto, prekleto. dekleti, ki jih je še nekaj sekund nazaj videl v ozadju sta izginile neznano kam in če bi se zdaj obrnil ga mogoče sploh ne bi... vdano v usodo je zavzdihnil in potisnil prosto roko v žep, steklenico ruma pa položil na tla. saj ne da ines ni vedela kaj točno počne tukaj, saj se nista srečala v kavarni, a vseeno ji ni potreboval dajati dodatnega razloga da ga aretira, še posebej pa ne sredi noči. nekako je želel havansko policijo še nekaj dni pustiti v nevednosti da se je vrnil, a zdaj to pač ni več imelo smisla.

»ines.« je tiho pozdravil ko sta si bila približno meter narazen in s pogledom skoraj vztrajno gledal v tla. samo tako je lahko preživel ta njuna naključna srečanja, ki jih je bilo odkar je cat umrla bore malo, in jih je lahko preštel na prste svojih rok. »kako smešno da se tu srečava. si se tudi ti odločila za večerni sprehod?« hitreje kot se je bo rešil, bolje, se je odločil in se popraskal po tilniku. »jaz sem, ah...« izgovori so mu ponavadi hitreje prišli na jezik, a rum mu ni delal nobenih uslug, prav tako pa tudi ne presenečenje ko jo je tako zagledal. tvegal je pogled navzgor in v trenutku ko je zagledal njen obraz mu je bilo žal. prisegel bi da je bilo kot da bi pred njim stala cat – seveda starejša, drugačna, a vsekakor ona. a to je bilo resnično življenje in duhovi niso kar korakali med nami. samo grenki spomini in obžalovanja.

Naslov sporočila: Re: red district Sob Nov 02, 2013 7:57 pm

rafael, smitten

s petami je jezno brcnila ob tla in z dlanjo jezno lopnila ob objokano lice prestrašene rjavolaske. javier jo je že zgodaj popoldne poslal v rdečo četrt, kjer naj bi nekaj novih deklet privadila na nov poklic, jim razložila osnovna pravila ter jih postavila na pravi vogal. in vse je potekalo super, prav zares... ostali sta le še neumna rjavolaska, katero je pravkar udarila in njena prijateljica. sopeča rjavolaska ni bila nikakor pripravljena sprejeti svojega novega poklica; dolgo krilo ji je skrajšala v trenutku, ko jo je zagledala, tanke ustnice ji je na debelo premazala z rdečo šminko ter ji oči obrobila s črno barvico. razpustila je priden čop njenih rjavih las in dekle je vsekakor imelo potencial, da bi uspelo ter služilo mastne denarje. če se le ne bi ves čas samo jokala, kako jo gleda bog ter da ne more. seveda, da lahko, vsaka lahko; samo razpreti mora noge in potrpeti nekaj dolgih minut, to je bila vsa čarovnija. sama je to vedela še prekleto dobro. počasi jo je zapuščalo potrpljenje, ni imela volje, da bi še naprej poslušala njene sopeče prošnje. in tako jo je hladno odslovila, njo in njeno prijateljico, ter ju prepustila volji javierja.

razdraženo je z dlanjo zakopala v svoje temne lase; namesto, da bi uživala noč v nekem klubu s kozarcem viskija, je morala prenašati nadležne najstnice. s pogledom je prečesala ulico, ki je bila v tistem trenutku presenetljivo prazna – nekaj deklet je še vedno čakalo na drugi strani ceste, opazovale so postavo, ki se je približevala. postavo, katero je sama prepoznala v trenutku. poteze njegovega obraza so bile še vedno iste, njegov pogled je bil še vedno prijetno nevaren. še vedno je bil... on. »rafa,« je tiho zamrmrala, neprepričana v resničnost podobe pred seboj. iskala ga je, ko se je vrnila v mesto, pa ga nikakor ni uspela izslediti – rekli so, da je v zaporu, drugi, da se je odselil v ameriko in tretji, da so ga ubili v nedavnem strelskem obračunu. ampak sedaj je bil tu. z rokami uprtimi v bok je počakala, da se ji je približal in ustnice je le stežka ukrotila v majhen nasmešek. nikakor ni uspela uloviti njegovega pogleda in tako ga je le tiho poslušala, ko je nakladal nekaj o njeni sestri. »rafael,« se je široko nasmehnila, ko je za trenutek le uspela ujeti njegov pogled. »me tudi ti ne prepoznaš? od vseh ljudi,« je smeje zmajala z glavo ter se le s težavo zadržala, da se mu ni takoj vrgla v objem. objem, katerega je obupano potrebovala toliko let.

Naslov sporočila: Re: red district Ned Nov 03, 2013 7:59 pm

cat,

ko je slišal svoje ime skozi njene ustnice ga je po hrbtenici zmrazilo. to je bil točno razlog zakaj se jo je izogibal kot da je njegovo življenje odvisno od tega. preveč ga je spominjala nanjo, in to ga je naredilo ranljivega. ne glede na to kako je želel to zanikati, je vedel da je to resnica. catalina aguirre je bila edina ženska, ne... edina oseba, ki ga je kadarkoli pripravila do tega da bi kaj zares čutil in ko je izgubil svojo najboljšo prijateljico na svetu je bil prepričan, da nikoli več ne bo spoznal nikogar ki bi ji bil podoben. seveda je bilo to lahko reči, ker je bila mrtva – nikoli ne bo več hodila po tej zemlji in ga razočarala kot vsi ostali ljudje v njegovem življenju. vse kar je od nje ostalo je bil ta duh, fantom ki ga je srečal vsake toliko časa na ulici in za nekaj sekund, ko njegovi možgani niso dojeli kaj vidijo, trapasto in naivno verjel, da bi bila to lahko ona. vedel je, da se obnaša kot otrok, ki so ga zalotili z roko v škatli z bonboni, ko je tako stal pred njo z rokami v žepih in z nogo brezciljno risal nekaj po tleh in zavzdihnil ko je še enkrat ponovila njegovo ime. »ines, jaz...« ob njenem stavku je njegova glava sunkovito švignila navzgor in ostro jo je premeril s pogledom. kaj je pravkar rekla? »kaj si pravkar rekla?« je ponovil naglas vprašanje, ki mu je odmevalo po celi glavi in ignoriral hripavost svojega glasu.

je bilo to sploh mogoče? z odločnimi koraki je stopil naprej in se ustavil dokler ni bil samo nekaj centimetrov pred njenim obrazom in jo pregledal vsak centimeter. »poslušaj, ne vem kakšne igrice bi se rada igrala z mano, in zakaj misliš da je to smešno ampak...« zmajal je z glavo in si s prsti razčesal lase in se grenko zasmejal, ko je stopil korak nazaj. »skoraj ti je uspelo. za sekundo sem bil skoraj prepričan da si... torej, zvenela si kot ona.« je skoraj izpljunil in usta so se mu zvila v jezen nasmešek. kako si je drznila. »veš kako bom vedno vedel da nisi ona? lahko imaš njen obraz, mogoče celo njen nasmešek. a nikoli boš istega občutka kot ona.« je jezno dodal v njeno smer in jo brez opozorila pritisnil ob steno in jo poljubil. še sam ni vedel zakaj je to storil, mogoče da bi ji nekaj dokazal, ali pa ker se je šele zdaj ko je njena podoba stala pred njim končno zavedel kako zelo jo zares pogreša. ampak vse skupaj ga ni pustilo praznega, kot je pričakoval, ni bila kot druge ženske, ki so samo za nekaj sekund iz njega izbrisale vso grenkobo ki jo je čutil. v trebuhu je začutil znano črvičenje in brez da bi prekinil poljub so se njegove oči široko odprle in se šokirano zazrle vanjo. njegove dlani so se grobo oprijele njenih ramen in potisnil jo je stran od sebe, da je lahko še enkrat pogledal v njen obraz. vedel je, da se mu je verjetno do konca zmešalo, ampak prisegel bi lahko da je imel prav. nemogoče. a vseeno. ».... cat!?

Naslov sporočila: Re: red district Ned Nov 03, 2013 8:41 pm

rafael, smitten

ustnice so se ji krivile v širok nasmešek, katerega se je trudila obvladovati, četudi ji to niti slučajno ni uspevalo. stal ji je tako blizu, a je še vedno ni prepoznal. on, ki jo je od prav vseh ljudi na tem svetu poznal najbolje, je ni bil sposoben ločiti od njene sestre. resda je minilo vrsto let odkar sta se nazadnje videla, ampak on… on bi jo moral prepoznati, preprosto moral. vedno ji je govoril, kako so njene oči, ki so za kanček temnejše od sestrinih, lepše, vedno se je norčeval, da bi lahko bila manekenka, ker je bila za centimeter ali dva večja od sestre. ampak vse to mu je bila pripravljena oprostiti. zanj je bila pripravljena storiti vse. »slišal si, kaj sem rekla,« mu je smeje pomežiknila, čakajoč trenutek, ko bo razumel, kdo pravzaprav stoji pred njim. smeje se je poigravala z njegovim hladnim pogledom, dovolila mu je, da z očmi preišče vsak centimeter njenega telesa. »igrice? kakšne igrice?« skomignila je z rameni in le s težavo se je zadrževala, da mu ni že v naslednjem trenutku izblebetala vse resnice. »zvenel kot kdo, rafi?« roke je skorajda kljubovalno prekrižala v naročju, ko je temnolasec stopil korak nazaj. celotna situacijo jo je zabavala veliko bolj, kot bi jo smela. »kaj res? nikoli ne bom kot kdo? kot catalina? dvakrat pomisli, rafi,« še preden bi se lahko zares zavedla, kaj se dogaja, se je znašla ob hladni steni. v njegovem objemu, z njegovimi ustnicami na sebi. privila ga je k sebi, z dlanmi je nežno zaplesala prek njegovega vratu ter jih nato zakopala v njegovih temnih laseh. rafael, njen rafael. čutila je, kako se je njegov poljub ustavil, ko je končno dojel, kaj se pravzaprav dogaja, a še preden bi jo lahko popolnoma odrinil stran, ga je nežno ugriznila v ustnico – tako kot včasih. smeje je dočakala njegovo reakcijo in prav zares so se ji v kotičkih oči zalesketale solze. odrinila se je od stene in planila v njegovo naročje, v objem njegovih varnih rok. »rafi, končno si dojel,« je skorajda zacvilila, medtem ko je poljubljala prav vsak delček njegovega obraza. »poslal me je stran, takrat pred leti in potem sem bila zaprta v neki drugi kleti in potem je prišel leo in me rešil in potem sem te iskala in sedaj sem tukaj. rafael!« je hitela vse v eno pojasnjevati zadnjih deset let svojega življenja. »si me pogrešal? kajne, da si me pogrešal?« kot majhen otrok ga je zasula z vprašanji, kot majhen otrok se je zakopala vanj. pri njem je bila varna. »jaz sem tebe vsekakor pogrešala.«

Naslov sporočila: Re: red district Ned Nov 03, 2013 9:27 pm

cat,

»jaz... kaj...« je zmedeno zamomljal, v verjetno svojem najbolj šorikanem trenutku v življenju. cat ni bila samo živa, bila je tukaj, pred njim. v njegovem objemu. ko ga je ugriznila v ustnico je vedel. pa saj je vedel v trenutku ko jo je zagledal v tej ulici, a ni si mogel priznati, njegovo racinalno mišljenje mu ni dopustilo da bi lahko upal in verjel da je catalina, njegova catalina živa. ko je tako zrl vanjo je končno dopustil da so ga zadela vsa občutja, od olajšanja, veselja do nepopisne jeze ki jo je v tistem trenutku čutil do njenega očima. »živa si.« je skoraj neslišno zamrmral ko se je spet znašla v njegovem objemu in poljubila vsak kotiček njegovega obraza. vsak poljub je bil kot balzam za njegovo, že zdavnaj pozabljeno srce in z rokami se jo je oklenil kot da je edina rešilna bilka, ki ga bo rešila teme v kateri se je znašel. pustil je da je kot opica splezala nanj, v njegovo naročje potem pa je oba posedel na tla, da sta zrla drug v drugega. »poslal te je... kje si bila vsa ta leta? je še živ?« dlani ki so bile zarite v njenih laseh so se stisnile v pest in cel obraz se mu je pomračil kot vedno ko je pomislil nanj. »prisežem cat, prisežem da ga bom ubil prasec prekleti.« kako si je drznil vsem povedati da je mrtva. »ko sem izvedel da si... da si umrla,« je komaj izdavil in požrl cmok v grlu, »sprva nisem verjel. mesece in mesece sem te skušal najti, kakršnokoli sled ampak... bil sem samo nihče na cesti in...« moral bi se bolj potruditi, tega se je zdaj zavedal in to je bila cena s katero je moral zdaj živeti. »kdo je leo?« je vprašal in se trudil da njegov glas ne bi zvenel ostro, a si ni mogel pomagati. on bi moral biti tisti ki bi jo rešil, prekleto. z rokami je nežno zaobjel njen obraz in jo potegnil k sebi. »oprosti da si morala skozi vse to.« je še dodal in se že naslednji trenutek skoraj od srca zasmejal. ni se spomnil, kdaj bi se ta zvok nazadnje izvil iz njega ampak zdaj je bil tu. »če sem te pogrešal? brez da bi razmišljal jo je stisnil k sebi in jo pobožal po laseh. »mi ciel.« besede je izgovoril čisto po tiho, samo za njena ušesa. to je bil njegov vzdevek zanjo, odkar sta bila čisto majhna. moje nebo. ko sta nekoč ležala v travi ga je vprašala koliko mu pomeni. vse, je preprosto odgovoril. ti si moje nebo. in tako je ostalo še do danes. »ne morem verjeti da si res ti. oprosti da...« skesano je zavzdihnil. »oprosti da sem sprva mislil da si ines. ampak v trenutku ko sem te poljubil, sem vedel da si ti. mislim da sem vedel že prej, sprva sem bil prepričan da vidim privid.« naslonil je čelo na njeno in zavzdihnil. »okej, povej mi zdaj še enkrat od začetka, tokrat bolj počasi.« je prosil. moral je vedeti.

Naslov sporočila: Re: red district Sre Nov 06, 2013 9:37 pm

rafael, smitten

nasmešek ji je zlezel prav do ušes, ko je bila v njegovem objemu. »si res mislil, da bi te pustila samega?« se je nežno nasmehnila med vsemi tistimi poljubi, s katerimi se mu je oddolžila za vsako leto, ko je ni bilo. prepustila se je njegovim dlanem, ki so jo počasi ponesle na tla, vzela si je nekaj kratkih trenutkov, da si je zares ogledala postavo pred seboj. »pri nekem njegovem prijatelju,« je tiho zamrmrala ter ob spominu nanj rahlo našobila ustnice. nikoli ni obžalovala, da je tisto pošast preprosto ubila, a trenutek, ko je njegova kri umazala celo sobo ni bil lep nikoli. videla je, kako se je njegovo telo napelo, niso ji bile všeč temne sence, ki so zajele njegov obraz. »za drugega sem že poskrbela. za prvega še bom.« z dlanmi je nežno zaobjela njegov obraz, z nasmeškom ga je poskušala razvedriti. »ampak on ni pomemben, prav? ni tvoj problem in kmalu bo prenehal biti tudi moj.« veliko ji je pomenilo, ko je bil tako zaskrbljen zanjo. s prsti se je zapletla v temne pramene njegovih las, ki so mu padali na čelo, z drobnim nasmeškom ga je poslušala. »hvala ti,« je pomirjajoče spregovorila. »hvala, da si me iskal. in rafa… nikoli nisi bil nihče, prav? zame si bil vedno najpomembnejša oseba v življenju.«

v mislih je preklela svojo neumnost, ker ga je omenila. prav zares ji je leo pomenil veliko. na nek čuden način ga je morda ljubila le nekoliko manj kot temnolasca pred seboj… a tega ni potreboval vedeti. »leo trenutno ni pomemben, prav?« se je nasmehnila, medtem ko se je še vedno igrala s njegovimi lasmi. ni bilo pomembno, da jo je rešil nekdo drug, da si je drznila v teh letih ljubiti nekoga drugega ter da je lahko čutila, kako bo kmalu ujeta med njima. ne, v tistem trenutku to prav zares ni bilo pomembno. »oprosti, ker sem te pustila samega,« je še tiho zamrmrala.

ustnice so se ponovno raztegnile v ogromen nasmešek, šele ko je zaslišala njegov smeh. »vedno,« se je še dodatno privila v njegov objem. vedno bo njegovo nebo. vedno bo njegova. »rafa, v redu je,« ji je na obrazu zasijal širok nasmešek, ko je se je izvila iz njegovega tesnega objema. »zdaj pa prenehaj z opravičevanjem in stokanjem, prav? če se prav spomnim sem jaz tista, ki ima pravico, da se pritožuje nad svetom, ti pa me moraš tolažiti,« se je šaljivo namrdnila in z roko usekala po njegovi rami. »prav, povedala ti bom,« je nežno prikimala, ko je zrla naravnost v njegove oči. »ampak zdajle, točno ob tej uri in točno tukaj sredi preklete rdeče četrti, se pogovarjava zadnjič o tem. pozabiti hočem vse skupaj.« ni ji bilo lahko, ko je govorila o svoji preteklosti. počasi je umaknila svoje čelo, izmaknila se je njegovemu mehkemu dotiku ter s pogledom zaplavala nekam daleč stran. »nekega dne sem imela preprosto dovolj. zagrozila sem mu, da ga bom prijavila, pa se mi je samo smejal. še isto noč me je odpeljal k svojemu prijatelju,« je nezavedno odkimala z glavo, ko se je spomnila na tistega ostudneža. »tam je bilo še huje, veliko huje. z menoj je počel… vse. dan za dnem, leto za letom,« se je prav zares trudila, da se ji glas ne bi prelomil, četudi ji to več kot očitno ni uspevalo. in nato je naredila napako, ko si je drznila pogledati v njegove oči – takrat se je popolnoma zlomila. tresoča je padla nazaj v njegovem objem, potoke solz je brisala v njegovi majici. več kot deset let se ni mogla nikomur zjokati ali potožiti. deset let trpljenja je bilo v njenih solzah, ki so močila njena lica. »veš… morda sem prav zares umrla. da, tam sem umrla.«