the truth burns deep inside

brez večjih težav je našla pot v notranjost in se mehko nasmehnila ob misli na to, kako zelo lahko je vse skupaj pravzaprav bilo. morda bi od javierja pričakovala, da bo imel bolje zaščitene prostore, ampak navsezadnje javierja ni več poznala, zato tudi ni mogla ničesar pričakovati. pa saj ga ni nikoli zares poznala; vedno je bil samo nekdo, ki je bil pač tam. dokaj samoumeven del njenega življenja, o katerem nikoli ni zares premišljevala… do zdaj. zdaj ga je potrebovala; pa ne toliko njega osebno kot njegovo sodelovanje. ni bilo ravno bistvenega pomena, ampak obstoj njunih organizacij bi bil vsekakor stabilnejši, če bi prišla do nekega… sporazuma, da, to je bila beseda, ki jo je iskala. pa ne, da je bila preveč potrpežljiva glede teh zadev – ampak bila je dovolj bistra, da je vedela, kaj mora storiti.
tako je zdaj posedala v njegovi pisarni; njene dolge noge so bile prekrižane, ko je bila udobno namrščena v njegovem stolu za pisalno mizo, v roki pa je držala kozarec z viskijem, s katerim si je postregla. njene oči so počasi drsele čez prostor in ocenjevale vsako podrobnost, medtem ko si je že ustvarila sliko človeka, ki je v tem prostoru delal. naredila je še en požirek viskija, medtem ko so njene oči ošinile vrata. ko je prišla sem, so bila zaklenjena, a to res ni bil problem zanjo. zdaj so se spet odprla, ko je v prostor zakorakal temnolasec, ki ga ni videla že nekaj let. »živijo, neznanec,« je njen rahlo hripav glas prekinil tišino, ko jo je končno le opazil, takole zleknjeno v njegovem stolu. »morava se pogovoriti.«

tag, yazmin

pred petnajstimi minutami se je pozivnik v njegovem žepu pričel manično oglašati z glasnimi piski, kar je pomenilo to, da je nekdo pravkar vdrl v njegovo pisarno. alarm v sami zgradbi je bil povsem neslišen, oglasili pa so se vsi sistemi povezani s centralnim. v rekordnem času mu je uspelo priti nazaj do njihove baze. vhodna vrata so delovala nedotaknjena, s to izjemo, da so bila odklenjena. namenil se je po hodnikih in po stopnišču navzgor. vrata njegove pisarne so bile zaprta, vendar je skozi spodnjo nišo pronicala rahla svetloba luči. nekdo je bil definitivno notri in ta nekdo je sprožil alarm brez večjih težav pri vlamljanju. zanimivo. odprl je vrata pisarne in vstopil v prostor, kateremu je trenutno kraljevala oseba zleknjena v njegovem stolu. zgolj za hip se je presenečenje zasvetlikalo v njegovem pogledu, preden je zaprl vrata za seboj in se s hrbtom naslonil nazaj. ''svetujem ti, da odložiš moj kozarec, nehaš piti mojo pijačo in se v naslednjih šestdesetih sekundah spraviš iz moje pisarne,'' ga podoba dobro znane temnolaske ni niti malo ganila, kljub temu da so od njunega zadnjega srečanja minila leta. ''pogovoriti? mislim, da ne,'' je odkimal in se odmaknil od vrat zgolj toliko, da jih je znova odprl na stežaj in ji jasno pokazal, kje se nahaja pot iz pisarne: ''spokaj.''

 the truth burns deep inside

njene oči so se prav počasi sprehodile po njegovi postavi, ki je ni imela priložnosti videti že par let. njune poti so se že zdavnaj razšle; njen oče je vedno pravil, da je bilo to morda celo bolje za vse, čeprav ji nikoli ni ušlo, da ga je pogrešal. včasih ga je imela na sumu, da je v njem videl sina, ki ga sam nikoli ni imel. ampak to zdaj ni bilo bistveno; nikoli si ni dovolila takšnih misli. ko je spregovoril, so se njene oči dvignile do njegovih, ko se je nasmehnila. kako ljubek je bil. »po vsem tem času je to pozdrav, ki mi ga nameniš? ah, javier,« je naredila še en požirek njegovega viskija; morda zgolj zato, ker je čutila potrebo po tem, da mu kljubuje. nikoli se ni preveč družila z njim; razen kadar je bilo potrebno, sicer ji načeloma ideja tega, da so jo trmasto potiskali v zakon z njim, nikoli ni bila všeč. ni rada igrala po pravilih; zato je bila tudi tukaj. zavrtela je kozarec v svojih rokah in s pogledom sledila pijači. »jasno, lahko me vržeš ven, ampak navsezadnje bi ti koristilo, če bi me poslušal. navsezadnje si ti zaenkrat veliko bližje težavam kot jaz in čeprav se jih otepaš, veš, da tega ne boš mogel vedno. policisti imajo preveč informacij. vse tiste agencije vedo marsikaj in najverjetneje nočeš, da tvoja majhna… organizacija,« je našla primerno besedo, »kar tako propade. vedno si bil bister, javier. menda ne boš zaradi česarkoli pač izpustil poslovne priložnosti, ki bi koristila obema?« je privzdignila obrvi.

tag, yazmin

izpustil je kljuko vrat, katere se je oklepal in z malce več sile, kot bi bilo potrebno, vrata treščil nazaj na podboje. ''nisva se razumela, yazzie,'' je uporabil vzdevek, s katerim se je navadno norčeval iz nje pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko sta bila še oba samo majhna paglavca in sta bila prisiljena sedeti drug zraven drugega na srečanjih obeh družin. srečanjih, ki so bila pogostejša in številčnejša, kot jima je ustrezalo. ''dal sem ti možnost, da odideš sama. zlahka te sam zvlečem ven. verjetno ta opcija odpade, kajne? res ne bi hotela, da se ti uniči pričeska,'' je jasno povedal, kaj točno si misli o tem, da sedaj igra nekega posrednika med njim in mafijo. zgodba, ki jo je delil s korporacijo, se je že zdavnaj zaključila. kakšnih deset let nazaj, ko jo je njen oče narobe taktiziral in pod rušo spravil njegovega. v nekaj korakih je preprečkal prostor in se ustavil ob stolu, na katerem je sedela in se bedasto igračkala s kozarcem. ''nazadnje, ko sem poslušal koga od vas, se ni končalo dobro. sploh pa raje razmišljal s svojo glavo in delam izključno sam. policisti nimajo nič konkretnega, sicer bi bil v kehi že pred leti,'' se je počasi nasmehnil, ko je počepnil navzdol ob njej. ''moja mala organizacija je v polnem razcvetu. včeraj sem dobil pošiljko prvovrstnih ruskih cipic. yazmin, nočeš se mešati v moje posle. in da – ker se mi tvoja družina gnusi, bom izpustil tole poslovno priložnost, brez slabe vesti. razen če obstaja kakšen zanimiv način, da bi me prepričala v nasprotno?'' je ustnice ukrivil v zaigran nasmešek, ko je bilo njegovo natolcevanje povsem očitno.

 the truth burns deep inside

je res mislil, da jo bo iz tira spravil s pomočjo vzdevka, ki jo je ob pamet spravljal pred leti? ja, res je bil ljubek, takole zavzet in prepričan sam vase ter v to, da je bila ista oseba kot takrat. odrasla je; razvila je določeno imunost na cel kup zadev in vzdevek je bil eden izmed njih. »nisem vedela, da si postal takšen barbar, odkar sem te nazadnje videla… a po drugi strani ne vem, kaj sem pričakovala od človeka, ki, saj veš, prodaja ženske,« ga je ošvrknila z glasom. njen oče je bil prepričan, da se je znašel. ona je bila prepričana, da je bil idiot. poleg tega se očitno ni zavedal, kakšno moč si je v zadnjem času pridobila mafija, kar je bila povsem njegova izguba. ampak yazmin je znala biti vztrajna. opazovala ga je, ko se ji je približal. »vsekakor sem vesela zate in nekoliko manj vesela za rusinje, ampak v bistvu mi je dokaj vseeno,« je nepotrpežljivo zamahnila z dlanjo, izpraznila kozarec in ga potisnila po mizi stran od sebe, medtem ko je pogled še vedno upirala vanj. »moja družina? ah, daj no. torej si deset let kuhal zamero?« lahko bi vedela. ampak on bi se lahko z vsem skupaj soočil kot moški. navajena je bila ljudi, ki so sami iskali pravico in se niso obotavljali pred tem, da bi storili tisto, kar je bilo potrebno – tisto, kar so verjeli, da je potrebno. »ne laskaj si, javier. zdaj te lahko veliko lažje spravim na tla, kot sem to storila pred leti, a nekako sem upala, da se bo tole odvilo bolj civilizirano. očitno sem se motila.« imela je svoje meje. nenadoma se je nagnila tik do njega, njene oči pa so preiskovale njegove. »sodelovanje z mafijo bi ti koristilo in to veš,« je zamrmrala, ker je bila tako ali tako dovolj blizu, da jo je slišal brez problema.

tag, yazmin

''da, ljudje pogosto naredijo to napako – v meni vidijo več kot nekoga, ki brez slabe vesti rine ženske v prostitucijo. ne ženi si k srcu,'' je zmajal z glavo, češ res ne more pomagati, če je točno takšna kot vsi ostali. na svetu je bil že predolgo in videl preveč, da bi si njeni podobne opazke gnal k srcu. točno je vedel, kakšna svinja je bil v resnici in ni zapravljal spanca tako, da se je cele noči ukvarjal z vestjo. ''zamero?'' ji je namenil hladen nasmešek ob absurdni izbiri besede. ''povej mi, yazmin. je tvoj oče mrtev? ne, kajne? uživa nekje na francoski rivieri? diha. živi. veš kje je moj po zaslugi tvojega? gnije v zemlji,'' je nadaljeval. ni se šlo zgolj za to, da je zameril njenemu očetu. šlo se je za to, da naj bi mafija krila tvoj hrbet. da naj bi bili vsi velika skupna družina, potem pa je nastradal zgolj eden, medtem ko je večina pobegnila stran, brez pomislekov. in potem izpuhtela neznano kam. ''in šel sem po svoji poti točno iz tega razloga, ker nisem hotel več imeti opravka z mafijo. to se ne bo spremenilo,'' je vstal pokonci in dlan ovil okrog njenega zapestja ter jo zgolj s kančkom grobosti potegnil navzgor iz stola ter proti sebi. ''ne... ne bi mi koristilo. če bi kdo prišel temu do dna, bi mi škodilo,'' ni nameraval na seznam ilegalnih aktivnosti dodati še malo morje njenega sranja. dosedanji prekrški so bili dovolj za smrtno kazen. ''zdi se mi, da je situacija obratna. tebi bi koristilo sodelovanje z mano... sicer me ne bi prišla sem prosjačit za partnerstvo,'' je ostro izpustil njeno dlan: ''najdi si koga drugega, ki bo pripravljen igrati tvojo lutko. jaz odpadem.''

 the truth burns deep inside

»oh, ne skrbi. preveč stvari imam v mislih, da bi si lahko majhen problemček s tabo gnala k srcu,« mu je namenila enega izmed svojih najbolj očarljivih nasmeškov. poslušala ga je, ko je nadaljeval, medtem pa nejevoljno zavzdihnila. prav, saj je imel prav, najbrž. njene misli niso bile velikokrat pri tisti temi; ljudje so pri mafiji pač umirali, vsak je vedel, kakšno tveganje sprejema in njen oče ni nikoli hotel govoriti o noči, ko je umrl njegov oče. »ne moreš kriviti mojega očeta, če ne veš, kaj se je dogajalo. ampak to ni moja stvar. o tem se moraš pogovoriti z drugim riverom,« ga je zavrnila. njene ustnice so se ukrivile v skoraj posmehljiv nasmešek ob njegovih naslednjih besedah. »mafija ti je dala izhodišče. mafija te je naredila v to, kar si danes. v mafiji si odrasel in tega ne moreš zanikati,« ga je mehko opomnila. tako kot ona je bil tudi javier mafijski otrok. ne glede na to, kako zelo se je zdaj otepal vez z mafijo in v kako širokem loku se ji je izogibal, je bila mafija njegova… družina? ne, ampak dovolj blizu temu. pa ne, da bi mu bilo mar. ah, yazmin ni marala takšne zapletenosti. a potem jo je bolj grobo, kot bi bilo potrebno, potegnil navzgor. njene oči so zavrtale v njegove, ko je brez oklevanja stopila proti njemu v skoraj grozeči gesti. »ne prosjačim te, javier. nikoli se ne bi spustila na ta nivo. tega nisi vreden. najprej sem prišla sem, ker te poznam. ampak hej, nisi vodja edine tolpe v mestu. ponudila sem ti priložnost. in ti si še vedno kreten,« se je nasmehnila. ni je spravil iz tira – ni bil niti blizu temu, čeprav je imela njeno potrpljenje tanko mejo, ko je prišlo do grobosti.

tag, yazmin

''si končala?'' je brez pretiranega zanimanja vprašal in spregledal njen droben nasmešek. vtikala se je v tuj teritorij in ne glede na to, kakšna bi menda morala biti njuna skupna prihodnost po mnenju njegovega očeta, je ni nameraval imeti nikjer blizu sebe. ''je še kaj takšnega, kar mi moraš povedati? vse gre skozi eno uho notri in skozi drugo ven, vendar če se boš bolje počutila, potem kar. samo vedi, da me nič od tvojega blebetanja ne interesira preveč,'' je nadaljeval in pogledal stran od nje, ko je prostor presekal ciničen smeh: ''mafija me je pustila na cedilu bolj kot kdorkoli drug.''

''poznaš me?'' se je samo še stopnjevalo, ko je zmajal z glavo in jo nejeverno pogledal. precej pogumna trditev. ''ne bodi tako zelo prepričana,'' je pristavil, ko je napravil korak nazaj, medtem ko je sama vztrajno stopala bližje k njemu. izpustil je njeno dlan in pogled obrnil navzdol proti paru modrih oči. ''res mi je vseeno, s kom se spečaš. mojega partnerstva ne boš dobila. lahko odideš k azri ali h komu tretjemu, vseeno mi je. imam svojo... malo organizacijo, ki obrača milijone. ne potrebujem tebe, da mi serješ po poslih. jaz bom ostal na svojem koncu mesta, ti pa se drži čimdlje stran,'' je bil njegov glas prav sumljivo miren. ''nikoli mi nisi bila pretirano pri srcu,'' je zamrmral za konec in se posmehnil samim besedam. morda sta njuna očeta v daljni prihodnosti videla svoja otroka pred oltarjem in v zakonu, vendar je bila njuna vizija vedno povsem drugačna.

 the truth burns deep inside

samo poslušala ga je in upirala oči vanj. to je bila tista surova, nesramna različica javierja, ki je je bila vajena. dvomila je, da je bila tam še kakšna druga različica. glede na to, kakšno organizacijo je vodil, je bilo to težko verjetno. prav, včasih je znala biti presneto naivna – dokaz za to je bil njen obisk, ampak po drugi strani jo je zanimalo, kakšen človek je v vseh teh letih postal. in to, kar je videla… no ja, vizualno je bil presneto privlačen, ampak njegova osebnost je bila na dnu. namrščila se je ob njegovih besedah. če je mislil, da jo bo spravil iz tira, se je motil. ko se je umaknil, se je brez večjega interesa glede njegovega premikanja naslonila na njegovo mizo in se po par trenutkih privzdignila zgolj toliko, da je zdaj sedela na zloščeni leseni površini. »ne poznam te,« ga je nemudoma prekinila, čeprav se je ob tem na njenem obrazu pojavil širok nasmešek. smešna misel. »samo vem, kdo si. tu se najino poznanstvo zaključi.« za božjo voljo, je res mislil tako visoko o sebi? in potem se je brez opozorila zasmejala v njegov obraz s tistim hripavim smehom, ki je izražal posmehljivost na višku. »pri srcu? ojej, javier. je zate res vse tako zelo… osebno?« je dejala in počasi zmajala z glavo. »smiliš se mi. ne, resno, smiliš se mi. nikoli si nisem mislila, da boš končal tukaj s svojimi cipicami in zamerami do celotnega sveta. ampak hej, prav, karkoli ti ugaja. ampak ne teci iskati zavetja pri mafiji, ko ti bo voda tekla v grlo,« ga je posvarila, potem pa skočila iz mize in se napotila proti vratom in mimo njega.

tag, yazmin

ni imel časa, da bi igral njeno igro. da bi skušal raztolmačiti, karkoli je že imela za bregom. ko sta bila mlajša, se je nikoli ni trudil pobližje spoznati. bila je zgolj yazmin rivero, vedno nekje ob njegovi strani, ker sta ju njuna očeta rinila na kup. v trenutku, ko sta jima obrnila hrbet, sta že bila vsak na eni strani prostora in se pretvarjala, da drugi ne obstaja. nekaj, kar je delovalo perfektno. le da se je sedaj skušala prebiti v njegov krog poznanstev, kar ga je po svoje spravilo iz tira. ''veš, kako mi je ime. to je pa tudi približno vse. veš okvirno s čim se ukvarjam, ne poznaš pa dejanskih razsežnosti mojega posla,'' je odkimal, ko se je z neizpodbitno samozavestjo smejala proti njemu. lahko da je njen smeh vel od cinizma in posmeha, vendar je bila v končni fazi zanj še vedno samo hčerkica mafijskega mogotca. dokler bo igrala na takšne karte kot sedaj, je ne bo sposoben jemati resno. ''ker je osebno. moj posel je oseben. v njem večina žensk ne igra vloge sodelavke ali partnerice. in s svojo opravo ter odnosom me prej spominjaš na ulične cipe, kakor na nekoga, s katerim bi bil pripravljen deliti dobiček in tveganje,'' je skomignil z rameni, nato pa stisnil ustnice skupaj, ko je skočila z mize in proti njemu znova zasikala. ''zakaj si prišla k meni, yazmin?'' je besede navrgel za njo, ko mu je obrnila hrbet in odkorakala proti vratom: ''vsi vedo, kaj si mislim o mafiji. lahko bi vedela, da te bom zavrnil. zakaj nisi odšla takoj k azri? zakaj bi se sploh mešala z mano in mojimi cipicami?''

 the truth burns deep inside

je bil vedno tako nadležen ali je takšen postal šele sedaj? namrščila se je, medtem ko je spregovoril. njene oči so nekaj trenutkov spremljale premikanje njegovih ustnic, potem pa je pogled privzdignila do njegovih oči. »oh moj bog, javier, prav. ne poznam te, pojma nimam, s čim se ukvarjaš in zame si neznanec. si zdaj zadovoljen?« je potisnila stran pramen temnih las, ki ji je silil pred oči, medtem pa pogled skoraj nejevoljno umaknila od njega. kako trmasto je silil v tisto skrajnost in če je to hotel, prav. lahko se je pretvarjala, da nista praktično odrasla skupaj in da ju niso že od nekdaj pripravljali na to, da se bosta nekega dne poročila. kakšna neumnost. če bi morala kadarkoli biti poročena s tem tepcem, bi ga najbrž pokončala že prvi dan skupnega življenja. privzdignila je obrvi ob njegovih besedah. »oh, okej. res hočeš iti tja? ker sem ženska, sem manjvredna? bi res prestavljalo bistveno razliko, če bi se tukaj prikazala v sivem kostimu in do vratu zapeto srajco? ne, čakaj, naj ti pomagam s tem: ne. z mano imaš problem, ker se pišem rivero. z mano imaš problem, ker sem ženska. ti presneti kreten,« je počasi zmajala z glavo. yazmin je imela probleme s takšnimi ljudmi, ki so se imeli za toliko boljše samo zaradi neke povsem naključne podrobnosti. dejansko je bila tik na tem, da bi odkorakala, ko jo je ustavilo njegovo vprašanje in se je obrnila na petah ter zakorakala do njega in pogled uprla naravnost v njegove oči. »zaradi tvojega očeta.« z njim se je razumela; dejansko ji je bil možakar všeč. brez opozorila je nenadoma klofutnila javierja. »nikoli več si me ne drzni primerjati s cipo.«

tag, yazmin

''ne, nisem,'' je zamrmral odgovor. nikakor ni bil zadovoljen, da se je kar naenkrat spet prikazala v mestu in pričela spreminjati dobro zasidrane smernice. ''ne gre se za to, da si ženska, ne bodi smešna,'' se je nasmehnil s pokroviteljskim tonom, ker je povsem zgrešila bistvo njegovih besed. šlo se je zato, da je zahtevala in ne prosila. da je mislila, da ji cel svet kar takole leži na dlani in lahko počne, kar hoče. nameraval je stopiti za njo in zakleniti vrata, ko se je zavrtela naokrog in z desnico klofnila njegovo lice. dovolj močan udarec, da je obstal na mestu, njegov obraz pa je bil zasukan v drugo smer.

počasi je prikimal. prav. to je že bilo bolje. to ni bilo podobno navadni razvajeni smrklji, ki hoče biti velika riba v morju polnem kitov. ''jutri ob dveh zjutraj bom morda imel neke opravke. lahko prideš zraven,'' je spregovoril, ko je dvignil dlan k razboleli ličnici. ''če boš po tistem še hotela sodelovati z mano... bova našla nek dogovor, ki ne bo vključeval osebnih stikov. komunikacije prek posrednikov in telefona, striktno službeno,'' je nadaljeval v istem neosebnem tonu in pogled obrnil nazaj k njej. ''nikoli več si ne drzni vdreti na moj teritorij in mi soliti pameti,'' je razdaljo zmanjšal na zanemarljivo: ''morda drugi s tabo ravnajo v rokavicah, ker si njegova hčerka... meni je res vseeno, če ti kdo spotoma polomi kakšno kost – ne pričakuj pretiranega udobja in ugodnosti, če do sodelovanja zares pride.'' ni bil na svetu, da ugodi vsaki njeni želji, ali da se pretvarja, kako jo občuduje in podpira. daleč od tega. ''in obleci se... primerno. ne bi hotel, da te kdo zamenja za eno od mojih deklet,'' je njegov pogled zgolj rahlo pomenljivo zdrsnil navzdol, četudi je bil ton povsem jasen: ''ups. pravkar sem te spet primerjal s cipo – res me ne izuči.''

 the truth burns deep inside

lahko bi se za trenutek ustavila in se vprašala, kaj je v resnici počela v njegovi pisarni, ampak bila je preveč zaposlena z lastnimi mislimi, da bi se obremenjevala s tem. poleg tega je bila veliko preveč energično bitje, ki ni nikoli pretirano premišljevala o tem, zakaj je počela stvari tako, kot jih je. bilo je samoumevno – ker je tako pač želela. poleg tega se niti ni zlagala, vsaj ne zares. njegov oče ji je bil pomemben, kolikor ji je pač lahko bil pomemben možakar, ki je bil prepričan, da bo njegova snaha. ampak javier… nikoli ga ni zares marala. poleg tega ji ni bil všeč odnos, ki ga je v zadnjih par minutah pokazal. je res potrebovala takšne poslovne partnerje? najraje bi ga poslala k vragu. privzdignila je obrvi, ko je končno le pokazal znak sodelovanja – se je vdajal? očitno. ampak z ničemer ni pokazala, da je bila z razvojem dogodkov zadovoljna. »jutri ob dveh zjutraj? prav,« je pokimala. razumela je potrebo po tem, da jo potegne zraven in potem preveri njeno željo po sodelovanju. zdaj je lahko samo upala, da je ne bo zvlekel na orgijo – čeprav bi to znalo biti zanimivo. sama pri sebi se je nasmehnila, a ta nasmešek je hipoma zbledel iz njenega obraza, ko je nadaljeval z govorjenjem. tokrat se je premaknila bliskovito – s celotnim telesom ga je odrinila nazaj, da je pristal ob robu mize; skoraj tam, kjer je pred nekaj trenutki posedala sama. »res si se spremenil v popolnega idiota,« je mehko zamrmrala, medtem ko se je njena dlan oklenila njegovega obraza veliko premočno, da bi bila kretnja sprejemljiva; prisilila ga je, da je uprl pogled v njene oči. »glej me v oči, ko se pogovarjaš z mano,« ga je opozorila s polovičnim nasmeškom na obrazu, nato pa se namrščila. »zakaj za vraga moraš neprestano drezati? kaj pravzaprav hočeš?« ona je prišla sem, ker je hotela njegovo partnerstvo – ampak on se je obnašal, kot da hoče nekaj čisto tretjega.

 the truth burns deep inside

she had to try really hard not to roll her eyes as he went on with talking. honestly, he was talking bullshit. he was so full of himself and apparently all those years didn’t help him – quite the opposite, he became a dick she always knew he was. or at least had potential to be – back then he didn’t speak with her all that much. maybe they exchanged a few words, but that was mostly because of their fathers being nearby and watching them. yazmin always hated the idea of marrying him. she loved her father, she really did, but that demand was too much and she was never going to take it easy. but she never had to object, because before she even realized, the idea was forgotten. “oh, javier,” she smiled at him; it was one of her most innocent and pretty smiles. “you really think I don’t know all that? I am, after all, a successful businesswoman.” it wasn’t hard to notice sarcasm in her voice. she knew the basic rules – she was in that world since she was a little girl and she was smart enough to follow the rules. he caught her by surprise – she gasped for air, obviously not very happy about the turnout of the events. she was really close to him now, but she didn’t let that distract her. “yeah, thanks for reminding me what an idiot you really are.” her eyes were on his; almost stubbornly, because she was yazmin rivero and she wasn’t going to let anyone treat her like that. “oh, good luck with that. I am a very patient woman and you… you can’t drive me mad. sure, you can annoy me, but drive me crazy?” she giggled, as if the idea itself entertained her and then slowly shook her head. “no-fucking-way.”

 the truth burns deep inside

she just had to smile again as she heard his words. “really, you actually still think about that? it was years ago, javier. and it was never gonna happen,” she informed him, “but then again, you already knew that. you and me? that was never going to happen,” she flashed a lovely smile at him; he knew that just as well as she did and he has proven that with his next words. it was funny, but she wasn’t really amused back then. she was way too involved and her father would easily make her marry this stupid excuse for a guy. she would fight it and she would do everything she could to get away from the marriage, but the deal would probably include family business and she sure as hell wasn’t going to let her father cut her off just because she didn’t want to marry the jerk-face in front of her. she looked him in the eyes and smiled. “whatever, take it any way you want,” she shrugged because honestly, she didn’t even care. he wasn’t her problem. okay, he kinda was her problem, but she didn’t care about him that much and besides, she was all about games anyway. she listened to him carefully and then there was that smirk on her face once again as she leaned closer to him – as close as she could before their faces actually touched and whispered: “yeah, javier, you can always try.” he didn’t even realize, did he? by submitting to that challenge he has already proven to her that she was just as good as she thought she was. “so, about that thing tomorrow night,” she started different topic, “what is it all about?”

 the truth burns deep inside

she was a bit confused since she didn’t see any logical connection or explanation. why the hell was that any of her business? she couldn’t care less if he was married; for all she was concerned, he could have a harem at his house and she wouldn’t care. he was just someone from her past who turned out to be useful at the moment. no more and no less than that. “well, that would make one of us,” she replied to his words with something stubborn in her voice. she would never go with it; she couldn’t let anyone else control her life. she didn’t try to explain her words or give him a piece of her mind – it didn’t matter anymore. he let go of her wrist now and she noticed in the second, even though she didn’t pay it much attention since he was talking about tomorrow night and she just nodded her head yes. “yeah, I’ll be there.” she could handle ugly stuff. after all, she was el presidente of the goddamn mafia and she sure as hell knew what she was doing. she had to earn the respect of her people and that meant a lot of ugliness, but it didn’t matter. she had a strong stomach and even stronger will – she could handle anything and remain perfectly calm. and then he surprised her when his lips touched her skin and she was too confused because of that to even react. she just pulled her arm back and looked at him, even though he was turning his back on her. “tomorrow it is, then,” she acknowledged his words and then she disappeared just as quietly as she came.