število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: forest Pet Jan 06, 2012 8:17 pm
elle wildrow
število prispevkov : 91 cash : 218 street reputation : 59 tvoja starost : 29 starost lika : 26 group : police kraj rojstva : chicago, us
Naslov sporočila: Re: forest Ned Jan 08, 2012 2:01 pm
tagged; femi (: comment; it's not my best, but i hope it will do. ;P and, oh, let's keep it short, ok? (:
bilo je vroče kot v peklu. človek bi si mislil, da maja še ne bo tako zelo vroče, a zgodilo se je ravno nasprotno – sonce je pripekalo z vso svojo močjo in ozračje na zemlji segrelo krepko čez dvajset stopinj. maxine se je tako že od jutra bolj držala sence, kajti vsa leta, ki jih je preživela v angliji so jo neverjetno pomehkužila. na otoku si imel sredi najhujšega poletja srečo, če se je živo srebro dvignilo do dvajset stopinj, tu pa je bilo že maja tako vroče, da bi se človek najraje le vrgel v bližnje jezero. kar je imela ona definitivno v načrtu, a ne danes. danes je bila za kaj takega veliko prelena in je zleknjena na odeji v senci gozda lenobno opazovala jezero ter vse tamkajšnje aktivnosti. vročina pa jo je v mislih ponesla daleč nazaj – v tista mlada leta, ko se je bosonoga še podila po prašnih ulicah ria. ko je s fanti tekala na okoli, skakala iz ene stavbe na drugo ter domov vedno prišla umazana, raztrgana in predvsem sestradana. nasmehnila se je ob misli na stare, že davno minule dni. bili so njen mali zaklad, ki jo je vedno spravil v boljšo voljo. takrat je bilo vse tako zelo preprosto – počela je, ker je hotela, kdaj je hotela in nihče ji ni kaj dosti ukazoval. bila je tako zelo srečna, kot verjetno ne bo nikoli več. le kaj bi se zgodilo, če mame takrat ne bi zbil avto? bi še danes živela v riu in postala kot mama – plesalka, ki bi si služila kruh s priložnostnimi službami in nastopi na ulicah? bi bila še vedno preprosto dekle, ki je ni zanimalo nič drugega kot ples, zabava in fantje? spomnila se je, kako je kot deklica, stara približno deset let kar naenkrat poljubila svojega najboljšega prijatelja. zahotelo se ji je in je to storila, brez misli na posledice. bilo ji je všeč, njemu pa očitno tudi, saj so od takrat vsi otroci na ulicah vedeli, da je bila njegova. le kam je izginila tista stara, spontana maxine, ki je bila sproščena in vesela ne glede na situacijo? to je bilo zadnje čase vprašanje, ki si ga je največkrat zastavila, pa jo je vedno vodilo le v eno smer – v slepo ulico. zmajala je z glavo, nato pa se prekotalila po odeji, da je pristala na trebuhu in segla po majhnem nahrbtniku, ki ga je (po nasvetu strica googla) na taborjenju vedno nosila s seboj in je imela v njem vse najnujnejše potrebščine, med drugim tudi plastenko vode in ipod, po katerih je pravkar segla. razmišljanje o vsem mogočem jo je pričelo utrujati in tudi to je bil eden izmed razlogov, da si je v ušesa namestila slušalke in predvajalnik nastavila na svojo najljubšo pesem. življenje je bilo toliko lažje, če stvari nisi vedno znova premleval in ugotavljal, kako bi bilo če bi storil drugače. a kaj ko se sama temu preprosto ni zmogla izogniti – bilo je toliko stvari, toliko drobnih trenutkov, ki bi lahko spremenili vse naslednje, pa jih niso. toliko možnosti, da bi postala popolnoma druga oseba – vendar je bila sedaj tu ona, neka bleda senca same sebe, ki je v temi tipala za koščki same sebe in jih poskušala zlepiti skupaj. bolj ali manj neuspešno, a vsaj začela je. lahko bi se še naprej samo smilila sama sebi in si uničevala življenje, čeprav hvalabogu ni bilo tako. odločila se je za spremembo in prišla v amsterdam, da bi se našla. pot pred njo je bila še dolga, a max to niti ni zanimalo – odločena je bila, da ji bo uspelo. sedla je, da bi spila požirek vode, ko je od daleč zagledala osebo, ki se ji je približevala. za razliko od nje, ki je bila v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi, pa ji je bilo še vedno vroče je bilo dekle, ki je hodilo proti njej precej bolj oblečeno, ob čemer se je max namrščila. kaj je res edina tod okoli, ki tajo slabo prenaša to toplo vreme? medtem je neznana temnolaska že prišla dovolj blizu, da jo je lahko slišala in maxine, začuda dokaj prijateljsko razpoložena jo je nasmejano pozdravila. ''kaj pa ti tako oblečena? saj je vendar peklensko vroče.''
sandra
število prispevkov : 812 cash : 1501 street reputation : 288 tvoja starost : 31 starost lika : 35 group : italian mob kraj rojstva : new york, usa
Naslov sporočila: Re: forest Sre Jan 11, 2012 7:11 pm
[FOR peter]
šele dobro je razpakirala svoje stvari in se nastanila v platnenem šotoru, ki je predstavljal njeno začasno prebivališče, pa se je že počutila utesnjeno v tistem majhnem prostoru in dolžno, da pobegne nekam stran. bilo je tako zelo očitno, da ni človek, ki bi prav dolgo zdržal na enem in istem mestu kaj dlje kot nekaj minut. večkrat si je poskušala predstavljati, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi se rodila nekje drugje. če ne bi odraščala v muslimanskem svetu, ki jo je le zatiral in poskušal prikriti vse tisto, kar je nosila v sebi. vedela je, da bi prilezla visoko, morda celo na sam vrh. zagotovo se ne bi zadovoljila z nič manj kot le z najboljšim in zagotovo bi zajemala življenje z veliko žlico in uživala v slehernem dnevu, v še tako malih in drobnih trenutkih zadovoljstva. v amsterdamu je počela prav to, brezpogojno in brezsramno uživala. četudi je zadnje čase kljuvajoč občutek slabe vesti postajal vse močnejši in se je prebijal počasi na dan, ne glede na to, kako zelo si ga je želela zatreti in odriniti v globine. ne glede na vse pa ni dolgo zdržala v izolaciji v svojimi mislimi in slej kot prej bo morala priznati svoj poraz. enostavno ni mogla in ni smela početi vsega, kar se ji je zahotelo, saj jo bodo posledice kaj kmalu dohitele in jo dokončno potolkle. lahko je zagovarjala s svoja dejanja in jih opravičevala, češ da je le jordansko dekle, ki si je izborilo svoje mesto na zahodu in želi pridobiti čimveč slikovitih spominov. le te bo lahko nato še dolga leta negovala in se verjetno povsem opirala na njih, bila povsem odvisna od trenutkov, ki so že zdavnaj minili in od ljudi, ki jih je pred leti pustila za sabo. lahko si je kar mislila, kako bo spet pristala doma v jordaniji in bila dokončno potisnjena v nesmiselni dogovorjeni zakon, ki je nanjo čakal že vse od njenega sedemnajstega leta starosti, ko se je namesto na poroko odločila zapustiti državo. pa čeprav ni prišla niti do meje, ko so za njo že poslali malo vojsko sorodnikov, ki so jo zvlekli nazaj domov in molili k alahu, da bi odpustil tej grozni grozni grešnici. zavzdihnila je ob ne preveč zaželjenih spominih, ki so jo nenadoma zajeli in se ustavila sredi gozdne poti. kamp je bil že kar precej za njo in zdaj se je lahko mirno ustavila sredi gozda in nadzirala ritem dihanja. bila je razburjena, jezna in vesela, vse v enem paketu, pa še sama ni vedela zakaj. zapuščal jo je občutek brezskrbnosti s katerim je prispela sem, pa je bil šele prvi dan in šele prve ure kampiranja. ona pa je že sklepala, da se bo kampiranje sprevrglo v neko bolečo igrico v kateri bo nastradala ona in to iz štirih različnih strani. kam naj torej odide? na jug, kjer jo čakajo šotori in cel kup znancev, ko pa si želi nekaj težko pričakovane samote. na vzhod, nekam med gruče dreves, da se utegne še izgubiti v tej neznani naravi in nato celo večnost tavati naokrog, dokler se ne bo slučajno znašla spet na isti potki kot zdaj. na zahod, kjer ni nič novega, le še več dreves. ali naravnost naprej, kdo ve, kaj se skriva tam. globoko je vdihnila svež zrak vase, odločena, da ne bo pustila nesmiselnim strahovom, da ji požrejo dobro voljo. naredila je nekaj korakov naprej in zaslišala vejo, ki je počila nekje v neposredni bližini, kakor da bi nekdo stopil naravnost nanjo. stopil nanjo in jo strl v makro delce. nekaj, kar se bo v prihodnjih dneh pripetilo tudi njej, sranje, spet se je znašla v istem krogu misli. obstala je na mestu in se ozrla naokrog, dokler se ni naposled obrnila nazaj in kakih deset metrov stran ugledala svetlolasca, ki je hodil proti njej. "peter, ti si," je spregovorila, ko se je le prepričala, da ni v bližini kak orjaški medved z nalogo, da jo preganja po gozdu. naredila je nekaj korakov proti znancu in obenem vedela, da bi bilo bolj pametno, če bi preprosto pustila, da odide mimo nje, ne da bi spregovoril kaj več kot preprost skromen pozdrav. "povej mi, tukaj smo šele nekaj ur, pa že oba beživa ven iz kampa in brkljava po gozdu... zakaj?" je dlani porinila v žepe mehke rdeče jope s kapuco, ki jo je imela na sebi, in se ustavila pred nizozemcem. spoznala ga je že dolgo nazaj, če je spomin ni varal je bil dober prijatelj njenega najljubšega brazilca in tako so se njune poti večkrat prečkale. ter seveda prišle do nekega čudnega zavoja, ki je vodil v stranišče nekega kluba in tako je naneslo, da sta pustila alkoholu in kemiji prevzem kontrole dogajanja. "šele drugič v celem življenju sem v gozdu," se je nato namrščila. "prvič je bilo pred tremi tedni," je še dodala z drobnim nasmeškom, dekle, ki je živelo brez življenja, kakšna ironija.
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: forest Čet Jan 12, 2012 4:37 pm
tagged: lovely catrine. comment: tole je izjemno lame - i'm so so sorry! i am also sorry for being so damn late. ><
Izkazalo se je, da so bili dnevi, ki se niso končevali z zabavami v raznih klubih in pijančevanjem popolnoma zabavni. Res, prav pogrešal je takšne dni, ko ti ni bilo treba vstajati zgodaj, da bi ujel to in ono predavanje ali pa da bi na odrskih deskah zabil ves dan, namesto da bi ga v celoti izkoristil zunaj. Tudi tokrat ga je kot vsako jutro pozdravilo prijetno sonce, ki se je počasi že vzpenjalo na nebo, preden se je sam vendarle uspel spraviti iz svoje spalne vreče. Čeprav je bil bolj tisti tip človeka, ki je rad poležaval do poldneva, se je tokrat za spremembo zbudil prej, enostavno zaradi enega samega razloga - da bi pač ugodno jutro izkoristil za jutranji tek, navsezadnje se niti ni imel namena več kot toliko zadrževati v samem šotoru, ki že tako ali tako ni bil najbolj prostoren, sploh pa je bilo v njem veliko prevroče. Saj ne da bi bilo zunaj tako toplo - ozračje je imelo le tistih dvajset stopinj, kar je bilo zanj v mejah normale, glede na to, da je pač prihajal iz tistih bolj toplejših krajev. Nasmehnil se je ob spominu na Brazilijo, ki jo je še z začetka še kako pogrešal, a zdaj se je pravzaprav že navadil na ta novi ritem, da se mu je vse skupaj zdelo še precej domače. Bil je prilagodljiv človek in Amsterdam bi lahko takoj oklical za svoj drugi dom, tako zelo mu je prirasel k srcu. Počutil se je, kot da bi bil povsem v novem svetu, sploh zdaj, ko se je izkazalo, da ima Nizozemska toliko naravnih lepot, da ga je vse skupaj tako očaralo. Če je bil v Amsterdamu tako navdušen nad raznimi lokali in zabavanju po nočnih klubih, je bil tukaj izredno navdušen nad samo okolico, pravzaprav tako močno, da je ves čas samo tekal na okoli in raziskoval vsako ped terena, iskal nove kotičke, ki še bili njegovim očem še nevidni. Le da je zaradi prevelikega navdušenja, žal skoraj že vse raziskal v prvem dnevu in tako mu ni preostalo več nikakršnih raziskovalni misij. A kljub vsemu je še vedno vsak dan naredil nekakšno tekaško turo, ponavadi vedno zjutraj, ko je bil zrak še svež in ko je bolj ali manj še vse spalo. Ko se je nazadnje vendarle skobacal iz šotora, se je zazrl v jasno nebo in soncu namenil prešerni nasmešek, s čimer je pravzaprav tudi kazal svojo zadovoljnost, potem pa si na ušesa nadel slušalke in se v poskočnih melodijah počasi odpravil na zdaj že tako znano pot, ki jo je vsak dan pretekel najmanj dvakrat. Najprej je napravil pot okoli jezera, nato pa tekel proti gozdu, kjer je bila sicer sama senca, a vendar je bil zrak tam najbolj osvežujoč. Čutil je, kako je hladen jutranji zrak prijetno rezal v pljuča, medtem ko se je s počasnim tempom zdaj že bližal gozdni jasi, kjer se je ponavadi vedno ustavil in si privoščil nekaj minut počitka. Zdaj se je spustil v počasno hojo in že zavil proti 'svojemu kotičku' na robu gozda, ko je nenadoma opazil, da se je na trati, kjer se je imel sam navado zlekniti, že nahajala neka oseba, a je bil preveč oddaljen, da bi lahko v celoti razločil njeno podobo. Ne, saj ga ni motilo, da se je nekdo drug nahajal v njegovem 'teritoriju', pravzaprav ravno nasprotno - skoraj navdušen je bil nad tem, da bo imel družbo, da bo njegov kratki odmor minil v spremstvu sproščujočega pogovora. Toda njegov nasmešek in predvsem njegovo navdušenje je splahnelo v trenutku, ko se je osebi dovolj približal, da je v njej prepoznal natanko tisto svetlolasko, ki se je zadnje čase izogibal v velikem loku. Catrine. Ah, zakaj je moral imeti takšno nesrečo in od vseh študentov srečal ravno njo? Sam pri sebi je zagodrnjal nekaj povsem nerazumljivega, sploh po tem, ko se je zavedal tega, da se ji tokrat ne bo mogel izogniti, glede na to, da je bil že preveč blizu in ga je po vsej verjetnosti že opazila, čeprav se je zdela zelo zamišljena. Upal je, da je bila vsaj trezna - nikakor mu ni bilo do tega, da bi poslušal njene pijane izpade o tem, kako zelo je zatreskana vanj in podobno. Seveda ji nič o tega ni mogel zares verjeti - pravzaprav mu je šla že izredno na živce, precej jasno pa mu je bilo, da je bil njen en in edini namen samo ta, da bi ga spravila v posteljo. Žal ji je to nekoč že uspelo, seveda takrat, ko tudi on ni bil najbolj trezen in je pač počel raznovrstne neumnosti. Kakorkoli že, ni je mogel več kot toliko prenašati, zato se je odločil, da se jo bo do nadaljnjega izogibal. No, do tega trenutka, ko pač res ni imel izbire in se ji je moral približati, že zaradi tega, ker je sedela ravno na tistem njegovem najbolj priljubljenem mestu, kjer so drevesa nudila najprijetnejšo senco. »Zdravo,« jo je nazadnje vseeno pozdravil, medtem ko se ji je zdaj čisto počasi in obotavljaje približal, kakor da bi počel nekaj, kar bi bilo proti njegovi volji. No ja, saj je na nek način tudi bilo - pravzaprav bi sam čisto z veseljem odkorakal naprej, a se je zavedal, da se zaradi takšne vrste ignoriranja ne bi počutil nič boljše. Z ušes si je snel slušalke in jih pustil čepeti na vratu, potem pa je ocenjujoče premeril njeno postavo, kakor da bi bil zdravnik, ki na pacientu išče kakršnekoli bolezenske znake. Seveda ni opazil ničesar, pa ne zaradi tega, ker pač ni bil zdravnik, temveč zaradi tega, ker se mu je za hip zdelo, da je bilo dekle enkrat za spremembo resnično trezno. Ali skoraj - saj ni bilo važno, koliko alkohola je nosila v krvi, bila je pač videti.. normalno. Morda pa se mu je samo njemu tako zdelo, glede na to, da je niti ni srečeval kje drugje kot pa po kakih klubih. »Motim?« se je pozanimal, s tem da nenadoma ni vedel več, kaj naj reče oziroma kako naj se do nje obnaša. Ne bi bilo ravno pravično, če bi se že takoj začel dreti nanjo, ko pa je bil ravno on tisti, ki se je vse do zdaj izogibal, kajne? Saj lahko dekle niti ni bilo napačno, a seveda ni mogel vedeti, niti ni mogel izključiti dejstva, da se je do zdaj vedno obnašala prav tako, kot bi ga na vsak način hotela zvleči v posteljo. A kakorkoli že - zdaj je imel priložnost, da svetlolasko zares spozna.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: forest Tor Jan 24, 2012 7:54 pm
| for: catalin | word count: 773 | | comment: i am really sry for late. (: |
nikoli ni sovražil kampiranja, ravno nasprotno bil je večni oboževalec pohodov, taborov in na sploh kakih izletov v naravo. le takrat se je lahko dokončno sprostil in odtegnil mišice in zategnjene možgane. vedenje v družbi mu še zdaleč ni povzročalo kakršnihkoli težav, a ponavadi se je gibal v bolj kot ne visoki družbi pametnih in inteligentnih ljudi, kjer je že skoraj moral biti podoben njim. in brez kakršnegakoli razloga se je prijavil na sedaj že drugo kampiranje odkar je ta kolidž sploh obiskoval. lanskega leta se je udeležil nekaj podobnega tej reči, a kakor je slišal od prijateljev, je tukaj znalo biti še nadvse zanimivo. ponavadi so jih razdelili po sklopih in še prej po šotorih. ni mu bilo mar s kom je, pa da le ne bo nekdo s katerim nima nobene veze in ga ne pozna. tako mu je bilo čudno in smešno, ker se je ob takih ljudeh popolnoma osmešil in spravil v zagato. tistega jutra je vstal okoli sedmih, rana ura zlata ura, si je mislil in blazine zmetal na tla. ob jutrih je bil ponavadi zagrenjen, nenaspan in totalno tečen, tokrat pa si je na obraz nadel nasmešek in se odpravil proti kopalnici. prva reč zjutra – tuš. vedno se je prilegel, kjerkoli je že bil, v sigmi pa so bile kopalnice tako zelo moderne in ušmekane, da je preprosto oboževal čas, ko je vstal prvi in zasedel prosto mesto v kopalnici. ponavadi je tak lep trenutek trajal manj kot pol ure, tokrat malo dlje. hladen curek vode je špricnil iz pipe in zajel njegov gol hrbet. prijalo mu je, morda skorajda preveč. stegnil je po milu, ki je stalo na majhni polički ob tušu nato pa se namilil in spet spral z vodo. vonj maline se je razdišal po kopalnici, on pa je zmagoslavno stopil na hladne ploščice in se ovil z brisačo.po kaki uri ali morda več je z nahrbtnikom na rami zapuščal sigmo. s saro, theom, in ostalo druščino se je namestil v avtobusu ter prtljago potisnil na majhne poličke nad glavo. s seboj ni imel veliko reči; toaleto, tri srajce, dve majici s kratkimi rokavi, vetrovko, dve trenirki in kavbojke. ruzak je bil nabito poln, če odštejemo, da je spalko nosil v rokah. avtobus je bil nabito poln, ko je odpeljal iz postaje. nekaj ljudi se je brigalo samo zase, večina se jih je med seboj poznala. peter ni bil nikakršna izjema. ravnodušno je klepetal z ljudmi okoli sebe in poskušal ostati pokonci, ne da bi zatisnil očesa ob tako dolgi vožnji skozi goščevje. postajalo je nekoliko hladneje,a ni kazalo, da bi kogarkoli zazeblo. avtobusi so bili prekleto topli in če si odštel to, da si ko si prišel na hladen zrak zbolel, je bilo to precej prijetna zadeva. le kdo se je spomnil iznajti toplo gretje in klimo? z obrazom se je zaril v dlani in skrival svoj puščobni nasmeh. večerilo se je, ko so prispeli do kampa. v šotore je bil dodeljen z lotte, svojo bivšo zaradi česar je bil precej dobre volje. ni moglo biti bolje, po tolikem času jo je že močno pogrešal. v njem se je nabirala tista odvečna energija in postajal je nekoliko nepotrpežljiv. z rokami je lomastil po zraku in pobijal preklete ščurke, ki so se plazili okoli šotora. vseeno pa mu je bilo tako všeč, tisto pravo doživetje na taboru. taborniški ogenj je že gorel, čeprav nihče od študentov verjetno ni bil tabornik. z lotte je poklepetal nekaj besed nato pa kakor hitro je lahko smuknil v gozd, da bi lahko imel kaj časa za raziskovanje in nekaj časa zase. gozd je bil miren, tih kot ponavadi in bleščeče lep kot se je za tak čas spodobilo. nikogar ni bilo v njem, le majhne živalice in on sam. vsaj tako je mislil, dokler ni pred seboj zagledal rjavolaske, ki je slonela ob drevesu zadržana v svojih mislih. » hej, ja jaz sem koga pa si pričakovala? « jo je razigrano vprašal in se nasmehnil lejli, prijateljici, ki jo je spoznal preko juliana. naredil je nekaj korakov proti njej in z roko veselo zamahnil v pozdrav. za koga drugega ne bi bil vesel, da ga sreča tu, ona je bila manjša izjema. » saj ne bežim. no ne, da bi jaz vedel. « namrščil se je in se nato zahahljal. » kaj točno počneš tu? « ni želel biti nevljuden, zato je besede izgovarjal počasi in razločno. nekaterim tujcem angleščina ni šla najbolje, leila ni bila nikakršna izjema. po tako zelo dolgem času je bi skorajda vesel, da jo zopet vidi. » saj se me nisi izogibala v tem času? nekam dolgo te ni bilo na žurke. «