fountain

Naslov sporočila: Re: fountain Sob Dec 17, 2011 10:57 pm

z hrbtom se je obrnila proti fontani, tako da je imela razgled nad okolico ter se z rokami naslonila nanjo. prekleto, kaj je počela? zavzdihnila je ter se z rahlo priprtimi očmi zazrla v nebo, katero je imelo prav tisti odtenek sive iz katere se je znal vsuti lep plaz snega in najbrž je niti ne bi čudilo, če bi ji sedaj pristala na obrazu kakšna snežinka. rahlo se je namrščila, nato pa zopet razgledala naokoli, še vedno ne prepričana, kaj je počela. vedela je, da bo ta njen naslednji korak v bistvu sprožil lep plaz neodobravanja, novih udarcev ter popolne zmede v njenem življenju, ki je tako ali tako trajal že lep čas sedaj, vendar kaj prekleto, ko ni videla smisla v tem, da bi nadaljevala življenje takšnega kot je imela sedaj. pred operacijo je vse imelo smisel, vse je delala z razlogom ter preprosto je izživela tisti del življenja, samo da ga je. to je bil njen smisel vsega. in sedaj? v bistvu je preživela, vse pred njo pa se je ustavilo. komaj sedaj se je zavedala, kaj vse je v bistvu izgubila ter da v bistvu se je popolnoma vse spremenilo, obrnilo na glavo. vendar prekleto, vedela je, da stvari ni mogoče popraviti ter sedaj se je zavedala, da edino kar mora narediti je to, da preprosto stopi naprej. da se sprijazni, da stvari, ki jih je uničila njena bolezen preprosto se ne da popraviti ter da je edino kar mora narediti, to da stopi naprej. edino to, da zopet začne življenje po njenih starih tirih in ne ob tem, da popravlja preteklost. ne, kar je bilo je bilo, popravka ni, tega se je trdno zavedala. prav tako, pa je vedela, da bo s tem korakom naredila zopet eno popolno zmešnjavo v njenem življenju, saj nenazadnje, vedela je, da se vsa zadeva pri daanu ne bo odvila nikakor v pozitivni smeri, najbrž bo lahko srečna, če se samo nekaj mesecev ne bo pogovarjal z njo. prav tako pa glede valentina,... ob misli na to je avtomatsko zaprla oči ter sklonila glavo. ni imela največje pomisleke pri zadevi z bratom. ah ne, tam je vedela, da bo preprosto nekako izpeljala, nekako bi se izvlekla iz vsega skupaj. vendar kaj pa bo s svetlolascem? vedela je, da je ravno ona do velike mere skrhala njegovo zvezo s svetlolasko, nenazadnje se je še dobro spomnila tistega večera, ko sta v bistvu pristala v postelji, sicer pod lahkim vplivom alkohola, vendar vedela je, da le če bi hotela se prav nič od tistega ne bi zgodilo. vendar seveda, zjutraj je bilo vse kar je bilo to, da je ona preprosto izginila in sedaj, naslednja poteza, ki jo je nameravala je bil skok v zvezo z svetlolasim američanom. res odlična poteza. ravno, ko ji je ta misel šla skozi glavo je nekaj metrov od sebe zagledala znano podobo ter ob tem je vse tiste predsodke, ki so se ji porajali malo prej v glavi umaknila na stran ter kljub vsemu se je na njenem obrazu zarisal nasmešek, ko je neal sedaj stal le malo oddaljen od nje. »živjo,« je dejala z nasmeškom na obrazu, se odmaknila od fontane ter mu na lice pritisnila poljub nato se pa zazrla vanj. prekleto, vedela je, da ne bo niti malo sedaj lahko pogrevati zadeve, ki so se zgodile že pred dobrim mesecem dni, vendar hej, zaslužil si je pojasnilo in tisto, kar mu je bila kljub vsemu še vedno dolžna- odgovor na njegovo vprašanje. »torej,... kako si? prekleto dolgo te že nisem videla,« je dejala ter vedela je, da to vse po njeni krivdi, vendar nekako je morala začeti pogovor. prav tako pa- tako ali tako bo dobil kmalu odgovor tudi na to, zakaj je ni bilo tako dolgo na spregled.

tagged is amazing neal and here is unknow words. tole je čist zmedeno napisano, really sorry for that. i promise, promise da bo nasledni bolši :3. and yes, i'm listening to maroon 5 for inspiration.

Naslov sporočila: Re: fountain Pon Dec 26, 2011 11:01 pm

words:

Lagal bi, če bi rekel, da ni bil presenečen nad sporočilom, ki mu ga je pustila Astrid. Pravzaprav je bil presenečen nad tem, da se mu je po mesecu dni sploh oglasila. Ko je svetlolaska pred mesecem dni zapustila njegovo posteljo z besedami, da mora premisliti, je pričakoval, da se mu bo oglasila najkasneje po tednu dni. Toda ko so minili štirje tedni in od nje ni bilo ne duha ne sluha – še na tistih nekaj telefonskih klicev in sporočil se mu ni odzvala - je bil prekleto jezen na njo. Takrat si jo je potisnil tako daleč v kot svojih spominov, da je bilo njeno sporočilo, da ga želi videti, pravo presenečenje. Seveda je bil vesel, da jo bo spet videl, a vsekakor je zahteval pojasnilo, zakaj je potrebovala toliko časa za naslednje srečanje. Vsekakor mu ni bilo najbolj všeč, da je potrebovala dober mesec dni, da se je odločila, če si sploh želi biti z njim ali ne.

Tako se je znašel v rdeči četrti – predelu Amsterdama, ki je slovel po lokalih s prostitutkami – in se rahlo zmedeno ozrl okoli sebe. Tu ni bil ravno najbolj pogost gost in tako ni bil ravno prepričan, kje se nahaja tista fontana, ki jo je Astrid omenila v sporočilu. Kljub vsemu je naredil še nekaj korakov naprej po ulici, dokler se ni ustavil ter spremenil smer. Spomnil se je namreč velikega trga, kjer je preživel nekaj časa nekaj mesecev nazaj in če ga spomin ni varal, je sredi njega stal ogromen vodomet. Potreboval je še nadaljnjih pet minut, da je dosegel trg in ni bilo dolgo, da je opazil Astrid, tik pred vodnjakom. Z žepov je potegnil roke ter jih prekrižal na prsih, nato pa odločneje stopil proti središču trga, kjer ga je čakala svetlolasa domačinka.

Še vedno ni vedel, zakaj točno se želi Astrid dobiti z njim, a po eni strani se mu je zdelo, da bo sedaj dokončno izvedel njen odgovor. A tisti hip je bil še vedno precej jezen nanjo in razen če ni imela pripravljenega presneto dobrega izgovora za njeno odsotnost, se vsekakor ni mislil spuščati v zvezo z njo. »Zdravo,« je odvrnil na njen pozdrav, a njegov nasmeh na obrazu nikakor ni bil tako iskren in širok, kot je bil njen. »Mja, mislim da to res ni moja krivda, kajne,« je ne preveč navdušen nad takim pričetkom pogovora odvrnil ter se rahlo namrščil. »Mislim, ne moreš reči, da moraš razmisliti o stvareh, potem pa se mi ne oglasiš cel mesec,« je užaljeno rekel, a se potem le nekoliko zaustavil in stresel z glavo. »No, ampak še vedno te je lepo videti,« se je potem vendarle nasmehnil ter se zazrl vanjo. »In če že sprašuješ… v redu sem. Pravzaprav se v zadnjem mesecu ni zgodilo nič omembe vrednega,« je skomignil z rameni ter se ponovno nasmehnil, potem pa jo prijel za roko ter potegnil za sabo, ko se je usedel na rob fontane.

»Bolj me zanima, kako si ti,« je rekel ter se radovedno zazrl vanjo. »Ker se mi nisi toliko časa oglasila, sem postal nekoliko… zaskrbljen. Upam, da nisi čutila nobene obveze po tem, da si z mano samo zato, ker sva spala skupaj. Nikakor te nočem izgubiti kot prijateljice, četudi nisva skupaj, veš,« je dejal ter se z nasmeškom zazrl vanjo. »Za trenutek sem že pomislil, da je Daan izvedel za najino noč ter da te je sesekljal na koščke ter pokopal za vašo hišo,« se je v smehu pošalil. »Ampak vsekakor bi rad vsaj vedel, pri čem sva,« je skomignil z rameni ter se radovedno zazrl vanjo. Ni vedel zakaj, ampak začel se je spraševati, če ni v tem času med njiju prišla kakšna tretja oseba. Pravzaprav mu je bilo za to tisti trenutek vseeno, želel si je izvedeti le kako stvari stojijo med njima.

Naslov sporočila: Re: fountain Sre Dec 28, 2011 8:38 pm

tako kot je lahko seštela ena plus ena, ji je bilo sedaj več kot logično, da neal ni niti približno zadovoljen nad nastalo situacijo. saj, kako pa naj bi bil, po vsem tem kaj se je zgodilo? še vedno se ji ni sanjalo kako naj mu zares pojasni, kaj vse se je zgodilo ta pretekli mesec. vedela je, da ne bo enostavno, prav tako bo pa po možnosti sedaj še on rabil dober mesec, da v bistvu dojame stvari, ki so se dogajale še ne dolgo nazaj. v bistvu se je pri vsem tem ravno najbolj bala njegove reakcije. prav vsak, ki je vedel za to zadevo, se je prekleto hitro odplazil iz njenega življenja, sedaj pa ko je prišlo spoznanje, da je v bistvu operacijo preživela, pa... hja no, zopet ni bilo nikjer nobenega. tako da je vedela, da je bilo kljub vsemu boljše, da ni izvedel prej. prav tako pa- kdaj bi mu sploh lahko omenila? po tisti skupni noči? prekleto da ne, drugače pa sploh časa ni imela. no, najbrž ga bi našla, če bi ga želela, vendar se je raje zakopala v druge zadeve v tistih zadnjih nekaj dni, kakor da bi se obremenjevala s tem, komu je kaj povedala in komu ne, čeprav ji to ni najboljše uspevalo. nenazadnje v tistih zadnjih trenutkih pred operacijo se je zavedala, kaj vse se ji je zgodilo in prav vse misli, stvari, ki jih hotela narediti in jih ni, kaj vse bi morala povedati prijateljem, kaj kdo ni vedel, kaj, kaj, kaj,... vendar bilo je smešno- tega se ni zavedala prej, preden je bila res na tistem, da jo očitno ne bo več nazaj. zavzdihnila je, odgnala misli ter se posvetila nealu, kateremu pa še vedno več kot očitno situacija ni bila ravno pri srcu. »am, ja, žal mi je za to,...« se je že začela izgovarjati, vendar kot je pravilno predvidevala, je svetlolasec nadaljeval svojo poved. v rahli zmedi pri sami sebi je prekrižala roke na prsih ter se zazrla vanj. prekleto, res ni hotela tega, da bi bil kakorkoli užaljen, vendar je bilo kljub vsemu to bolje, kakor da bi mu takrat povedala kaj se je dogajalo. ob njegovih besedah nato mu je vendarle namenila nasmeh, čeprav ta sedaj ni bil več tako sproščen kakor prej, prej zaskrbljen. res ni hotela, da si postavi bilo kakšno slabo misel o njej, tega res ni hotela. zopet mu je namesto odgovora namenila nasmešek. še vedno se ji ni popolnoma sanjalo, kako mu naj celo zadevo lepo pojasni, res ni vedela. sedla je na rob fontane poleg njega ter se z rokami uprla nanjo, nato se pa zazrla v svetlolasca poleg sebe in bilo ji je kristalno jasno, da je napočil tisti trenutek, ko mu bo le mogla povedati, kaj se je dogajalo. ob prvih besedah, da ji ni potrebno biti zvezi z njim, zgolj zato, ker sta spala skupaj se je nasmehnila ter odkimala. »če bi bilo kaj takega, pa res ne bi čakala, dober mesec da ti povem« je dejala ter zopet odkimala z glavo. ne, to je bila definitivno zadeva, katero je preprosto morala tako ali drugače mu jo povedati v živo, preprosto morala je. »oh ja, če bi izvedel, bi definitivno naredil kaj takega, sploh glede na najin odnos zadnje čase« je dejala ter se namuznila. odnos med njo in bratom se je zadnje čase res celo malo iz popolnoma obupnega malce dvignil na boljšega, ampak če bosta z nealom postala par, kakor je sicer imela v načrtu, bo tisto vse padlo v vodo. imela je izbiro- on ali brat, vendar tokrat je preprosto morala izbrati njega, nekaj je bilo takega, zaradi česar ni postavila daana v ospredje. mogoče njun popolnoma obupen odnos zadnje čase, vendar to je ne bi smelo prepričati. mogoče pa,... je imela svetlolasca celo do te mere rada, da je z njim tvegala odnos z bratom. ja, najbrž bo res to to, vendar je kljub vsemu morala priznati- spoznanje jo je le malce presenetilo. ob njegovih naslednjih besedah pa je vedela, da je le prišel tisti trenutek ko mu je bila dolžna vse povedati ter ob tem je zavzdihnila ter se obrnila k njemu. »torej,...« je začela, še vedno ne povsem prepričana, kako mu naj pove, vendar nekako bo že zmogla. »takrat na zabavi ali pa mogoče na predavanju, bilo kje, kjer si me opazil, si lahko videl, da nisem bila takšna kot včasih, kožo sem imela bolj bledo, moji lasje so izgubljali volumen, podočnjaki,... ne skrbi, ne gre za to, da ne bi spala veliko« je takoj dejala, da si ne bi kaj napačnega mislil ter se ob tem zasmejala. »gre za to, da... sem na začetku tega leta izvedela, da imam tumor na možganih in takrat, se mi je življenje dobesedno obrnilo za tristo šestdeset stopinj, nisem bila več tista astrid kot nekoč, vse je bilo tako,... bedno, mislila sem, da me bo pokopalo,« je dejala, presenečena sama nad sabo, da ji v bistvu uspe govoriti o tem. »kmalu po tisti zabavi je prišel čas za operacijo ter ostale ceremonije in ja,... nisem ti imela srca povedati kaj se dogaja z mano, v bistvu nobenem nisem mogla povedati, da umiram« je dejala ter ob tem se je malce stresla, ko se je spomnila vsega tega, nato pa nadaljevala. »vendar zgodba se je obrnila v drugo smer. imela sem pet odstotkov možnosti, da preživim in očitno, mi je nekdo zgoraj naklonjen, da mi je to uresničil« je dejala ter se mu ob tem nasmehnila, nato pa ga prijela za roke. »razumeš sedaj, zakaj se en mesec nisem mogla javiti? prekleto, res mi je žal, vendar preprosto nisem mogla« je dejala ter ob tem odkimala z glavo ter stisnila ustnice skupaj. bila je ponosna sama nase, da ji je v bistvu uspelo, da mu je vse skupaj razložila in edino, kar je še želela je bilo to, da jo preprosto razume. samo to.

Naslov sporočila: Re: fountain Čet Dec 29, 2011 7:00 pm

words:

Z očmi jo je radovedno preučeval in čakal na njeno razlago. Vsaj to si je zaslužil po tem mesecu čakanja in sedaj je končno nastopil trenutek, ki ga je ves ta čas čakal. »Ne, saj je v redu. Mislim, saj si verjetno imela dober izgovor za to, da si se me izogibala toliko časa, ampak vsekakor upam, da ni bil glavni krivec za to Daan,« se je kislo nasmehnil, ko se je spomnil o čem se je večinoma vrtel njun pogovor ob zadnjem srečanju. »Mja, upam da res ne. Ker če bi bil seks edini pogoj za zvezo, bi bil vsak teden v novi zvezi,« je namuznjeno pripomnil ob tem ter radovedno dvignil obrv. »Sta res v tako slabem odnosu?« se je vprašujoče zazrl vanjo. Seveda je vedel, da ni bilo to mišljeno tako dobesedno – noben normalen človeku ne bi druge osebe ubil le zaradi tega, a Daana si vseeno ni mogel zamisliti tako zelo jeznega. Mogoče pa se je spremenil od takrat, ko ga je zadnjič videl.

A sedaj res ni bil najboljši čas, da sta govorila o njenem bratu tako je raje to svoje razmišljanje usmeril v to, da ji je prisluhnil. Ob njenem začetku pripovedovanja se je moral rahlo zamisliti. Pravzaprav moški res niso dali toliko na zunanjost, kot so dale ženske in moral si je priznati, da tudi ob Astrid ni tega ravno opazil. Na zabavi jo je tako ali tako videl prvič in takrat je bil tako presenečen nad dejstvom, da jo je videl po tolikih letih, da se ni veliko obremenjeval z njenim videzom. Njuna kasnejša srečanja pa so bila tako površna in hitra, da ni bilo niti časa za izmenjavo par besed, kaj šele za ogled tega v kakšnem stanju je svetlolaska. A kljub temu je le prikimal, saj ni želel zmotiti njenega pripovedovanja.

Že ob sami besedi tumor, se mu je zdelo, da mu je zledenela kri v žilah in za naslednjih nekaj sekund je popolnoma preslišal nadaljevanje Astridine zgodbe. To je bilo zadnje, na kar je pomislil in zdelo se mu je, da bolj spada v kakšno telenovelo ali film, kot pa v resnično življenje. Rahlo je stresel z glavo, da se je znebil takih misli in končno je do njega zopet spet priplaval glas svetlolaske, čeprav se mu je še vedno zdelo, kot da so vse skupaj le grde sanje. Ko je s svojo pripovedjo končala je Neal še nekaj sekund nepremično obsedel na robu vodnjaka in le nemo zrl v Astrid. Ko je končno želel spregovoriti, je ugotovil da so njegova usta povsem suha in potreboval je še dodatnih nekaj sekund, da je bil spet sposoben govorjenja. »Zakaj? Zakaj mi nisi mogla tega povedati?« je presenečeno vprašal. »Saj zato pa imaš prijatelje. Da ti stojijo ob strani, ko je to najbolj potrebno,« je dejal in ob tem počasi zmajal z glavo, saj še vedno ni mogel verjeti.

»In kaj bi bilo, če operacije ne bi uspešno prestala? Ti bi…umrla in jaz verjetno sploh nikoli ne bi izvedel, kaj se je zgodilo s tabo, zakaj nikoli več ne naletim nate,« je odvrnil in se še zadnjo sekundo ustavil, preden bi jo obtožil kako je bila sebična. »Sicer povsem razumem, skozi kakšne grozote si šla, ampak ne razumem zakaj se nisi mogla javiti. Navsezadnje bi z veseljem stal poleg tebe, preden bi odšla na operacijo in te podpiral,« je skomignil z rameni in zavzdihnil. »Upam vsaj, da si imela Daana poleg sebe in nisi šla povsem sama skozi vse to?« je vprašal in ob tem pomislil, da mora biti res grozljivo, če gre človek sam skozi takšno tragedijo.

»Si se zaradi tega prebarvala lase?« je potem poskušal nekoliko umiriti depresivno temo pogovora ter se z nasmeškom zazrl vanjo, ko je za trenutek na prst ovil pramen njenih temnih las. »Svetli lasje ti bolj pristajajo, čeprav si seksi ne glede na to, kakšno barvo las imaš,« se je zasmejal in ujel v dlani njeno roko. »In kaj to potem pomeni za naju dva?« je vendarle vprašal ter radovedno dvignil obrv.

Naslov sporočila: Re: fountain Tor Jan 03, 2012 1:58 pm

ob njegovih besedah o bratu je skomignila z rameni. ne v tako slabem, še v prekletom slabšem sta bila. pa saj je bilo vse v redu, dokler na dan ni prišla njena bolezen. v bistvu zadeve z daanom so bile tako,... nenavadne. sicer res, da se ga je celo ona sama izogibala nekaj časa, zaradi zadeve s svetlolascem ter tega in onega, vendar po drugi strani pa sta si bila tako ali tako vsakič v laseh, ko sta se videla, tako, da se ni niti obremenjevala več s tem. vedela je, da je bila prekleto naporna v času bolezni ter vprašanje je bilo, za kaj vse ga je krivila ter kakšne prepire sta imela, vendar kakorkoli je bilo- zavedala se je, da je to pošteno skrhalo njun odnos, nista bila več najboljša prijatelja kot nekoč, še zdavnaj ne. bila sta kot dva človeka, prisiljena živeti v isti hiši, ne pa da sta bila brat in sestra ter po vrhu še nekoč najboljša prijatelja. ob pogledu nanju sedaj, tega definitivno ne bi noben precenil. sploh pa po tem, kar je imela namen narediti sedaj. tisti dnevi, ki sta jih preživela skupaj, ko sta bila preprosoto nerazdružljiva, ko je na vsakem koraku ji stal ob strani, bodo do konca izginili. še vedno se je spomnila tistih časov, ko jo je preprosto branil pred vsem živim, ko je bil tisti brat, katera si ga je želela prav vsaka punca. bil je vedno tu ko ga je potrebovala, ob prvem potolčenem kolenu, zlomljenem srcu ter ob prvi izdaji pri prijateljih. prav tako pa je bil tu tudi, ko se je veselila vseh novih stvari v življenju in vedno je bil tu le zanjo. vendar prekleto, ko je vse to z enim samim sunkom bolezen uničila. ne glede na to, kako bi se trudila zakrpati vse skupaj, je vedela, da njima ne bi uspelo. preprosto nista bila več tista daan in astrid kot nekoč, ni bilo več tistega med njima, njena bolezen je uničila njun odnos. v tistem času je preprosto vse odbijala od sebe in očitno tudi njega. in to za vse nadaljne čase. »v bistvu ne ravno v najlepšem, ne,...« je dejala, po tem ko je znova skomignila ob misli na brata. v bistvu je bilo nenavadno, nikoli se ni jezil, vedno je bil povsem mirne krvi in nikoli ni kazal, da bi bilo komu kaj zameril. vendar ravno tiste njegove najmirnejše besede, so ji dale vedeti, da je vsa zadeva z njeno boleznijo popolnoma razbila njegov odnos do nje, prav tako pa tudi njen do bratovega. odrinila je misel na brata, ko se je zopet spomnila na vse tiste čase med boleznijo ter vse kar se je dogajalo med tem. prekleto res, noben človek, niti en si ni zaslužil tega dati čez. tega ni privoščila niti tisti trikrat povoženi žabi na cesti, ali starcu v bolnišnici, ki je že tako ali tako umiral za pet tisoč in eno boleznijo ter bi bil v bistvu srečen, če ga bi ravno ta pokopala. ne, tega ni privoščila prav nobenemu živemu bitju na tem planetu, saj vedela je, da bolezen ne uniči le njo, pač pa tudi prijatelje in družino, vse kar je imela. ob njegovih naslednjih besedah se je zazrla vanj z malce presenečenim izrazom na obrazu. »kdaj pa naj bi ti povedala? po tistem na zabavi, ali kar na njej? prekleto, po tistem pa se niti nisva videla, niti nisem imela časa, niti priložnosti« je dejala ter odkimala z glavo. nadaljeval je ravno z tistimi besedami, ki jih je pričakovala ter ob tem se je zazrla nekam v daljavo. preprosto je poznala to zgodbo. »nič ne bi bilo. preprosto bi bil jezen name, ker se ti nisem nikoli več oglasila. če bi ti povedala in tudi vsem drugim, bi vsi vsi, ki bi takrat stali ob meni imeli uničeno življenje in ravno zato preprosto nisem mogla povedati nobenemu, niti tebi. in vem, da boš tudi ti rekel, da sem sebična, vendar prekleto, to je bilo še zdavnaj od tega« je dokončala ter zopet odkimala z glavo. nič novega, čeprav iz same prijaznosti, ni hotel dejati, da je sebična, je preprosto vedela, da to misli. nenazadnje je prav vsak izmed njih in bila je trdno prepričana, da je tudi on. in to je sploh ne bi presenečalo, v nobenem primeru. ob omembi daana je zavzdihnila. »mogoče je ravno to uničilo najin odnos, ker je bil tam. ravno to vse skupaj naju je pripeljalo do tega kjer sva sedaj,« je priznala ter zopet skomignila z rameni. s to zadevo se je že tako ali tako skušal sprijazniti že lep čas ter nobenega ni hotela kriviti. niti sebe, niti njega, pač pa le bolezen, ki je bila v bistvu kriva za to vse skupaj. ko je končno odmaknil depresivno temo se je nasmehnila. »v bistvu ja, vse me je preveč spominjalo na pretekli mesec« je priznala ter se ob tem namuznila, nato pa mu namenila presenečen pogled. »kaj mi res tako slabo pristaja ta temna barva? že drugi si, od katerega sem dobila takšen komentar« je dejala, vzela pramen temnih las med prste ter naredila užaljen obraz, češ če je res tako prekleto slabo, vendar se je nato na njenem obrazu že zarisal nasmeh ter s tem dala vedeti, da je bila tale užaljenost le šala. »hm,...« je dejala na njegove besede ter se na videz zamišljena zazrla vanj, nato se pa le nasmehnila. »če si me še pripravljen prenašati, ti lahko dam sedaj brez problema priložnost, da se ukvarjaš z menoj« je odgovorila ter na njenem obrazu se je zarisal tisti ogromni nasmešek. vedela je, da dela ogromno napako, vendar kaj, ko ji je neal kljub vsemu prekleto veliko pomenil in nekaj je bilo zagotovo- preprosto je hotela biti z njim.

Naslov sporočila: Re: fountain Ned Jan 22, 2012 8:36 pm

tagged:

words:

notes:

Neal je tiho zavzdihnil, a pravzaprav ni več vedel, kaj bi lahko še rekel glede njenega odnosa z bratom. Navsezadnje je bil sam edinec in vedno si je po tihem želel, da bi imel še kakšnega brata ali sestro. Toda po drugi strani ni vedel zakaj so stvari med Astrid in Daanom takšne, kot so in zadnje kar je želel je bilo to, da bi se vtikal v stvari, ki ga niso smele zanimati. »No, saj verjetno sama vesta kaj je najbolje za vaju,« je skomignil z rameni in se odločil, da se bo od sedaj naprej tej temi izogibal.

Oh daj no. Kaj pa recimo pred tem, ko sva spala skupaj? Vsekakor bi bil bolj zadovoljen, če bi mi povedala takrat. Navsezadnje kdo ve, kaj bi se ti lahko zgodilo. Mislim, kaj pa če bi se ti kaj zgodilo in ne bi vedel, kaj se dogaja? Če bi te moral peljati k zdravniku? Vsekakor bi bil bolj vesel, če bi o tvoji bolezni slišal kaj prej. Sedaj se resnično počutim kot največji bedak,« je namrščeno dodal in ob njenih nadaljnjih besedah zavzdihnil. »Mhm, potem pa bi se res počutil še kot večji kreten. Jaz bi bil jezen nase, ti pa mrtva. Super,« je zamrmral in čeprav jo je po eni strani razumel, je bil še vedno jezen nanjo. A kljub vsemu vesel, da je živa.

»Okej, okej. Nehajva o tem. Glavno je, da si živa in zdrava in da se vse najslabše možnosti niso uresničile,« je potem nekoliko umiril umiril napeto situacijo. Želel je še pripomniti, da to pa res ni že zdavnaj od tega, temveč le kakšen dober mesec nazaj. Toda ker se ni želel vračati na depresivne teme, se je ugriznil v jezik ter se namesto tega nasmehnil.

Pravzaprav barva las res ni bila pomembna. »Ne, nihče ni rekel, da ti slabo pristaja. Ampak saj me poznaš, od vedno so mi bile svetlolaske bolj všeč. Ampak to ne pomeni, da si mi ti zaradi druge barve las kaj manj bolj všeč,« ji je pomežiknil in se namuznjeno zazrl vanjo. »Ja? Torej ti bližnja smrt ni odprla oči in nisi ugotovila, kako zelo slab sem zate?« ji je v šali pomežiknil in se nasmehnil. »Me veseli,« je zadovoljno zamrmral in stisnil njeno roko, potem pa se počasi dvignil z roba fontane in Astrid potegnil za sabo. »Pridi,« ji je pomignil, spustil njeno roko ter jo objel okoli ramen in tako sta stopila nazaj proti mestu.

Vedel je, da verjetno nista najbolj idealna kombinacija in da bo to, da bosta par, prineslo le kup težav in nesporazumov. A zadnje tedne je bila svetlolaska – oziroma sedaj temnolaska – edina, ki se mu je najdlje motala po glavi in če ne drugega, je želel vsaj poizkusiti. Četudi se bo na koncu izkazalo, da je bil njun odnos le površinski in je bila telesna kemija vse, kar jima je bilo skupnega. Nikakor si ni želel zapustiti te izmenjave z vprašanjem le kaj bi bilo…? Ne, Neal ni bil tak. Če si je česa želel, je naredil vse, da je to tudi dobil.

THE END