število prispevkov : 352 cash : 712 street reputation : 151 tvoja starost : 30 starost lika : 26 group : police kraj rojstva : nashville, tennessee
Naslov sporočila: lectures Sre Avg 03, 2011 12:04 pm
owen foster
število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: Re: lectures Pon Dec 26, 2011 11:18 am
namesto, da bi jo prebudili sončni žarki je dobila dežne kapljice in mrko aprilsko vreme, ki je ni kaj preveč razveselilo. dežja je imela v angliji čisto dovolj že med poletjem in dežnik je bil že nujna modna oprema vsakega domačina. toda morala je priznati da je tukaj pričakovala kaj drugačnega. navsezadnje geografija ni bila njena strast in je le predvidevala kakšno bo vreme in seveda je vedela da bo kdaj deževalo od časa do časa a sredi aprila je res upala na kakšen sonček. vsaj temperature so ji bile naklonjene. budilka je zazvonila in elena jo je lenobno ugasnila ter si pomela oči medtem, ko se je še vedno stiskala med svojo blazino in odejo katera je kar ni hotela spustiti iz svojega objema in tudi eleni se ni kaj preveč ljubilo na predavanja, a morala je in to je bilo najhuje od vsega. še nekaj časa je poležavala in zavedala se je da bo to še drago plačala s tem da bo divjala gor in dol po stanovanju in bo še kaj pozabila samo zato da ne bo zamudila kajti tega res ni hotela. na koncu te je imel profesor na piki celo leto in bil si nesposoben priti na čas na nekaj pomembnega. počasi se je dvignila in njene bose noge so se dotaknile hladnih tal in široko se je raztegnila in se napotila proti kopalnici kjer se je stuširala in se umila. to jo je prebudilo in končno se je zavedla dogajanja okoli sebe. svoje lase je počesala in jih pustila da so ji padli na ramena medtem, ko je stekla proti svoji sobi in prebrskala celo omaro da bi poiskala kaj bo oblekla in kot vedno ji ob jutru nič ni bilo všeč in trajalo je celotno večnost da je končno nekaj spravila nase in vzela svojo torbo in nekaj stvari potrebnih za predavanje in pograbila v zadnjem trenutku še akto in stekla skozi vrata svojega stanovanja in zaklenila nato pa se na poti ustavila še v kavarnici in si naročila kavo, ki ji bo še zelo potrebna na predavanjih. sploh ni vedela kaj ima samo kej ima in karkoli je že imela v tem jutru res ni hotela.
tipično pa ji sreča ni bila naklonjena in ponovno je trajalo celo večnost da je sploh kavo dobila dodatno pa so ji v prvo prinesli napačno in je morala čakati še na novo in tako je bilo jasno da ji sploh ne bo uspelo priti na čas. a vseeno je hitela in hitela ter odrinila težka vrata pred seboj in se prebila pred množico, ki pouka mogoče ni imela a še vedno je bila na šoli in končno prišla do predavalnice. vstopila je in spet vsi pogledi so bili uprti v njo. izrekla je krajšo opravičilo in mirno sprejela grd pogled profesorja katero razlago je zmotila. pogledala je proti tabli opazila nekaj matematičnih znakov in njeno jutro je bilo uradno uničeno. stopila je navzgor po stopnicah in poiskala proti sedež ne da bi se ozirala na ljudi okoli sebe. hitro se je namestila in pripravila vse potrebno in zdolgočaseno pričela poslušati razlago, ko je njen pogled iz samega dolgčasa zdrsel do njenega soseda in ob pogledu nanj je takoj v celotni paniki pogledala naprej in naredila kar se da šokiran izraz. očitno je poleg vsega imela še privide in tako je naredila požirek kave da bi jo dvignil pokonci in poskušala razvozlati matematično neznanko pred seboj a je obupala in svinčnik vrgla na zvezek ter se naslonila nazaj in ponovno pogledala proti postavi poleg nje a bolj kot je gledala bolj je lahko bila prepričana da ve kdo je le imena se ni spomnila in celotna podoba je bila tisočkrat boljša kot takrat ko ga je spoznala v angliji a je kaj kmalu odšel ne da bi to sama opazila v pravem času in zdaj je bil ponovno tukaj. in sploh ni vedela kaj naj naredi ali naj ga sploh ogovori ali ne. toda vedela je da ga pozna. to jo je pripravilo do tega da je pograbila svojo kavo in naredila še nekaj požirkov in se vrnila nazaj k računu.
počutila se je precej trapasto kajti ni vedela kaj naj sploh naredi, ko je bil poleg nje po dolgem času in če je prej ni imel priložnost opaziti jo je mogoče imel celo sedaj ampak preprosto je v naslednjem trenutku bleknila prvo neumnost na plano. » ti razumeš ? « je vprašala in pogledala proti njegovim zapiskom, ki očitno niso bili nič kaj boljši kot njeni in to ji je narisalo nasmeh na obraz. » očitno ne. « in kot največja trapa pogledala proti tabli in upala da bo še naprej ostala nevidna za njega. kot v angliji. a saj ga ni mogla kriviti. ko je na oxfordu je pač njena podoba prej podobna enim izmed tistih deklet za katerimi se nihče ne obrača. njena očala so bila na nosu, oblačila precej športna in lasje velikokrat speti v čop. očitno je bilo da je tu zgolj zaradi šole in ne modnega tekmovanja in tako ni razumela nekoga ki je prišel na predavanja kot da je petek zvečer in se odpravlja v diskoteko. za tisto uro sedenja pač res ni bilo potrebno biti najlepši na svetu. vsaj ona je tako dojemala vse skupaj in njene misli tako ali tako niso bile vedno enake drugim in če bi bile bi bil tudi svet napačno sestavljen in precej neumen. a vseeno. predavanje ni modna pista in to je bilo lahko logično večini. zavzdihnila je in prepisala tistih nekaj računov s table katerih tako ali tako ni znala izračunati in tudi ni se ji dalo kaj preveč razmišljati. raje bi bila doma v svoji postelji kot pa tu in po možnosti sedeti poleg njega, katerega imena se mogoče ni spomnila toda vseeno. to ni bilo pomembno, ampak le to da je vedela kdo je in da se je v tem času samo še bolj polepšal in logično je bilo zakaj je včasih tudi ona vrgla oko za njim.
tagged is my dear nathan , there are 1000 words in this post and elena is looking like this.in tukaj je še moj obljubljeni začetek .3 oh, and I'm listening to ed sheeran for inspiration.
Nazadnje urejal/a elena roemer Pet Jan 06, 2012 6:51 pm; skupaj popravljeno 1 krat
benjamin grayson
število prispevkov : 98 cash : 135 street reputation : 63 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : florence, italy
Naslov sporočila: Re: lectures Pon Jan 02, 2012 9:16 pm
nič kaj preveč navdušeno se je prevalil na bok ter z malce prevelikim zamahom udaril po budilki. napaka. jezno je stisnil zobe skupaj, ko se mu je v tistem trenutku bolečina razgrnila po roki s katero je udaril ter naveličano se je obrnil nazaj na hrbet. slab začetek jutra, kako tipično. res ga je držalo, da sploh ne bi vstal iz tople postelje ter bi preprosto ostal v njej. zakaj pa ne, res mu prekleto nič ni manjkalo tu notri, v bistvu je bilo prav toplo in udobno, medtem ko je bilo zunaj ledeno hladno in mučeno. preklet sneg. zopet se je obrnil na bok, z odejo prekril glavo ter zatisnil oči skupaj, vendar vedel je, da zaspati ne bo mogel, ker mu je po glavi ves čas bobnelo, da mora ostati, čeprav si je z vsem srcem želel ostati v postelji ter tudi če je poskusil, so se mu oči hitro avtomatsko zaprle nazaj. kako zelo je sovražil zgodna jutra, res nikoli, ampak prav nikoli ne bo razumel ljudi, ki so se brez težav vstajali na predavanja. kako prekleto so lahko kar skočili iz te ljube, tople postelje, od katere se pa nathan v tistem trenutku ni mogel in ni hotel ločiti. naveličano je zavzdihnil, vrgel odejo iz sebe, da je padla na tla ter zopet obležal na hrbtu. naslednja mučna stvar, ki jo bo mogel narediti, bo to da vstane iz postelje. in ravno to je bilo vedno najhujše, preprosto je rabil tiste dolge minute, da se je zares pripravil do tega. saj potem je bilo v redu, ko je bil enkrat na nogah ter podobno, stvari so se takrat preprosto začele odvijati same od sebe, vendar kljub temu, se je bilo tako prekleto težko ločiti od postelje. in ja, prekleto bo danes očitno postala njegova najljubša beseda dneva. končno se je povsem ne navdušeno usedel na rob postelje ter obraz za nekaj trenutkov zakopal v dlani. smešno, vendar ta človek, ki je sedaj deloval, da mu ni od zaspanosti niti do življenja ali česa podobnega, je znal biti čez nekaj trenutkov že najbolj razposajen osebek na tem planetu. vendar do tam se mu je zdela še tako dolga pot, nenazadnje še vedno ni mogel popolnoma prepričati svoje noge, da bi se zares vstale. dvignil je pogled proti oknu, ki so ga ponavadi zagrinjale zavese, sedaj pa je imel odprt pogled na deževen dan. super, še to, da bo moral po takšen dežju do univerze. naveličano je zavil z očmi, odkimal z glavo ter stopil na noge ter se pretegnil, toliko da je zopet prišel še malo k sebi, preden se je odpravil k omari. ko je prišel do nje je iz nje hitro izvlekel eno navadno črno majico, kavbojke ter za povrhu črno jopico, saj je bil prepričan, da bo brez nje zmrznil, glede na to, kakšno je bilo vreme. izginil je za vrati v kopalnici, kjer je poskrbel za tisto vsakdanjo jutranjo higieno ter se spravil v oblačila, ki si jih je pripravil, nato se pa odpravil v kuhinjo, kjer je pripravil vodo za kavo. edino to je še potreboval tega jutra, res edino to. medtem ko je čakal, se je naslonil z rokami na pult ter naveličano bobnal z prstmi po njem. res je prekleto potreboval to kavo, samo to v tem trenutku in ničesar drugega, saj nenazadnje kljub vsemu, so mu oči še znale lesti skupaj in to mu ni bilo niti malo všeč. zadovoljno se je nasmehnil, ko je voda zavrela, po hitrem postopku si je pripravil kavo, katero je celo malce prevročo popil, da ga je za nekaj trenutkov žgalo v trebuhu, nato pa se le spravil v zimsko odpravo, kakor je sam rekel ter vremenu ter oblačilih. bilo je tako zelo različno od tistega vremena, ki ga je bil vajen na afriških obalah ter rojstni avstraliji, da mu je vse skupaj šlo pošteno na živce. ko se je oblekel, je na hrbet vrgel tobro, katero je držal z eno roko, z drugo pa je držal urnik. zaprl je za seboj vrata in zaklenil, medtem ko se je odpravil ven, proti predavalnicam, sam pa je še vedno strmel v a4 format list papirja pred sabo, na katerem so bili spisani predmeti. matematika. kaj za na vse na svetu si je zaslužil, da se je moral zjutraj na vse zgodaj, skoraj sredi noči vstajati zaradi te preklete matematike, katere pa te snovi tako ali tako ni imel pojma. naveličano je zavzdihnil, prepognil nekajkrat list ter ga spravil v stranski žep v torbo. po nekaj dolgih minutah hoje je prispel pred univerzo in kmalu je že stal sredi velike predavalnice, ne preveč odločen, kam naj gre sedeti. če ne drugega, pa ga je vsaj jutranja zaspanost minila in to ga je veselilo. spravil se je sedeti nekam na sredino ter naveličano vrgel torbo pod noge, prej pa še vzel list in svinčnik, s katerim je mislil pisati. če bo seveda kaj pisal. prekleto, ta letnik bo definitivno padel. ob misli na to je zopet obupano zavzdihnil, nato pa le prišel k sebi ter se sprijaznil, da je pred njim ura ali še več matematike, ki jo bo tako ali drugače moral preživeti. na njegovo veliko žalost. ni vedel koliko časa je v bistvu minilo, ko se je poleg njega sedla svetlolaska, kateri pa v začetku niti ni posvečal neke pozornosti. preprosto je bil navajen, da so ljudje na predavanjih zateženi ter popolnoma vdani predavatelju, tako da se je že naveličal poskušati vzpostaviti pogovor z njimi. vendar pa po nekaj dolgih minutah nadvse dolgočasnega predavanja, pa je zaslišal glas, ki mu je bil za trenutek znan ter prav tako očitno namenjen njemu. vzravnal se je ter se nasmehnil njenim besedam. ne res ni imel niti najmanjšega pojma o vsem skupaj. »če sem iskren, se mi niti ne sanja,« je dejal z nasmeškom na obrazu ter odkimal. »stavim, da bom padel tale letnik, tole je preveč« je dejal zgrožen nad matematiko ter se naslonil nazaj, nato pa svetlolaski podal roko. »nathan mimogrede, nate na kratko. in ti si? prekleto, stavil bi, da si mi znana od nekod, ampak nikakor se ne morem spomniti od kot« je dejal ter se zazrl vanjo. ne res, poznal jo je od nekod, vendar ni se mu niti malo sanjalo od kot. in poleg tega, moral je priznati- dekle na prvi pogled sploh ni izgledalo slabo, še zdavnaj ne. pravzaprav je izgledala kar prekleto dobro, to je moral priznati.
owen foster
število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: Re: lectures Pet Jan 06, 2012 6:52 pm
na njegove besede se je le nasmehnila in zavzdihnila. ja matematika tudi njej ni kaj preveč dobro šla. pravzaprav jo je res sovražila in odbijala jo je in veliko raje bi bila kjerkoli na svetu samo tukaj ne. no, edino dobro je bila oseba poleg nje okoli katere niti ni vedela kaj naj si misli. saj ga niti ni poznala. vsaj navidezno ga je toda to ni bilo vse kar je bilo pomembno a vseeno si ga je hotela spoznati in če je to bilo na predavanju matematike je pač moralo biti. pa niti ni bilo tako grozno samo da je govorila z njim in je odmislila profesorja. kot da sploh ne bi bila tam z njim v istem prostoru. z istim nasmeškom na obrazu pa je sprejela njegovo roko in tako prvič v svojem življenju slišala njegovo ime in zagotovo se ji bo še kako zelo vtisnilo v spomin- le da ni vedela še kako zelo si je bo in saj ni mogla po prvem stisku roke pričakovati kaj vse se ji bo zgodilo v prihodnosti in da je nathan mogoče ravno tisti, ki bo prebudil občutke v njej, ki so kar nekaj časa bili skriti in je bilo skoraj tako kot da jih nikoli niti ni bilo tam. a so bili. vendar tako zelo daleč v prihodnost, da se jih skoraj ni spominjala. » elena. na kratko…elena. « in takoj, ko sta si stisnila roke jo umaknilo in se ponovno nasmehnila. vsaj znana se mu je zdela, vendar če bi omenila da je ona tista študentka z oxforda z knjigami v rokah in očali na nosu je zagotovo ne bi prepoznal. lahko je bila sedaj podobna kateri izmed mnogih blondink v njegovem življenju. a nekaj ji je vseeno govorilo naj tvega samo omeni kakšno možnost in vidi kam bo vse to odpeljalo toda nekaj časa je bila le tiho ter pregovarjala samo sebe naj raje pozabi in da je zagotovo ne pozna od tam. a razum ni poslušal srca in ni bilo niti obratno. očitno je vsak kdo počel svoje in nihče ni rad deloval skupaj v njeno dobro. » seveda da ne. « je bleknila in še vedno gledala proti njemu. » anglija pred leti ? mogoče ti je ostala v spominu kakšna blondinka, ki je tekala po campusu z knjigami v rokami toda ne da bi se kaj zares družila. « mu je rekla še presenečena sama nad seboj da je. navsezadnje ali je imelo smisel. ko pa je dojela da je to naredila se je samo obrnila proti svojemu listu z matematiko ter prepisala račun z table toda saj ga ni razumela in je bilo vse skupaj brezupno. zakaj je morala sploh obstajati tako ali tako ni bila naravoslovni tip človeka ampak družboslovni in tole je bilo uradno preveliko mučenje za jutranje ure.
» no sploh pa sej je tako ali tako vseeno. « od njega res ni mogla pričakovati, da se je bo nenadoma spomnil kajti nič ni bilo takega da bi se. on je imel svojo družbo in ona svoje knjige ter svojo lastno družbo in nič ju ni družilo. razlika je bila le v tem da ga je ona imela čisto dobro v spominu medtem, ko je ona za njega bila šele zdaj neka nova znanka in nič drugega. za to pa si je bila sama kriva. če bi bila ena izmed tistih s katerimi se je on družil bi bila situacija drugačna. toda ne ona ni hodila ven ter celotno življenje ji ni bila le nepopisan list papirja zabav ampak nekaj več kot to. in medtem, ko se je ona učila se je on ukvarjal s čim drugim in ni ravno gledal za svetlolasim dekletom skritim za velikimi očali. no taka groza morda res ni bila vendar morala si je priznati da se kaj preveč v ospredje ni silila in je raje ostala tam kjer je bila. navsezadnje pa nathana sploh ni poznala in takrat ga je še manj kot sedaj, ko vsaj ve njegovo ime in ne rabi biti kakšen vzdevek v njeni glavi. še zdaj se je izogibala zabav sploh po zadnji ko je srečala camerona in čeprav je bil njen bratranec zaupanja do njega ni imela in bog ve kdaj bo samo sebe prepričala da on in njen pokojni oče pač nista iste osebe in da je cameron lahko del njenega življenja točno takšen kot pač je. a strah je bil prevelik, še večji od upanja katerega mu je dala takrat da bo poskušala spremeniti odnos in mu ponovno zaupati kot mu je takrat ko je njena družina še bila družina in sta se skupaj igrala in sanjala o prihodnosti. in niti v najhujši mori si ne bi mogla predstavljati, da se bo tako razpletlo kot se je za njo in za njeno sestro. mogoče on tudi ni imel lahkega življenja kot si je takrat predstavljal da bo imel toda vseeno ne glede na vse njegove bolečine ni bilo moč primerjati z njeno, ki bo vedno del njenih nočnih mor in največjih strahov in njeno telo bo vedno kazalo sledove boleče preteklosti medtem, ko njemu ni bilo popolnoma nič in to je moral razumeti kot edini argument da vse pač zlahka mogoče ne bo šlo. nekega dne bo možno vse toda z danes na jutri pač ni bilo možno spremeniti sveta še manj pa ljudi in njihove notranje boje popolnoma premagati. njej v vseh teh letih ni uspelo in niti cameronu ni moglo to uspeti kar tako malo, ker ni imel te moči v rokah.
a zdaj res ni hotela si beliti glave s tem. dovolj je bilo že da se je trudila vsaj odgovoriti na njegove klice in sporočila ter se je trudila na njunem odnosu, kljub temu da se je mogoče rahlo izogibala celotnemu srečanju z njim in je vedno nekaj prišlo vmes. in medtem, ko je nekdo v zadnji klopi nekaj spraševal se je ona raje posvetila rjavolascu kot matematiki, ki je tako ali tako bila brezupna za razumeti in bo kasneje že našla nekoga, ki ji bo razložil. sedaj ni razumela niti najmanjšega stavka.
tagged is my dear nathan , there are 1010 words in this post and elena is looking like this.in tukaj je še moj obljubljeni začetek .3 oh, and I'm listening to ed sheeran for inspiration.
Nazadnje urejal/a elena roemer Sob Jan 07, 2012 6:40 pm; skupaj popravljeno 2 krat
benjamin grayson
število prispevkov : 98 cash : 135 street reputation : 63 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : florence, italy
Naslov sporočila: Re: lectures Sob Jan 07, 2012 2:53 pm
vedel je, da se najbrž brez pomena trudi, da bi ugotovil od kje se mu zdi znana, vendar njegove misli so še vedno brskale po spominih, ki pa kljub trudu niso našli podobe svetlolaske. prepotoval je več kot pol sveta, v bistvu ni bilo celine na kateri ni bil ter počasi so bila že redka obmorska mesta, na katera ni stopila njegova noga. in ravno v vseh teh krajih je spoznal toliko ljudi, da najbrž, če bi se jih spravil vse skupaj prešteti, ne bi končal v treh dneh. tako da, če je logično premislil, niti ni bilo čudno, da se imela ter ostalih zadev od svetlolaske ne spominja, če jo je seveda zares kdaj videl. vendar sedaj, ko se je zazrl vanjo, je moral priznati, da dekle sploh ne zgleda slabo ali kaj podobnega. v bistvu je bila s svojim zgledom ena tistih, ki so se mu lahko takoj vtisnile v spomin ter ravno zaradi tega dejstva mu prekleto ni bilo logično, kako je lahko njeno podobo izbrisal iz spomina. dobro, sanjalo se mu je iz kot je dekle- anglija, glede na njen naglas, vendar zaradi tega ni vedel še prekleto nič. nenazadnje koliko turistov je bilo v teh in onih državah in res ga ne bi čudilo, če bi jo srečal kje drugje in ne ravno v njenem rodnem kraju. niti malo ni bil zadovoljen, da se ni spomnil njenega obraza ter tudi med spomini iz britanije ter podobnih zadev je ni našel. mogoče pa, se mu je zdela le znana, glede na to, koliko ljudi je videl ter to v bistvu niti ne bi bilo nič neobičajnega, če je kdaj slučajno srečal koga, podobnega njej. ob njenih naslednjih besedah pa je komolec naslonil na mizo ter se uprl na roko in se zazrl direktno vanjo, njegove misli pa so prepotovale nekaj let nazaj, na dežele velike britanije. »na campusu praviš,« je dejal, medtem ko so mu spomini švigali tu in tam ter iskali podobo svetlolaske takšne kot je sedaj, vendar seveda je med njimi ni našel. bila je živ primer, da se ljudje spreminjajo. in to pošteno spreminjajo. ponavadi res ni imel problemov s tem, da se spomni tega ali onega človeka, pa čeprav ga je mogoče srečal le na kratko, vendar po navadi so se mu vedno vsi vtisnili v spomin. če pa je bil primer kot je ta, ko si dekle skoraj nič več ni podobno, pa je bila zadeva kar precej težja kakor sedaj. ob njenih naslednjih besedah se je zasmejal ter naslonil nazaj, nakar pa mu je čez glavo zares švignil spomin ne preveč izstopajoče svetlolaske, katera je bila v campusu vedno ena izmed tistih, s katerim se preprosto višji sloji ali tisti, ki so mislili, da so popularni niso ukvarjali. vedel je, kakšne so te zadeve. bogataši, popularni dijaki, se niso nikoli, ne zares ozirali na tiste, ki se niso takoj vklopili v družbo, ki so imeli malo manj pod palcem ali pa so imeli preprosto preveč petk v redovalnici. takšne preprosto niso nikoli marali in nathan ni nikoli zares razumel zakaj, vendar prav tako se s tem ni ukvarjal, niti razmišljal ni o tem. do tega trenutka. nenazadnje sam ni imel nikoli problemov s tem, najbrž so ga povsod sprejeli v družbo, kot prvo zgolj zato ker je bil kapitanov sin in je preprosto tako ali drugače vplival na tiste okoli sebe, nato pa še kakšen nasmeh gor in dol in preprosto je bil vzljubljen. medtem pa ko, takšni kot je bila elena, z knjigami v rokah, piflarskimi očali, definitivno niso prišli blizu ter sedaj mu je bilo bolj kot ne jasno, zakaj mu njena podoba ni takoj pristala pred očmi. ker jo je iskal v tistih krogih, v katere tisti čas očitno ni spadala, on pa je večinoma poznal le tiste ljudi in se družil le z njimi, tako da ga v bistvu ni presenetilo, kje se je njegova misel ustavila prvo. »počakaj,« je dejal, ko je že hotela spremeniti temo ter se zopet zazrl vanjo, medtem ko je primerjal njen obraz z tistim nekoč, ki ga je tako ali tako videl na hitro. »tista, ki so ji vedno knjige več pomenile kakor družba bogatašev? prekleto, mislim, da se te celo spomnim« je dejal s tistim zmagoslavnim izrazom na obrazu, nato pa se mu je zopet zarisal zamišljen izraz. »v bistvu si sploh nisem mislil, da si kdaj koga od nas zares opazila. in hej, presenetljivo hitro si se spomnila mojega obraza. sem res popolnoma enak kot nekoč?« je dejal ter si šel ob tem z roko skozi lase, kakor popolnoma presečen, če je res enak kakor pred nekaj leti nazaj, nato se je pa na njegovem obrazu le zarisal nasmeh. matematika je bila v tem trenutku res zadnja skrb ter popolnoma jo je umaknil v ozadje, kakor da sploh ni na enem izmed njenih predavanj. vedel je, da ga bo to pred izpitom še pošteno teplo in podobne zadeve, zakaj prekleto ni poslušal, vendar kot ponavadi- v tem trenutku mu je bilo res prekleto vseeno.
owen foster
število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: Re: lectures Sob Jan 07, 2012 5:19 pm
kaj preveč je res ni presenetilo, ko se je ni spomnil. ni bilo razloga, da bi se je. ona je bila dekle v ozadju in on tujec sredi oxforda, ki je bil pač v ospredju in niti malo se nista mogla najti skupaj. le da je ona za razliko od njega ga dejansko opazila in se dobro zavedala kdo je samo imena ni poznala. ampak je bila majhna malenkost, ki res ni bila omembe vredne. spremenilo najbrž ne bi ničesar mogoče bi celo poslabšalo, ko bi ona vedela kako mu je ime in vse o njemu zanj pa ona ne bi niti obstajala. pa ne da bi jo to karkoli presenetilo. ne bi bilo logično da bi se raje ukvarjal z njo, ki je posedala v knjižnicah in dihala za tiste debele knjige medtem, ko mu je druga družba ponujala nekaj veliko bolj mamljivega- zabave in norosti, ki te označujejo kot mladega študenta v najboljših letih in tega mu res ni mogla zameriti niti pa ne tega da se je ne spomni. pravzaprav ji je bilo res vseeno sedaj je mogoče le dobila tisto želeno priložnost, da ga dejansko spozna in da tudi on dejansko ugotovi da na svetu obstaja nekdo kot je ona. kakor da bi dobila drugo priložnost, da je sedaj ona ena izmed tistih, ki bo lahko rekla da rjavolasca pozna in ga pozdravila kje na ulici. takrat pač tega ni mogla storiti kljub temu da je mnogokrat zasanjano stopila mimo njega ali pa celo stala v vrsti za kavo za njim, a je še vedno bila nepomembna in kot da bi imela plašč nevidnosti. on pa je imel preveč drugih ljudi okoli sebe da bi se ukvarjal z njo, ki ni vzbujala nič kaj preveč posebnega in zabavnega. v tem pa se je seveda z veliko mero vsak kdo zmotil, ki jo je le ocenjeval po njeni zagnanosti v šoli. ni bila nikakršen genij samo dobra študentka le, da je mnogo ljudi v resnici ni poznalo in ni videlo elene kot svetlolaske, ki zna oditi ven ter se lepo obleči. tu pa je nastal nov problem, ko nikoli nista zahajala v enake klube in niti v nočnem življenju jima srečanje ni bilo usojena.
od vseh krajev na zemlji pa ni pričakovala da bo dobila priložnost z njim ravno pri pouku matematike in to v amsterdamu. vse skupaj je bila popolna norost in totalno presenečenje da je ravno naletela na njega izmed vseh obrazov in izmed vseh prostih prostorov jo je usoda pripeljala do tega. kaj je hotela s tem pa ni mogla predvideti. vendar je njene besede, katere je hotela izreči prekinil prav njegov glas in, ko je končno njeno podobo povezal z nekom v svoji glavi je le presenečeno pogledala proti njemu in se rahlo nerodno nasmejala. » mislim, da bo kar ta ja. in ne da so mi bile knjige pomembne no mislim so mi bile le ne bolj kot družba bogatašev kajti na sploh mi oni sami po sebi niso ugajali pa če bi primerjali jih z bog bi vedel s čim. « je komentirala in pri tem živčno mahala z rokami, ko je na njenem obrazu še vedno počival topel nasmešek. dejansko je res bila presenečena da se je vsaj deloma spomnil in jo povezal vsaj z neko podobo v svoji glavi pa čeprav ji ravno ni moglo biti v ponos da je bila v njegovi glavi bila le dekle, ki je oziroma diha za knjige in se ne ukvarja z bogato družbo in zabavami. navsezadnje je to bila napačna podoba v njegovi glavi katero je morala izbiti in mu dokazati da se glede tega moti in da je precej drugačna ter veliko bolj zabavna. na njegove besede pa je le sramežljivo sklonila pogled. ja bolj težko pozabiš obraz, ki te je nekoč z neko čudno vnemo zanimal bolj kot kdorkoli pa čeprav nisi o njemu vedel ničesar. vendar tega mu ni mogla kar tako povedati kajti izpadla bi…kaj pa je vedela kako samo ponesrečeno ravno niti ne. vse skupaj bi lahko bila velika katastrofa. zato se je raje zbrala preden je kaj rekla. » hja mnogi ste znali biti opaženi in recimo da si dobro zapomnim obraze. sicer pa ja no niti kaj preveč drugačen nisi. sploh pa dvomim da sem tudi jaz navsezadnje si naletel name ravno pred knjigami le očal nimam. « in samo skomignila z rameni in s svinčnikom udarjala po mizi medtem, ko je gledala proti njemu. » torej enaka podoba kot pred leti, kajne ? « mu je navrgla v vprašljivem tonu in tudi njen obraz je izražal samo en velik vprašaj.
morala je priznati da je bila kar nekako vesela da je bil ponovno tu pred njo. točno zakaj ne ampak je bila in deloval je kot prijetna oseba in tudi da niti malo ni podoben kot tista družba v kateri je bil katere del je tudi ona bila v poletju tu v amsterdamu le , da se ni šlo za enake ljudi samo koncept je bil isti in da se je le v njeni vlogi znašel theo medtem, ko je bila ona ena izmed tistih popularnih blondink. sedaj pa bi samo sebe definirala kot dekle v pravi družbi. navsezadnje lon, peter in julian skupaj z antheo so bili vse kar je trenutno potrebovala da se je imela lepo in že samo srečanje s theom je prineslo veliko svežine v njeno življenje in zagotovo se je bolj odprla kot kadarkoli. in nathan je torej prišel ob pravem času, da je lahko spoznal to eleno in si ustvaril novo mnenje o njej, če pa kakšnega nikoli niti ni imel je sedaj lahko delal na tem. » in ali si dolgo tu v amsterdamu ? « je čez nekaj časa vprašala, kajti če bi bil kar nekaj časa tu bi ga že srečala, torej je moral priti pred kratkim na izmenjavo kot je lahko predvidevala če je že bil pri pouku in je to bil razlog za njuno srečanje zdaj in ne že prej.
tagged is my dear nathan , there are 1000 words in this post and elena is looking like this.in tukaj je še moj obljubljeni začetek .3 oh, and I'm listening to ed sheeran for inspiration.
elle wildrow
število prispevkov : 91 cash : 218 street reputation : 59 tvoja starost : 29 starost lika : 26 group : police kraj rojstva : chicago, us
Naslov sporočila: Re: lectures Sob Jan 07, 2012 6:46 pm
tagged; christiane
dan je bil že od ranega jutra nadvse čudovit. bil je maj in sonce je grelo amsterdam veliko manj sramežljivo kot v preteklih mesecih, kar je ljudi kot magnet vleklo iz hiš, na svež zrak ter uživat toploto, ki jo je nudila rumena krogla. vendar pa vsi niso imeli sreče, da bi lahko uživali lepe dneve – študentje so se še vedno mudili v predavalnicah ter knjižnici, kjer je bila kljub toplemu vremenu vse večja gneča. konec leta je bil z vsakim dnem bližje, z njim pa tudi izpitno obdobje, kar je marsikomu pognalo mravljince po hrbtu. potrebno se je bilo osredotočiti na snov in tudi maxine ni bila nobena izjema. že zgodaj zjutraj se je, čeprav je hrepenela po prostem dnevu v kakšnem parku, odpravila proti univerzi na prvo predavanje. kljub rani uri, ki bi jo sicer že sama po sebi spravljala v slabo voljo, je tokrat proti univerzi korakala z velikim nasmeškom na obrazu ter se nasmihala tudi popolnim tujcem, njen nasmešek pa je postajal le še širši, če ji je kdo od naključnih mimoidočih nasmešek presenečeno vrnil. življenje se je kar naenkrat zdelo toliko lažje, da je bilo že skorajda lepo. sama pri sebi se je nasmehnila ob tej misli, nato pa si začela mrmrati neko pesem iz osemdesetih, ki jo je zjutraj slišala po radiu. brez plašča, šala in ostale zimske opreme se je počutila neverjetno lahkotno, pa tudi neverjetno energično – kot bi sončna svetloba v njej ustvarjala energijo. zahihitala se je in si predstavljala samo sebe kot rastlino, ki je v turobnih zimskih dneh praktično brez življenja, nato pa, takoj ko se pokaže sonce zacveti in zažari v najlepših barvah. zopet se je zasmejala, nato pa pozdravila znan obraz pri vratih, čeprav osebe ni poznala. do vrat univerzitetnega poslopja jo je ločilo le še nekaj metrov, ko je iz torbice potegnila rokovnik ter ošinila svoj urnik za tisti dan – nato pa obstala. ''kaj za vraga…'' je zamrmrala, nato pa pogledala na telefon in zopet nazaj v rokovnik. črno na belem je pisalo, da je imela prvo predavanje šele ob pol dvanajstih, ona pa se je zbudila že ob osmih v trdni veri, da ima predavanje že ob pol desetih. njen širok nasmešek je v manj kot minuti izginil neznano kam, ravno, ko se je sonce skrilo za oblak. zelo smešno je sama pri sebi sarkastično pripomnila, nato pa odšla naprej ter se ustavila pri razporedu predavanj. edina zanimiva stvar so bila trenutno predavanja jezikov in max se je odpravila iskat predavalnico, ki je bila navedena na razporedu. niti približno se ji ni ljubilo iti nazaj v sobo za tistih nekaj minut, da bi se praktično le obrnila in vrnila nazaj na predavanja, zato se je odločila, da bo pač sedela v predavalnici in se poskušala čim manj dolgočasiti. in seveda je ravno danes, ko bi ga utegnila potrebovati pustila prenosnik doma, da je bilo vse skupaj še malo bolje. zaradi svoje neumnosti je bila pošteno razdražena in občutek je postal še močnejši, ko je vstopila v nabit polno predavalnico. pa kaj tukaj dobesedno vsi študirajo ruščino? je pomislila, nato pa se odpravila proti najbljižjemu prostemu sedežu ob temnolaski, ki je izgledala dokaj zdolgočaseno. z glasnim pokom je vrgla rokovnik na mizo pred sabo, nato pa sedla ter se z utrujenim vzdihom naslonila nazaj. ni ji bilo treba dolgo čakati in v predavalnico se je prizibal tudi profesor, za katerega se je zdelo, da še vedno spi. vse je namreč delal tako zelo počasi, da se je zdelo da se skoraj ne premika. glasno je zagodrnjala in se z dlanjo udarila po čelu – le zakaj mora biti tako neumna? sedaj bi lahko še spala v svoji udobni, topli postelji, ne pa da je sedela tukaj in opazovala nesposobnega starca med predavanjem, ki bi moralo trajati pet ur, da bi profesor uspel povedati kaj pametnega. nejevoljno se je ozrla okoli sebe ter naletela na velike temne oči, ki so vztrajno strmele vanjo. privzdignila je levo obrv ter nekaj sekund strmela nazaj, nato pa previdno vprašala ''ti lahko kako pomagam?''
benjamin grayson
število prispevkov : 98 cash : 135 street reputation : 63 tvoja starost : 31 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : florence, italy
Naslov sporočila: Re: lectures Sob Jan 07, 2012 7:03 pm
ob njenih besedah se je nasmehnil ter na kratko zamahnil z roko. imela je prav, družba bogatašev je bil le krog snobov, ki so za vse okoli sebe mislili, da so pogoltnili cel svet. le tako in nič drugače. sam je pač kot kapitanov sin zaradi teh in onih zanimivosti pristal v njihovi družbi in nikoli se mu zares ni zdelo, da spada v njihove kroge, le preprosto je sprejel, kar so oni ponudili ter glede na to, da na obali kjer so pristali, ni imel ravno prijateljev, le sloves, po katerem je pristal v njihovih krogih, je kakor vsak, tudi on ugriznil v vabo. preprosto, s kom pa naj bi se družil? domačinov ni poznal, prijateljev drugih ni imel, v tistih krogih pa se je preprosto znašel, čeprav je vedel, kakšni so v bistvu bogataši, so takrat imeli popolnoma drugačen odnos do njega in ni mogel zanikati- v njihovi družbi mu je bilo v redu, prav nič mu ni manjkalo, tako da se v bistvu ni mogel pritoževati, da so bili zlobni ali kaj podobnega, saj do njega niso bili takšni. vendar pa, opazil je kako se do drugih obnašajo ter podobne zadeve, tako da mu je bilo logično kakor ena plus ena, da niso popolnoma nedolžni, vendar kaj, v to se ni vmešaval, prav tako pa se le ni nosil tako kot ostali. nenazadnje, če bi kdo pristopil do njega, ga ne bi odbil z vso silo, vendar pa prav tako, ni ravno stopil do teh piflarjev ter se spoprijateljiv z njimi. ne, ostal je v tistem krogu, kjer so ga sprejeli, ko je prišel ter to je bilo za njega v redu takrat. drugega preprosto ni potreboval. ob njenih besedah se je nasmehnil ter njegov pogled je za hip pristal na skoraj popolnoma praznem listu za matematiko, kjer naj bi v bistvu pisali računi. »niso najboljši ljudje, kateri bi bili za zgled, ne« je dejal ter sam pri sebi skomignil z rameni, medtem ko je na papir na hitro nakracal tisti račun iz table, čeprav mu ni bilo o tem jasno popolnoma nič in le to. samo številke in črke na kupu, z nekimi čudnimi znakci, o katerih se mu sanjalo ni. vendar pa, seveda je prekleto hitro obupal ter se zopet posvetil svetlolaski, ravno toliko, da je opazil kako je sklonila pogled ob njegovih besedah ter ob tem se je na njegovem obrazu zarisal velik nasmešek, vendar ji kljub temu ni dal ravno vedeti, da je vse skupaj opazil ter je le z ustnicami ukrivljenimi v nasmešek poslušal njene besede. bolj jasno mu je bilo kakor tisti hireoglifi pri egiptologiji, da očitno zanjo ni bil nekoč le tujec, ki se je družil z bogataši, pač pa očitno tudi še kaj več. ob njenih naslednjih besedah se je naslonil na mizo tako, da je lahko s pogledom zaobjel celoten njen obraz ter iskal podobnosti z dekletom, katero je srečal tistih nekaj dolgih let nazaj. če ne bi opazil njenega giba malo prej, ki ga je ujel povsem naključno bi bil prepričan, da si res dobro pomni obraze, vendar imela je to nesrečo, da je opazil tudi tisto, ko je sklonila glavo. vendar s tem je ni imel namen obremenjevati, bolj se je ukvarjal s tem, da je našel podrobnost med tem dekletom in tistim nekoč. »v redu, lase imaš enake barve kot prej, enako blond, le da si imela takrat v čopu in sedaj ne. tako da to je ena stvar, po čem bi te lahko prepoznal« je dejal, nato pa se mu je čez obraz zarisal nasmešek, ko je našel vzdevek zanjo. »blondie,« je še pripomnil, nakar pa je, še preden bi ga lahko začela ogorčeno napadati, zakaj ji je to rekel, nadaljeval s svojim opazovanjem. »tvojega obraza se spominjam sicer bolj megleno, vendar... če bi imela zopet očala, bi se te v trenutku spomnil« je dokončal svojo analizo, ki pa je bila celo bolj kratka, kot je sprva nameraval, vendar sedaj se ni imel namena s tem ukvarjati ter se je le zadovoljno naslonil nazaj na stol. zopet se je posvetil prepisovanju iz table, kjer pa je predavatelj skoraj z eno roko pisal, z drugo pa že brisal za sabo, tako da je moral prekleto pohiteti, da je dobil vse na kup lista, vendar pa je kljub temu ujel njene besede ter pri tem odkimal z glavo, medtem ko je prepisoval tiste čudne cifre iz table. »nekaj tednov in po mojem bom ravno toliko še ostal tu. preprosto ne morem ostati dolgo na enem mestu, prehitro se začnem dolgočasiti« je priznal, odložil svinčnik se zopet obrnil k njej ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmeh. »ne vem, če si takrat vedela, vendar bilo je več kot očitno, da sem bil turist« je dejal ter pri tem v bistvu niti ni poskušal skriti svojega avstralskega naglasa, pač pa je le nadaljeval. »v bistvu sem bil oziroma sem še kar,« je dejal ter se za trenutek nasmehnil zmedenosti svojih besed, nato pa nadaljeval. »kapitanov sin, tako da ja... iz avstralije v britanijo iz tam v španijo, egipt, na koncu že kitajsko. tako, da ja, celo življenje sem v bistvu potoval, nikoli nisem bil dolgo na enem mestu tako, da... ne vem kako dolgo me bo v bistvu amsterdam sedaj zadržal« je dejal z nasmeškom na obrazu ter se zazrl proti svetlolaski. res je bila popolnoma drugačna kot nekoč, vendar nekaj je bilo pri tem prekleto pomembnega- bila je tudi mnogo bolj privlačna kot nekoč.
tagged is for sweet elena , there are 908 words and they're so lovely :3. oh, and I'm listening to the beatles for inspiration.
ollie lob
število prispevkov : 43 cash : 95 street reputation : 38 tvoja starost : 30 kraj rojstva : berlin, germany
Naslov sporočila: Re: lectures Ned Jan 08, 2012 10:58 am
Res je bila prvih nekaj tednov zagreta za študij, ni zamudila nobenega predavanja in brez kakšnih hudih muk je vstala iz postelje vsako jutro. Toda študentsko življenje je vsako jutro postajalo bolj naporno. Večino večerov je ostala zunaj, se zabavala in spoznavala nove ljudi. Z alkoholom ni pretiravala, ker bi drugače imela glavobol še ves dan, tako bi predavanja le s težavo prestala. Toda, ko je to jutro zazvonila budilka si je Christiane želela samo spati. Vedela je, da že skoraj teden dni ni bila na predavanju jezikov, zato je počasi potegnila odejo s sebe in se pripravila za študij. Majsko vreme je bilo res božansko. Zima ji ni bila prav nič pri srcu, toliko oblačil in še vedno je bilo mraz. In vse tiste tople jakne so te napihnile, da si bil videti, kot bi ravnokar pojedel ves pladenj peciva. Najlepši je bil prehod iz pomladi v poletje, ko je bilo vedno bolj sončnih dni, vedno več ptic na vejah. Vse je bilo zeleno in je dišalo. Najraje je imela jutra, ko je sonce posijalo skozi njene zavese ter jo počasi prebudilo. Ko je bila majhna je govorila, da jo sonce žgečka po nosu in se je tako vedno zbujala nasmejano. Christiane je v vsaki stvari poskušala najti nekaj pravljičnega, samo za to, da je bilo življenje malce lepše. Mogoče to, da te sonce žgečka po nosu ali pa, da dojenčke prinese štorklja.. Vsi so se smejali njeni bujni domišljiji, toda njej je bila velik zaklad. To je bil dar, s katerim se je rodila in ga skozi vse življenje nagrajevala. Sama nekako ni vedela kakšne vrste pisateljica bi rada postala, bi pisala dolge romane, katere bi brale odrasle ženske ali bi napisala pravljico za male otroke in jim poskušala povedati, kako lepo je verjeti. Ker dokler verjameš ti lahko celo uspe uresničiti najbolj nedosegljive sanje. Nikoli ni razumela ljudi, ki so kar takoj vrgli puško v koruzo in se zadovoljili s slabšimi stvarmi. Sama gotovo ni bila takšna. Ona je vedno vztrajala do konca in kdaj ji celo uspelo. Kdaj pa je le pristala na trdih tleh, se pobrala in nadaljevala s svojim življenjem. Vse se začne z majhnimi koraki, toda koraki postajajo vedno večji, dokler na koncu ne tečeš. In le tako ti bo uspelo uresničiti vse svoje sanje. Christiane je zaupala v svoje mišljenje in se ga je tudi držala.
Odprla je težka vrata ter šla že po znanih belih hodnikih. Na levo, desno in samo naravnost, do predavalnice tujih jezikov. Potisnila je vrata ter z očmi ošvignila napolnjeno predavalnico. Poiskala je svoj standardni sedež ter sedla. Predavanja jezikov niso bila nikoli zanimiva, Christiane se je večinoma izredno dolgočasila. Vedno je prišla sem z namenom, da se bo kaj naučila, toda ob pogledu na profesorja jo je vedno minila vsa želja. Svet verjetno še ni videl tako dolgočasnega profesorja, nekoga brez nobene želje. Od daleč se mu je videlo kako sovraži svoje delo. Poleg nje je sedlo ljubko dekle. Christiane se je nasmehnila. Pri nobenem predavanju ni z nobenim sedela, ker se je vsem zdela malce čudna. Problem je bil, da je izredno rada sodelovala pri pouku in gotovo ni bilo dekle, ki je med poukom rado klepetalo. Tako je potem profesor vedno gledal vanjo, ko noben ni povedal odgovora in vsak, ki je poleg nje sedel se ni počutil najboljše, zato se je drugič tudi presedel. Ampak zdaj se je Christiane odločila, da bo študij dala malce na stran. Res, da so bili pred vrati izpiti, ampak za razliko od drugih študentov se jih ona ni nikoli bala. Njen študij jo je veselil in poskušala je delati sproti, no zadnje čase je vse zamrlo. Toda bila je prepričana, da bo kmalu našla novo voljo za učenje in tako bodo tudi izpiti narejeni. ''Si nova? Nikoli te še nisem videla v tej predavalnici. Moje ime je Christiane.'' ponudila ji je roko. Christiane je bila prijazno dekle, kar pa ne pomeni, da iz nje nikoli ni izbruhnilo sovraštvo. Ko je bila jezna je bila zares jezna, res se je težko razjezila, ker ni hotela biti ena izmed nesramnih deklet. Hotela je biti znana, kot dekle ki bi jo vsi imeli radi, ker je prijazna, ne ker bi se je bali. V predavalnico je vstopil profesor. In kot vsakič je tudi tisto jutro komaj prisopihal do katedra. Christiane je zmajala z glavo ter se nagnila proti dekletu, ki je sedelo poleg nje. ''Vedno je tako.'' pomignila je na profesorja, ki si je ravno popravljal kravato ter iskal zapiske, o katerih je imel namen govoriti. ''Najprej sem mislila, da bo postalo čez nekaj časa boljše in se ga bom navadila. Toda žal me vedno bolj odvrača od študija.''
Christiane is wearing this, there are 779 words for Maxine.