astrid renna herrera

Naslov sporočila: astrid renna herrera Čet Avg 04, 2011 4:22 pm

ASTRID RENNA HERRERA

TWENTY : SOPHMORE : MEDICINE : AMSTERDAM, NETHERLANDS : AMBER HEARD

Smešno, vendar nikoli nisem verjela, da bom imela v življenju tako težko preizkušnjo za seboj, vendar sedaj stojim tu, ponosna na to, da sem prestala kar sem in da nisem obupala, čeprav priznam, da sem mislila, da bom umrla, še prej nekaj tedni. Kakorkoli, vse življenje sem si prizadevala biti otrok, kot bi si ga vsak starš želel, eden izmed tistih, ki je vedno naredil vse kar so ga prosili, vedno sem ubogala in iz šole sem vedno nosila same petice. Preprosto sem bila vedno popoln otrok, očetu in bratu v ponos. Odraščala sem brez mame, ki je umrla kmalu po mojem rojstvu, tako da spomin nanjo ni ravno bister in nikoli se nisem počutila prikrajšana zaradi tega- oče je bil preprosto odličen. Vendar pa kakorkoli, pri mojih rosnih letih sem izvedela usodno novico, za katero sem mislila, da me bo ubila ter ravno zaradi tega, sem naredila ogromno napak v življenju, vendar v tem času sem preprosto spoznala, da je prekratko, da bi se ukvarjala s tem. Nikoli si ne bi mislila, da bodo glavoboli, ki so se pred dobre pol leta začeli stopnjevati dobili pomen. Zares beden, zaničevanja beden pomen. Kot otrok ter tudi kasneje se nisem ubadala z dejstvom, kako bo ko bom umrla. Vedno sem živela v prepričanju, da imam pred sabo še vse življenje, da bom videla odraščati svoje otroke, nato bom pazila na vnuke ter podobne zadeve- ter v tem trenutku, sem za to prekleto hvaležna, najbrž bolj kot bilo kateri človek na svetu- nenazadnje, ko imaš bližnje srečanje s smrtjo, se zavedaš kako ceniš življenje. Vendar pa takrat, se je vse razblinilo v enem trenutku, ko sem šla v bolnico, na slikanje glave, ker so glavoboli postajali čedalje hujši ter ko je zdravnik prišel iz ambulante (prisežem, da me je po pristopu takoj spomnil na Wilsona). Nisem si mislila, ne zares, da se mi bo takrat zasukalo življenje za tristo šestdeset stopinj. Vendar ko je začel govoriti ter omenil, da imam tumor na možganih, se mi je zameglilo pred očmi. Vedela sem, da je rak, vedela sem, da je resno, vendar kljub temu, so me po pol leta, spokali v operacijsko sobo ter so mi odstranili mrtvo tkivo. Ja, imela sem srečo kot jo nima skoraj nihče- nimam trajnih posledic. Že res, da sem zadnje čase zaradi tega še vedno na tabletah ter sem prekleto bolj zmedela kot prej, vendar kljub temu, preživela sem, imam normalno življenje in to je edino kar je potrebno. Za preživetje sem imela le pet odstotkov možnosti ter zavedam se, da je več kot čudež, da sem preživela. Priznam, takrat, po diagnozi sem bila dneve in dneve v joku, nekaj časa sem se celo oklepala upanja, da bom preživela, nakar sem ga preprosto izgubila ter ravno zaradi tega, sem počela stvari, ki jih nikoli prej nisem, preprosto sem uživala preostanek življenja, za katerega sem mislila, da mi je ostal. Nisem videla smisla v tem, da bi bila še naprej takšna kot sem bila. In ne, nisem cenim male stvari, kot jih zdaj, pač pa uživala v življenju vsako sekkundo, ker možnost, da bo naslednja moja zadnja je bila vsak dan večja. Kakorkoli, dosti o tem, pomojem je prišel čas, da se končno predstavim. Saj vas bi pustila v nevednosti ter še nekaj časa nakladala o moji izkušnji s tumorjem, vendar resno ne mislim čas zapravljati s tem. Kakorkoli, moje ime je Astrid Renna Herrera, na kratko le Astrid. No vem, da moj priimek, ime mogoče že malo, ne spominja blazno na moj rojstni kraj Amsterdam. Ne resno, ali vam priimek Herrera deluje kot nizozemski? Mislim da ne. Vendar ne glede na to, kkako se sliši, vam lahko zagotovim, da so moje korenine popolnoma nizozemske, vsaj po očetovi strani. Mame nimam, umrla je po mojem rojstvu in po očetovem pripovedovanju je bila danka. No, zdaj vsaj vem od kot svetli lasje. Odraščala sem najprej v tročlanski družini- moj oče, brat Daan in jaz. Bili smo dobesedno neraztavljiva ekipa in priznam, sta človeka, ki jih v svojem življenju najbolj cenim in ju imam najraje, čeprav se je vse v času moje bolezni malo spremenilo, vendar kljub temu. Oče se je kasneje spet poročil. Prav, zasluži si srečo in morem reči, da tudi mačeha ni bila nikoli tako napačna. Posledično sem takrat ko se je poročil, dobila še enega brata. Očetova nova žena je imela sina, dobro leto starejšega od mene ter nikoli si nisem mislila, da se bom z njem v bistvu ujela. Nenazadnje vedno sem bila očkova punčka, nekdo, ki so ga vsi oboževali ter brat je bil v tistem trenutku... Človek, ki bi utegnil ogroziti mojo prisrčnost, ki so jo imeli vsi radi, če bi lahko tako rekla. Nenazadnje vedno sem se bala, da bo bil boljši od mene ter podobne zadeve, vendar nikoli se ni trudil, da bi počel to kar jaz. Jaz sem bila vedno pripravljena pomagati pri gospodinskih opravilih, šla v trgovino, se učila ter ostale zadeve, medtem ko njega to ni nikoli zares zanimalo. Z leti smo v bistvu vsi trije postali dobri prijatelji, lahko bi rekla celo najboljši. On in Daan sta je odpeljal na prvo zabavo, prvič sem se napila z njima ter prvo travo smo probali skupaj, skozi vse slabe, vendar tudi dobre stvari smo vedno šli skupaj in postali sm bratje in sestre v pravem pomenu besede, prekleto zaščitniški drug do drugega, vsa ta zadeva pa je čez leta dobila še kakšno drugo privilegijo, vendar to tako ali tako ni pomembno. Kakorkoli, moje življenje se je spremenilo, prav tako pa jaz sama. Pred kratkim sem bila še tista popolnoma zdivjana Astrid, ki je mislila, da se ji življenje izteka. Diskoteke, pijača, občasna lahka droga in podobne zadeve so bile moj vsakdanjik. Uživala sem življenje do konca, to je vse. Glede ljubezni, iskreno nisem verjela vanjo. Že res, da sem imela za sabo kup zvez in za vsako sem mislila, da je tista prava, prav tako za vsakega fanta, ki mi je bil všeč. Vendar vse sem pozabila v enem dnevu, razen enega svetlolasca- Valentina. Prekleto, ta rus, s z angelskim obrazom se mi je zasidral v srce- za zmeraj ter še zmeraj obžalujem, zakaj prekleto sem mu pustila oditi, vendar hej, mislila sem, da bom umrla, tako, da preprosto nisem imela drugega, nisem ga hotela prizadeti, to je moj edini izgovor, čeprav sedaj vem, da bom brez njega najbolj trpela- vendar hej, sedaj je pač preteklost. Kakorkoli, prišel bo nekdo, ki mi bo všeč, s katerim bom preživela ostanek življenja in vem, da ga je vredno počakati. Do takrat pa... Kakor pač že bo, bo. Sedaj imam le en cilj- končati študij z odliko, se vrniti v družbo ljudi in postati odlična zdravnica, to je vse.

ABOUT 5 YEARS : SARA&&BASTIAN : <2345

CLAUDIA

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: astrid renna herrera Čet Avg 04, 2011 4:31 pm

CLAUDIA, DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.