For: eydis arnardottir
comment:lame, I know xD =D

_______________________________

Zdolgočasen in brez vsake želje po tem, da bi vstal od popoldanskega spanca, se je Ricardo še nekajkrat obrnil v postelji. »Zakaj?! Zakajjj?!« mu je odmevalo v mislih. Že nekaj dni je bil namreč sam v sobi. Svojega sostanovalca še ni spoznal, ker ga enostavno še ni bilo. Družbe mu je manjkalo in kot socialen človek kot je bil, se mu je počasi začelo cufati. »Ven moram!« je z odločnim glasom odsekal. Moč besed je bila taka, da je še sam sebi verjel, da si tega res želi. Dvignil se je, dvakrat poskočil po postelji kot pet let star otrok, nato pa odšel do omare. Pregledoval je cunje."To mi ni všeč, to tudi ne, v tem sem videti 'gay friendly', to je za na pogreb …«se ni in ni mogel odločiti. Po nekaj minutnem iskanju je obupal in ven vzel enostavno modro srajco z vzorčki in tri-četrt modre jeans hlače. Rekel si je, da bo zadostovalo. Kot vedno, je v žep pospravil telefon in se ozvočil z I-podom. Nekoliko resnega obraza je stopil še v kopalnico pred ogledalo. »Videti si kot limona!« je načel monolog sam seboj. To je pogosto počel, ko nikogar ni bilo zraven. Uredil se je nato pa z istim frisom na obrazu odkorakal iz sobe. Tokrat ga je pot vodila v gozd. Ker tam še ni bil, je z zanimanjem opazoval rastlinstvo, ki ga v rodni Španiji niso poznali. Potka po kateri je hodil je bila enostavno fantastična. Ni imela nekih blaznih vzponov in lepo se je vila zdaj v levo, zdaj v desno. Upal je, da bo kaj ljudi v gozdu, a kot kaže ni bilo veliko navdušencev nad naravo, vsaj takšnih kot je bil on. V naravi je vedno našel svoj mir. Ko je še tako naprej hodil, se je odločil, da bo šel definitivno naslednje jutro sem teč. Tek v taki okolici bi nanj deloval zelo stimulativno. V daljavi je zagledal modrino. »Kaj pa je to?« Pospešil je svoj korak. Modrina je postajala vse večja in večja. »Jasno, butec!« si je rekel, »to je jezero!« je še večjim navdušenjem pripomnil. V nos mu je prišel tisti znani vonj, ko si v bližini jezera. Končno se mu je pokazal nasmeh na obrazu. Ni vedel ali je to zaradi tega, ker je odkril jezero, ali zaradi skladbe, ki ga je vedno spravila v dobro voljo. S svojimi hitrimi koraki je bil kaj kmalu na obrežju. Zajel je svež zrak in mišice v njegovem telesu so se sprostile. »Le kaj je ljudem, da ne pridejo sem? Pa tako prijetno je tu.« so se mu motale po glavi misli. Razgledal se je na okoli in takrat ga je presekalo. Zagledal je punco svetlih las, ki je sedela na nekem balvanu ter slikala okolico. Brezskrbno je obračala objektiv v vse strani neba in se sploh ni dala zmotiti. »Tole pa je lep … fotoaparat!« se je nasmehnil svoji neumni izjavi. Stopil je bližje in svetlolaska kodrastih las ga ni opazila do trenutka, ko jo je ogovoril: »Živjo! Si sama tukaj, ali čakaš koga?«

Vstala je že zelo zgodaj, vendar vsekakor ne po svoji volji. Zgodnje vstajanje je bilo na njenem obsežnem seznamu stvari, ki jih ni marala, čisto pri vrhu. Ravno zato je poskrbela, da se njena predavanja nikoli niso začela pred deveto uro zjutraj. Čeprav je bila tudi to precej zgodnja ura... Kakorkoli že, tega meglenega jutra jo je zbudil mobilni telefon. Ležal je v torbici, ki jo je zvečer vrgla v kot sobe in zaradi utrujenosti nanjo popolnoma pozabila. Če bi jo vsaj odložila na nočno omarico ali pa na tla pred posteljo... Nekam kjer bi jo lahko dosegla in utišala to nadležno brnenje, ne da bi ji bilo treba vstati. Vendar tega ni naredila in nekako se ni imelo smisla obremenjevati s preteklimi napakami. Torej se je z globokim vzdihom skobacala iz postelje, pri tem skoraj padla, se opotekla na drugo stran sobe in pograbila torbico. Nato se je počasi odmajala nazaj proti postelji in sedla. Potegnila je za zadrgo majhnega črnega predmeta, ki ga je držala v rokah in ven potegnila še kar brnečo srebrno napravo. Utrujeno je pritisnila tipko sprejmi in si telefon podržala ob glavi.

"Kdo si me drzne buditi ob tej nesramno zgodnji uri?" je zaspano zamrmrala in si z roko potegnila skozi razmršene lase. Bil je njen oče, seveda saj bi lahko vedela. Na stara leta se je začel ukvarjati z lovljenjem rib in vsi ribiči vstajajo zgodaj. "Kaj hočeš?" je siknila. Ko je slišala njegov odgovor je pritisnila tipko prekini in izklopila telefon. "Seveda, samo pozdravil bi me rad... "pogledala je na uro, ki je stala na njeni nočni omarici. "Ob sedmih zjutraj." Zamahnila je z roko. Gib je bil podoben davljenju in to je bil seveda tudi njen namen. S tem se je rešila svoje jeze, no vsaj polovico. Jezno je vstala in stopila do omare, ni gledala na to kaj obleči samo zagrabila je nekaj cun in si jih na hitro navlekla. Nato je iz omare potegnila svoj fotoaparat, si nataknila čevlje in odprla vhodna vrata stanovanja.

Po stopnicah je tekla, kar je seveda povzročilo precej hrupa, ampak ji ni bilo mar. Korak je upočasnila šele, ko je prišla iz zgradbe in zajela hladen zrak. Ni vedela točno kam je namenjena. Sem ter tja, ko je videla kaj kar jo je navdušilo je pred oči dvignila svoj fotoaparat in pritisnila na sprožilec. Niti najmanjšega pojma ni imela, koliko časa je hodila preden je pred seboj zagledala jezero. Modro se je lesketalo v jutranji svetlobi, temu siju pa so se pridružile še kapljice rose na okoliškem zelenju. Eydis je prizor očaral in seveda ga je hotela takoj poslikati. Bila je povsem zatopljena v svoje delo, ko je za seboj zaslišala glas. Zdrznila se je. "Nisem ravno tip človeka, ki bi koga čakal." Je rekla odsotno in obrnila objektiv proti nebu. "Pustim pa da drugi čakajo mene. In kaj ti počneš tu, neznanec? In mimogrede, bi pustil da te fotografiram? Tale prizor tu, nujno potrebuje človeka..." Obrnila se je in se ocenjujoče zastrmela v tujca.

Začudeno jo je pogledal, nato pa se postavil ob drevo, ki je stalo blizu jezera in se nasmehnil. Bliskavica fotoaparata ga je malce zaslepila. »Tako torej zgleda, ko si slaven in te vsi fotografirajo do te mere, da se ti od bliskavic zvrti,« je pomislil. Nato je stopil bližje. »Potem praviš da rada zamujaš?« jo je vprašal. Opazil je kako ga je premerila od peta do glave. Sam je storil enako. Bila je lepa, tu ni bilo nobenega vprašanja. Mogoče je njeni lepoti pomagala čudovita narava, ki ju je obdajala. Njeni dolgi svetli kodri so se ji spuščali do oprsja. Lahko si opazil, da redno skrbi za svoje lase. Bili so močni in svetili so se v sloju jutranjega sonca. Rahlo ga je spominjala na sošolko iz srednje šole, le da je bila mnogo višja. To je sklepal po dolgih nogah, ki so visele dol s skale. Ko ga je pogledala, je opazil, da ima modre oči. Nor je bil na vse odtenke modre barve in bile so popolne. »Lepe oči imaš!« je kar tjavdan bleknil. Ko se je zavedal, kaj je rekel, mu je postalo malce narodno. Zopet ga je zaslepil fleš. »Po vsem tem fotografiranju in fotoaparatu sklepam, da si strastna fotografinja?« Stavek mu je bil nekam znan. Pobrskal je po spominu. Z mislimi je odpotoval v svoje otroštvo. Moral je biti star okoli deset let. Z bratom in sestro so sedeli v parku in lizali sladoled. Matere ni bilo blizu, saj je odšla nakupovat in prepuščeni so bili sami sebi. Odgovornost je seveda prešla na tri leta starejšega brata. Dolgočasili so se in niso vedli kaj storiti. Nato je brat opazil, da je neka gospa fotografirala v parku. Ni in ni se ustavila, oni pa so z zanimanjem opazovali dogajanje. Dobili so občutek, da jo zanima vse, od najmanjše čebele, do dreves in ljudi v parku. »Po vsem tem fotografiranju in fotoaparatu sklepam, da je strastna fotografinja!« je rekel brat. Ženska se je nenadoma ustavila in postavila fotoaparat na klopco. Brat je dobil tisti značilni obraz, ko je nameraval kakšno ušpičiti. Ženska se je javila na telefon in se začela vneto pogovarjati. Pravzaprav se je drla v telefon. Vse je kazalo na to, da se z nekom prepira. Brat je izkoristil priložnost in ukradel njen fotoaparat. »Ali si neumen?« mu je rekel Ricardo, ko se je vrnil. »Ne! Saj sem si ga samo sposodil. Ko bo končala s klicem nas bo opazila, da se tu igramo z njim in bo prišla ponj.« Nato je napravico dal sestri v roke in ji pokazal kako stvar deluje. Čez nekaj minut sta z bratom že uganjala norčije in sestra ju je fotografirala. Minilo je precej časa preden je gospodična sploh opazila, da je fotoaparat nekam izginil. Ampak ko je, se jim ni dobro godilo. Malokdaj se je kdo drl nanj tako, kot se je ženska drla sedaj. Ampak dan mu je ostal v lepem spominu. Ko mu je umrl brat si je vedno želel, da bi skupaj preživela več takih dni. Mrzel veter ga je spravil iz brskanja po spominu. Zopet se je zagledal v plavolaso lepotico, ki se več kot očitno ni dala motiti. Na nobeno od njegovih vprašanj še ni odgovorila. »Si vedno tako tiho, a si samo tako zaposlena?«

for: ricardo
comment: oh my gosh, that is so weird...

Neznanec se je očitno odločil ugoditi njeni prošnji, saj se je postavil ob drevo, njegov obraz pa je obarval rahel nasmeh. Eydis, ki se še kar sedela na natančno istem mestu kot prej, si je pred obrazom podržala objektiv in nekajkrat pritisnila. Z nastalimi slikami ni bila preveč zadovoljna, izgledale so namreč nekoliko nenaravno. Za to ni bila kriva narava, ampak tujec, ki očitno ni imel niti najmanjšega pojma o poziranju. Nejevoljno je zmajala z glavo in spustila fotoaparat. "Bi se lahko prosim nekoliko sprostil? Poskušaj pozabiti na to, da jaz obstajam in si predstavljaj da stojiš v čisti divjini. Resnično bi rada posnela nekaj dobri slik..." Objektiv si je dvignila nazaj k očesu, vendar tokrat ni pritisnila na sprožilec dokler se ni prepričala, da bo slika, ki bo nastala kar najbolj po njenih pričakovanjih. Naslednji dve minuti je bila zaposlena z iskanjem primerne ostrine in kota, in seveda dajanju navodil popolnoma nefotogeničnemu neznancu. Počasi ji je šlo že na živce, da ni poznala njegovega imena. Neznanec ali tujec, sta popolnoma v redu besedi. Vendar samo dokler ju nisi prisiljen uporabiti enkrat ali dvakrat na minuto... takrat postaneta kar nekoliko dolgočasni in pusti. Nekako me ne mika, da bi ju preveč ponavljala. Z imenom pa je seveda popolnoma drugače... Je razmišljala in si z roko narahlo popravila koder las, ki ji je zlezel čez oči. "Jaz sem Eydis..." je rekla nekoliko odsotno. "In ti si..." Pustila je da je njen glas zamrl in se ozrla proti rastlinju na svoji desni, dvakrat je na hitro pritisnila sprožilec, čeprav je prizor ni ravno preveč očaral. To je najbrž naredila samo zato, da bi imela kaj za početi. Kakšna sreča za fotoaparat... povsod je bil z njo in velikokrat jo je rešil iz raznih zadreg. Ko ga je držala v svojih rokah je bila nenavadno mirna in hladnokrvna in takrat ji je bilo vseeno kaj si ljudje mislijo o njej. No, pa ne da ji drugače ni bilo... Rada je izstopala, naredila vtis na ljudi, pa tudi če je bil ta še tako slab. Nekako je živela za trenutek in se ni menila za posledice. "Pač rada fotografiram" je odgovorila na vprašanje in se nato malo zamislila. "Dalo bi se tako reči. Nikamor ne grem brez svojega aparata." Ljubeče je pobožala črno ohišje. "In kaj je tisto kar ti rad počneš? Gotovo mora biti kaj kar je primerno za v javnost." Je še dodala nekoliko izzivalno. Nato je svoj pogled spet usmerila v objektiv in si dala nekaj opravka z nastavitvami. Rada se je delala zaposleno. "Se ti zdim zaposlena?" Nekoliko se je nasmehnila. "Glede moje govorne navade pa: včasih sem rajši tiho, da nebi bleknila česa, kar bi lahko povzročilo, da bi me zaprli v umobolnico. To se mi velikokrat dogaja, ne mislim tega da me pogosto zaprejo v umobolnico seveda, ampak tisto z norimi pripombami." Za trenutek je utihnila in se zastrmela v nebo. Razmišljala je ali naj naredi nekaj slik s tistim velikim oblakom, v obliki mrtvaške glave. Na koncu se je odločila, da je to enkratna priložnost in hitro nekajkrat pritisnila na sprožilec. Medtem je rekla: "Veliko govorim ko sem živčna. Takrat se preprosto ne morem zadržati. No ja... ampak kolikor jaz vem ima s tem probleme kar nekaj ljudi." Zamislila se je. "Ne vem ali je dobro da sem ti to povedala..." Ocenjujoče ga je premerila. "Glede na tvoj obraz sklepam, da se ti zdim popolnoma nora in primerna samo za luno kaj? Verjemi, nisi edini s takim mnenjem..."