»Na mraz boš šel?« je bil ogorčen njegov najboljši prijatelj Ricardo. Po rodu je bil Španec in zato ga je nekako razumel, zakaj ni pretirano oboževal hladnih predelov sveta. Ravno nasprotje pa je bil Felix. Prihajal je namreč iz sorazmerno mrzle Švedske in temperatur, ki so se spustile pod ničlo, je bil navajen. Prav tako je oboževal celodnevno deskanje in nato za relaksacijo poležavanje v vroči kopeli s kuhanim vinom v rokah. Medtem, ko se je Ricardo pritoževal in mu nekaj trobil tja v dan, je bil sam z mislimi že napol v Švici. »Zanimivo! Še nikoli nisem bil v Švici!« je pomislil. Nato ga je manjša zaušnica in retorično vprašanje Ricarda, če ga sploh posluša, spravila nazaj na realna tla. »Ja na mraz bom šel in upam da s tem nimaš pretiranega problema. Vem, da se že dolgo meniva za druženje, ampak če si toliko časa počakal, boš pa še nekaj dni.« Poslovil se je in odkorakal proti svoji sobi. Veselo si je prižgal glasbo in začel pakirati stvari. »Ščetka je, oblačila so, telefon … mislim, da sem nared!« Hitro je nase vrgel še topel velur, prijel potovalke, zaklenil sobo in krenil proti Švici. Let je bil dokaj kratek in prej kot si je mislil, je pod seboj gledal loči Züricha. Od tam so nato z avtobusom prišli do svoje končne destilacije. Belo zasneženi vrhovi Švicarskih Alp so v Felixu vzbudili takojšno ljubezen. Ko je stopil z avtobusa mu je na nos padla snežinka. »Oh, kako sem ga že pogrešal!« se mu je kar zasmejalo pri srcu. Vzel je svoje potovalke in krenil proti apartmajem, ki so se dvigali na bližjem hribčku. S težavo je hodil, da je bila na tleh že precej debela odeja snaga. Stopinje, ki so se vlekle za njim pa so bile v roku parih minut zopet zasute, kot da nikoli ne bi nastale. Prišel je do kamnitih stopnic , po katerih se je povzpel do luštne lesene hiše, ki ni morala biti starejša od petih let. »Moderna zadeva, všeč mi je!« si je rekel. Nekje globoko v žepu je poiskal telefon. Pogledal je sporočilo, v katerem je pisalo, v katerem apartmaju se nahaja. Žal to ni bil ta, zato se je moral še malce sprehoditi med hišicami. Gledal levo in desno ter iskal svojo številko apartmaja. Končno je na svoji levi ozrl iskano številko. »To bo to!« Prijel je za kljuko in vstopil v predprostor, kjer je že viselo nekaj plaščev ter jaken, po tleh pa so bili razporejeni čevlji. Tudi svojo bundo je obesil na prost obešalnik in skočil v sobo. Pri majhni leseni mizi je takoj ozrl na videz poznan obraz še iz Amsterdama. »Živijo!« je pozdravil, se čisto premaknil v sobo in zaprl vrata za seboj. Deklina si je ravno pripravljala čaj. »Ne bi bil rad nesramen, vendar če si že pri delu, se bi ti dalo narediti še meni eno skodelico?« je previdno vprašal, nato pa se spomnil, da se tudi predstavil še ni. »Oh, kako nesramno od mene, še predstavil se nisem, pa že sprašujem za čaj!« se je udaril po glavi. Stopil je do nje in ni pomolil roko. »Felix!«