attic

Gost

Pisalo se je leta 1997. Bil je še eden izmed mnogih zasneženih dni v decembru in vsi so se pripravljali na božič. Juliet se je kakor vsak dan pridno učila in nabirala informacije v svojih možganih. Starša sta bila neizmerno ponosna nanjo, ker je vsak dan prinašala lepe novice iz šole ter nasmejan obraz. Pozitivnost je bila njena vrlina, poleg učenja, a nekako je vedno prišla poklapana domov od obiska pri babici. Tudi tokrat je bilo tako, a tisti večer se je v juliet nekaj premaknilo. Čustvo, ki je sililo na plan in ga ni več obvladala.
Njena babica je bila že zelo stara in prepuščena svoji tradiciji in mislim. Vedno je zavijala z očmi, ko ji je prinesla dobro oceno, češ da deklicam ni treba imeti takšne odlične rezultate. Ta dan je bil nekaj posebnega, saj je bila obletnica smrti njenega dedka in takrat so se vsi družinski člani zbrali v babičinem domu ob veliki mizi polni dobrot, da so se ti sline cedile. Kakor vedno je tema nanesla na družinski posel, podjetje oziroma veliko banko, ki jo je naša družina že desetletja upravljala. Zato se je Juliet ob tej temi ponosno dvignila in vsem na glas rekla: '' Ko bom jaz velika bom tudi jaz tukaj delala. Pomagala bom očku in stricu, da bomo bli še naprej tako pridni in uspešni.'' vsi so se nasmehnili njeni prikupnosti in iznajdljivosti, a besede, ki so sledile so bile boleče za deklico staro 8 let, polno sanj in upov. Babica je grobo prekinila smeh in jo osorno zavrnila, češ, da dekle ni za v pisarne in papirje, temveč za gospodinjstvo in družino. Prava žena je tista, ki doma vzgaja otroke ter skrbi za moža, ne pa ženska, ki troši svojo energijo za posle.
Čeprav je Juliet imela rada babico na svoj način ji je prekipelo. Ponovila je besede, ki jih je večkrat slišala iz maminih ust. '' Zakaj? Zato, da bom jaz skrbela za družino in hišo, on se bo pa vlačil naokoli? Jaz ne bom bila ti, babi, da veš!''
Vsi so jo ogorčeno in začudeno gledali, a tisti večer je bilo pravo rojstvo Juliet Coraux. Take Juliet, ko jo poznamo danes. Tisto leto in leta pozneje je prišel na plano karakter in osebnost, ki je vsakemu povedala, kaj si misli, brez kakršnih koli zadreg in obžalovanj. In tako se je iz 8 letne nežne in nedolžne deklice, razvila oziroma odrasla nora in direktna ženska kot je danes Juliet.

Spomin na ta dogodek je bil še vedno zelo močan in bila je vesela, da se ni zadržala in je povedala babici naravnost v obraz, kaj si misli. 12 let kasneje je Juliet še vedno črpala te misli ter jih izlila na papir. Postala je zvesta sama sebi in svojim mislim. Nekako je njeno stalno zatoćišče in prostor, kjer se je znebila vseh študentskih avš in mačohistov postalo staro in prašno podstrešje, ki je bilo poleg vseh pajčevinah in umazanijah kar prijetno. Bila je vesela, da je čas, ko je bila sama gor prazno, ko pa je odhajala je pa že večkrat srečevala kakšne parčke, ki so se šli mečkat ali pa objokana dekleta, ki so se tolažile zaradi propadlih zvez ali pa so se hotele skriti pred radovednimi očmi.
No, sama ni hodila gor zaradi teh stvari, ter da je dala vse iz sebe da papir. Že nekaj časa je skušala pisati več kot ponovadi, ter vse zbrati v knjigi. V prihodnosti si je že zamislila, kako bo v rokah držala lastno knjigo, ter da bodo ljudje videli, da ni tako hčadnokrvna in zlobna, kot se na prvi vtis zdi. Več let se že namreč trudi, da bi dokazala, da biti direkten ni biti zloben. Končno bo vsem zaprla usta in dokazala edino stvar, ki je do sedaj ni.
V misli ji je že planilo tisoč idej, a so glasovi korakov vse pomešali in vzbudili njeno pozornost. Iz vrata se je prikazala visoka postava, katero je sodeč po njegovem izrazu presenetila. ''Prostor za objokovanje propadle zveze ali razpadujoče družine je zasedeno. Sorči.''

for: amazing evan smitten

comment: she's a little bit rude, but that's just who she is.. hope you don't mind.. now let's get this party started ^^
wearing: thiss

Gost

Jezilo jo je dejstvo, da tukaj v Amsterdamu ni mogla svojega starega pisalnega stroja zvleči tja kamor je hotela, kot je to počela doma. Zares, odnesla ga je prav povsod a zdaj, ko preprosto ni našla mirnega prostora za pisanje in njene dnevne doze domišljijskega sveta je preprosto postajala vedno bolj sitna. Kamorkoli se je ozrla je zagledala male prenosne računalnike in zakaj za vraga ne premorejo mize, ki bi zdržala dobrih petdeset kilogramov in se ne bi zgrudila pod težo ubogega stroja. Kakorkoli, zvitek listov, ki naj bi spominjal na osnutek njene knjige je spravila v predal pod pisalno mizo v popolnoma ne navdihujoči spalnici in se podala po hodnikih v iskanju njenega novega mirnega, zakotnega prostora v katerega ne bo nihče vdiral. Kot doma. Zavedala se je dejstva, da je tu, da končno poskusi nekaj novega kot je, tale računalnik in pusti njenemu ponosu, da se scvre v plamenih poraza in mogoče bo rjavkasto rumene papirje končno le zamenjala za tanke bele in njen pisalni strojček za mali prenosni računalnik, a vendar ni mogla iz svoje kože in je z to spremembo odločno odlašala. Čeprav je bila dokaj daleč od svojega mirnega mesteca se je počutila več kot le domače. Skrbno je na nosu nosila svoja rjava, velika očala in razmršene lase pustila, da ji padajo čez ramena in si jih šele, ko so se ji nadležno spustili na obraz zatlačila za uho. Z debelo, staro knjigo je pogumno korakala po hodnikih in opazovala ljudi, ki so leteli mimo nje brez, da bi jih kdo namenil pogled. Z roko si je pogladila sprane kavbojke, ko je pred seboj zagledala grupo deklet, ki so z seksi oprijetimi hlačami hodile naokoli kot, da prevladujejo svetu. Knjigo je stisnila močneje k sebi in pospešila korak, ko je hodila mimo hihitajočih se študentk. Nikoli ni bil problem v samoti. Navajena je bila biti sama, sama je že od kar je umrl dedek, zapravljala je dneve v svoji samotnosti, le ob večerih je čas zapravljala z svojim fantom, ki ji je vsaj za trenutek odtrgal glavo od drvečih misli, ki so bežale iz njene glave. Kakorkoli, da, tukaj samota ni bil problem, z veseljem se je odpravila na samo, a tukaj je bilo vse drugače. Tiste prijateljice s katerimi je preživljala nore noči so se razblinile, ko je zapustila svoje domače mesto in prišla je sredi semestra, imela je dela čez glavo in vse je bilo tako prekleto, drugače a obenem tako domače.
Glavo je povesila in pogled usmerila v preprogo po kateri je hodila. Hodnik je postal tih, zaloputnila so še zadnja stanovanjska vrata. Pogledala je čez ramo in nadaljevala pot. Hudiča, nobene primerne sobe, ki bi imela dobro luč a poseben čar v katerem je z največjo voljo prebirala knjige. Po nekaj minutnem sprehajanju po univerzi se je zdolgočaseno in obupano naslonila na steno in se sesedla na preprogo, ki jo je prej opazovala. Nekemu temnolascu, ki je pravkar prihajal po stopnicah nasproti nje, je namenila bežen pogled in si pramen valovitih las zataknila za uho. Rada je imela svoja očala, ker je tako odvračala ljudi proč od sebe, ker je zgledala kot prikupna a zatežena intelektualka, a prekleto zakaj mora spoznati vedno najbolj lušne tipe ravno takrat, ko jih nosi. Glavo je vrgla nazaj in pogled usmerila v strop in takrat, bum, zagledala je svojo odrešilno bilko. Majhna loputa na koncu hodnika... podstrešje. Z nasmeškom na ustnicah je skočila pokonci in ošinila zložljive stopničke, ki so bile logično, namenjene vstopu na podstrešje. Knjigo je še vedno držala čvrsto pri sebi in jo odložila šele, ko je morala postaviti nadvse prikupno lestev, navzgor, do lesene lopute z majhno železno ročico. Navdušenje, ki ga je čutila, ko je nerodno stopala po lestvi in potisnila loputo, da je nad seboj zagledala velik prostor z privdihom skrivnostnosti. Popolnoma je pozabila in lestev pustila stati in za sabo le zaprla loputo, našla primeren kotiček za svojo priljubljeno dejavnost - branje. Po samem naključju se je zasidrala ravno pravokotno na vhod na podstrešje in vsak, ki bi vdiral v njen nov prostor za sanjarjenje, bi jo zagledal med starimi kovčki, škatlami in podobno kramo, za njo pa je svetilo sonce, oziroma siva svetloba, posledično zaradi sivih oblakov, ki so prekrivali sonce. Odprla je knjigo in se ozrla okoli sebe, če je to res samo njen prostor potem pa izginila v straneh knjige, ki je pustila ogromen pečat v zgodovini. Imela je to čudno lastnost, da ko je brala je bila res v svojem svetu, zares ni slišala in videla nikogar, ničesar, iz tega transa si jo vrgel le z kakšno obupno nadležno kretnjo ali udarcem v ramo. Tako je zapadla v čase Napoleona in njegovega vdora v Rusijo, vživela se je v vsako od petih aristokratskih družin, požirala je vsako besedo, poglavje dokler s epred njenim obrazom ni pojavila roka. To je bila ena tistih kretenj, ki so jo vrgle iz transa, ki ga tako zelo ljubila. Prekleto zakaj zdaj. Pogled je odvlekla iz strani in ošinila le številko strani, ter knjigo mehko zaprla. Pred seboj je zagledala svetlolasca in zmedeno zakašljala, ter si nerodno povlekla očala z nosu, ter se cinično nasmehnila. »Ja? Kako ti lahko pomagam?« je le skromno rekla, sploh pa kaj bi lahko rekel nekomu ki te moti z mahanjem pred tvojim frisom, kot nek nadležen otročiček, ki hoče da ga primeš. S prsti je tlesknila pred njegovim obrazom, ko je tako zelo očitno strmel v njeno knjigo. Hotela je, da če je že moral vdreti v ta preljubi prostor, ki ga je tako dolgo iskala vsaj pogleda v oči. Ugotovila je, da je rahlo zlezla in, da že skoraj leži na tleh, ter knjigo odložila in se samozavestno potegnila pokonci, ter se naslonila na okno za njo. Roke je v znak obrambnega mehanizma sklenila na prsih in se vprašljivo zazrla vanj. Prekleto, kako je bila zdaj jezna na tega človeka, zakaj za vraga bi kdo prišel na podstrešje, nihče ne hodi na podstrešje, le taki ljudje kot je Naomi se zapirajo v pravljične sobice in požirajo knjige. Le kaj je hotel?

the person i'm waiting on is valentin belikov, i just wanted to say i'm super excited,
and have you known i'm listening to the kooks at the moment? yes they bring up my inspiration.

Naslov sporočila: Re: attic Pet Dec 02, 2011 8:32 pm

»deskriptivna, sistemska, kirurška, komparativna, makroskopska, mikroskopska, patološka, primerjalna, sistemska, topografska,« je mrmrala sama pri sebi ob piflanju anatomije ter se naveličano prijela za glavo na to pa dvignila pogled ter se zazrla po knjižnici, kjer v tem trenutku, poleg tiste stare vešče, kakor je pravila knjižničarki, katera ji je šla vsak dan bolj na živce, ni bilo nobenega. pa še ta je gledala v svoj ekran ter astrid se je že zdelo sumljivo, da je ni potegnil vase, glede na to, da je bil razmik med njenim obrazom in računalniškim ekranom le nekaj milimetrov. za trenutek se je z roko naslonila na mizo ter podprla brado, medtem ko je opazovala knjižničarko, ki se je en trenutek mrščila, spet drugič, pa se ji je na obrazu zarisal nasmešek, medtem ko se je na rjavolaskinem obrazu zarisal presenečen izraz ter ob tem je rahlo privzdignila obrvi ter odkimala z glavo, nakar pa zopet sklonila pogled na debelo knjigo pred njo ter roko zakopala v lase, ko se je zopet lotila branja prvega stavka ter podrobnega preučevanja v njeni glavi. najbrž bi se zadeva celo lepo nadaljevala in bi ji šla ta anatomija, katera ji je grozila že naslednji teden, celo šla v glavo, če ne bi v tistem trenutku ko je končno malo dvignila pogled od knjig, saj nenazadnje zopet je imela občutek, da ji črke že počasi plešejo pred očmi, vendar bilo je definitivno boljše kot glavobol, ki bi se utegnil po tem pojaviti- in če je bila iskrena- to je bilo ravno tisto česar se je bala najbolj od vsega, nenazadnje je bilo ob vsem skupaj spomin na tumor preprosto prehud. vendar pa je v tistem trenutku njen pogled zaobjel podobo temnolasca ter v hipu je pozabila na vse kategorije anatomije ter zadeve, s katerim se ukvarjajo. še preden se je zavedala je že stala na nogah, knjigo pograbila v naročje ter se odpravila z lahkotnimi koraki za nizozemcem, ki pa ni bil nihče drug kakor njen bivši fant, ki pa je bil le še eden, katerega se je popolnoma v njegovo dobro odkrižala takrat, ko je izvedela za bolezen, kljub temu, da ga je ljubila z vsem srcem. vendar kaj ko je vedela, da bi bila celotna izguba preprosto prehuda zanj in tega mu res ni hotela zadati, nobenem ni hotela, tako da je preprosto obrala drugo pot, čeprav je morala priznati, da tudi njej osebno ni bilo najlažje. vendar kakorkoli je bilo, vedela je, da bi se na koncu vse dobro izteklo ter da ji ne bi bilo treba plačati te cene, ki jo je ob vsej tej bolezni- da je preprosto ostala sama, saj ni hotela, da bilo kdo trpi ob njeni smrti, vendar kakorkoli je bilo, to poglavje je odločno zaprla za sabo ter sedaj se je odločila samo še popravljati napake in ena od teh je bila celo ta- da končno pojasni théu kaj prekleto se je zgodilo. no, saj ne da tega ne bi poskušala prej, vendar bila je preprosto prešibka malo prej, vsaj kar se tiče telesnega stanja, psihično se je pa seveda vsakič do konca razburila, nakar pa je on takoj izginil, tako, da ni bilo niti čudno, da nista prišla nikamor. vendar kakorkoli je bilo, sedaj se ni več ukvarjala s tem, ampak je bilo naslednje kar je naredila to, da se je hitro odmaknila okoli mize, stopila mimo nje ter se odpravila za temnolasec, ki je pa več kot očitno ni opazil. odšla je mimo knjižničarke, kateri je v naglici pokimala ter se čisto avtomatsko medtem zazrla na njen enkrat, v upanju, da bi opazila, čemu je prej posvečala takšno pozornost, vendar zagledala je le prazen ekran ter ob tem je malce razočarano zavzdihnila nato pa se le opravila po hodniku naprej za théom, za katerim pa je v tistem trenutku skoraj izgubila sled in počutila se je že kot kakšen sherlock holmes na kakšen pohodu za nekom, ki ga je hotel zaslišati, vendar ona je imela v tem trenutku namen le popraviti staro napako, če ne drugega, končno prisiliti rjavolasca, da jo posluša. ni vedela, koliko časa je v bistvu stopala za njim po univerzi ter se izogibala vsakem njegovem pogledu, dokler ni v bistvu se počasi za njim odpravila po stopnicah na podstrešju ter ko je bil on že vzgoraj, je ona obstala na pol poti. zajela je zrak, saj je vedela, da temnolasca ni niti malo lahko prepričati k pogovoru in še vedno ni vedela, kako ji bo to v bistvu uspelo, vendar kljub temu je le stopila gor ter odprla vrata v podstrešno sobico, stopila notri, nato pa zaprla in se naslonila nazaj, nakar pa je objela z rokami učbenik ter snela svoja ogromna piflarska očala, kakor njim je pravila, katera je imela za branje, nato pa se zazrla proti postavi, ki je sedela nekaj prekleto oddaljenih korakov od nje. »théo,« ga je končno poklicala po imenu ter ko se je obrnil, je le ugotovila, da je to res on in se prej ni zmotila. za trenutek je zaprla oči, ko sta se njuna pogleda srečala ter vzdihnila. če bi rekla, da ji je bilo lahko, bi lagala. sicer vedela je, da je bilo njeno srce oddano valentinu, kljub temu, da slednja nista imela prihodnosti, vendar pa pri théu,... v bistvu ni vedela kaj čuti. vedela je, da niso bila tako prekleto močna čustva, vendar hkrati,... preprosto je čutila, kako se je nekaj v njej premaknilo, ko so se njuna pogleda srečala ter ko je ugotovil, da je ujet med njo in edinim izhodom iz tega prostora. »tokrat si na žalost obsojen name in na dejstvo, da me boš končno poslušal« je dejala ob tem pa skomignila z rameni, nato pa se z upanjem v očeh zazrla vanj. »saj boš ne?« je dejala s tistim glasom in pogledom kakor otrok, kateremu v tistem trenutku preprosto res ne bi mogel odkloniti tiste igrače, za katero je prosil.

tagged is lovely théo and here is no-idea-how-much words and this sucks so much, sorry for this. next one will be better i promise, promise :3. and yes, i'm listening to adele for inspiration.

Naslov sporočila: Re: attic Sob Dec 03, 2011 11:36 am

Ni bil ravno pri volji, da bi se sploh ukvarjal s človeštvom okoli njega. Že sam sebi je bil popolnoma odveč in zadnje kar je hotel, da bi ga kdorkoli kje motil že samo s tem da je šel mimo njega po drugi strani pa se ej v svojem stanovanju počutil ujetega ko je dobil sostanovalko ter je tako izginila še zadnja možnost da bo v drugem semestru bil sam svoj gospodar. Stanovanje si je delil z žensko, z vsemi ženskimi problemi in prekleto kako zelo je sovražil vsako roza puhasto stvar v njunem stanovanju. Dovolj je že bilo to da so njene stvari bile povsod in namesto da bi odprl omarico v kopalnici in zagledal svoje stvari je videl le ženske parfume, balzame za lase ter lake za lase in še mnogo drugih stvari za katere uporabe niti ni hotel vedeti. Vesolje ga je res teplo po glavi, da mu je to naredilo že odkar je prišel sem. Že je hotel predlagati da moški živijo z moškim ter ženske z ženskim toda kolikšne sreče je bil bi pa dobil kakšnega geja in po možnosti bi spal z palico v roki kajti preveč bi se bal da bi hotel kaj več od njega kot le prijateljstvo. Ne da je imel kaj proti gejem. Nasprotno , če je to bila stvar za katero so se zavzemal super toda le dokler se niso dotikali njega. Takrat je lahko postalo že preveč osebno in kaj kmalu bi lahko postal nesramen. Kar pa ni hotel biti. Ali pa je le tolažil se je da ni tako zategnjen kreten v tem svetu, čeprav mu še tolažba ni kaj preveč pomagala in se je včasih spraševal kako so ga lahko tukaj ljudje tako zelo hitro sprejeli medtem, ko je v Rusiji komaj s kom spregovoril in če je že so ga neke trape prosile za zapiske katere seveda ni dal ali pa za bratovo številko katero je počasi že skoraj hotel obesiti na oglasno desko da so jo lahko vsi videli in nehali njemu težiti. Bil je njegov brat pa še tako ga ni gledal vendar njegova tajnica pa ni bil v nobenem pogledu. Lahko je deloval tako vendar resnica je bila popolnoma drugačna in njegove sošolke in sošolci so to mnogokrat pozabljali. In občutek, da so se ljudje z njim družili zato ker je bil on- Valentin in ne ker je bil Dragomirjev brat.

Popraskal se je po glavi nato pa zavil po hodniku ter izginil nekje med šolskimi prostori, kjer nikjer ni bilo svetega miru ter mu drugega ni preostalo kot pa da zleze na šolsko podstrešje in se zapre v neki svoj svet in poskuša dojeti dejstvo zakaj se je sploh zbudil slabe volje. Je bilo to da ni sploh prišel do jutranje kave ali pa to da spet ni našel svojih stvari zaradi vseh puhastih stvari okoli njega v vsakdanu ali pa je bilo to da je Astrid nazaj v njegovem življenju. Toliko stvari bi lahko bilo ter najbolj verjetno je bilo, da je bilo kar vsega po malem da ga je že majhna stvar spravila iz tira. Tako je zavil počasi proti podstrešju ter splezal po lesenih stopnicah, ki mu seveda niso delovale kaj preveč varno toda včasih si moral tvegati in upati da boš preživel. Takoj ko je zaprl loputo za seboj ter se je moral rahlo skloniti da je sploh lahko normalno hodil je opazil v kotu žensko postavo, ki ga niti ni najbolj navdušila kajti res ni hotel nobene družbe danes. Stopil je do nje in opazil znano knjigo v njenih rokah ter ji z roko pomahal pred obrazom, saj je bila videti precej zatopljena kot je tudi sam včasih odšel v tisti svet besed ter dogajanja. Zaradi tega je res ni mogel kriviti toda naslov knjige ne samo da ga je dodatno spomnil na rodno Rusijo ampak tudi kaj preveč pri srcu mu ni bila. Roman je bil nekako dober vendar sam ga ni razumel. Izkazoval je nek mir sredi vojne in tega preprosto nisi mogel dobiti. Po vrhu vsega pa je zapletal bogato in plemiško družino namesto da bi se raje ozrl na tiste revne ljudi, ki so najbolj trpeli v tistem času. Skratka ne glede na to da je bil Tolstoj Rus in da bi ga moral spoštovati in blablabla vendar njemu pri srcu ni bil. Še manj pa njegov roman. Sam pa tudi ni bil ravno tip za takšne neke vojno ljubezenske romane polne nekega sentimentalnega zapletanja in sranja. Bil je realist in mira ni bilo, ker so vedno nekje bilo vojne pa tudi tiste najmanjše in pa tudi ni ravno prenašal preveč čustev in je tako veliko raje bral knjige, ki so govorile o fiziki ali pa o čem drugem.

» Kot Rus ti lahko rečem, da je to najbolj zakomplicirana knjiga, ki sploh nima nekega smiselnega dogajanja. « se je počasi nasmehnil ter se usedel zraven mesta kjer je bila ona in zavzdihnil. Podstrešje bi bilo res dober kraj za skrivanje pred ljudmi in njihovimi težavami toda očitno še tu ni mogel biti zares sam, ter je naletel na neko dekle, ki je bralo Tolstoja. Pa saj ga ni čudilo. Polovico ni razumela in bila je navdušena nad ljubezensko zgodbo, ki pa je bila tako ali tako že sama po sebi precej zakomplicirana. » Samo čas izgubljaš z branjem nje. Dostojevski je boljši. «

naomi

892

my tv

Gost

presneto, je pomislil, ko mu je iz naročja padla peresnica. sicer je vedel da bo velik kup prej ali slej pristal na tleh - če že ne celoten pa vsaj nekaj knjig ali peresnica. seveda se je tako tudi zgodilo in kot naročeno je mimo prišla gruča njegovih otročjih sošolcev, ki niso zapravljali časa. takoj so ga napadli, ga obmetavali s posmehljivimi pridevniki in se mu na ves glas krohotali. saj ne da ne bi bil že prej praktično v središču pozornosti, vendar je bilo to še hujše, kajti zdaj je proti njemu zrl že cel hodnik. celo predavatelji so se kdaj pa kdaj s čudnim pogledom pomudili na njem. bilo mu je neprijetno, čeprav je bil podobnih situacij že navajen; pri njegovem stanju in današnjemu obnašanju večine ljudi so bile neizogibne. torej je stvari hitro spravil v red, na srečo brez večjih težav in se pobral skozi še vedno strmečo reko študentov.

na pamet mu ni padel noben kraj, kjer bi se lahko za silo skril, čeprav bi mu v tem trenutku resnično zelo koristil. ves čas se mu je namreč zdelo, da ga nekdo gleda in ko se je obrnil nazaj je za sabo opazil kakšnega piflarja ki je skoraj očitajoče strmel vanj. hotel je ubežati vsem tem pogledom, ki so vsi sporočalo: "drugačen si, ne spadaš sem." to ga je bolel in kljub vsem prizadevanjem da bi se vsaj malo vživel v družbo mu zaenkrat to še ni uspelo. vsi so ga zavračali, češ da je čudak in z mislijo, da nimajo z njim kaj početi. ker pa je po svoje tudi sam vedel, da nima pojma kaj bi delal v družbi se ni več trudil. ostal je v svojem mračnem svetu in se poleg tega posvečal le še študiju, ljudi pa niti pogledal ni - tako kot oni njega niso. le vračal jim je in s tem pokazal da tudi njemu ni mar zanje, ker so pač drugačni od njega, ker ga ne razumejo. mnogi tega niso niti opazili, peščica tistih, ki so se prej zanimali zanj pa je za zdaj še ostala in še to ga je zadnje čase bolj težko držalo pokonci. verjetno ga je tako potrla tudi heavenina odsotnost, tako edinstvena in nenadomestljiva... kljub mnogim sms-om ki sta si jih izmenjala se je še vedno počutil osamljen.

končno ga je prešinila odrešilna misel: podstrešje. popoln kraj kamor se lahko skriješ pred nadležnimi vprašanji in vrtanjem s pogledi. torej se je odpravil po že njemu poznani poti in se kmalu znašel pod loputo do katere so vodile nekakšne stopničke. prisluhnil je in od zgoraj se ni slišalo ničesar; postal je boljše volje in živahno je splezal po stopničkah. šele ko je bil že na podstrešju in se je razgledal okoli sebe je opazil svetlolasko ki je iz kota srepela vanj. "nič ne objokujem. nimam kaj." je preprosto odgovoril na njeno zavračanje ter se namestil kolikor daleč je bilo mogoče od nje. na nek način mu je bila všeč, po drugi strani pa ga je tudi odbijala, čeprav ni vedel zakaj. verjetno je bil to le preprost prvi vtis, ki ga pusti nov človek. po navadi se sčasoma, ko osebo bolje spoznaš, spremeni in se oblikuje v negativno oziroma pozitivno mnenje, včasih pa ostane isti tudi ko osebo spoznaš. nekateri so pač takšni, da že takoj izrazijo svojo osebnost in se ne zadržujejo; sam definitivno ni spadal mednje. "glede na tvojo oznako tegale podstrešja očitno nekaj objokuješ? ali si, tako kot jaz sem le pobegnila pred zunanjim svetom?" privzdignil je obrvi v pričakovanju njenega odgovora - za katerega pravzaprav sploh ni bil prepričan da ga bo dobil. verjetno bo svetlolaska odšla in ga pustila samega, tako kot velika večina tistih, ki so se srečali z njim.

Naslov sporočila: Re: attic Sob Dec 03, 2011 9:09 pm

[FOR

astrid]

njo

astrid

lahko stojim tukaj in se pretvarjam, da te poslušam, vendar me v resnici ne zanima niti ena sama beseda, ki bo prišla iz tvojih ust, zato si lahko prihraniš trud

lažnivka lažnivka

res ne razumem, zakaj se sploh trudiš s tem in me neprestano nadleguješ?

te moram res zopet opomniti na tretji september, ko si stopila v moje stanovanje, rekla nekaj skrajno idiotskih in boleče klišejskih verzov v stilu nisi-kriv-ti-kriva-sem-jaz in v naslednji minuti za sabo zaprla vrata?

Gost

Branje knjig je Naomi predstavljalo pobeg iz zunanjega sveta, lahko je zanemarila svoje probleme, svoja čustva in se osredotočila na probleme in razmišljanja likov in junakov v knjigi. Za tistih nekaj minut ali celo ur, kolikor je brala se ni ozirala na zunanji svet, pozabila je na to, da je sama in, da pravzaprav uživa v tem, pozabila je, da ni tako zelo samozavestna kot kaže navzven in pozabila je, da obstaja naomi. Vživela se je v vsak lik, podoživela je njegovo zgodbo, poglobila se je v njegov razmišljanje in sledila njegovi poti, ki je bila seveda stokrat lažja, kot če bi hodila po svoji poti, na kateri se je prevečkrat ustavila in zavila v napačno smer. Tako je tudi zdaj, ko je odprla to zgodovinsko pomembno knjigo, ki jo je pred časom enkrat že prebrala pobegnila v ruski svet v času Napoleona. Dejstvo, da je Tolstoj pisal Vojno in mir nepretrgoma šest let jo je tako zelo navdihnilo, namreč Naomi je že prevečkrat poskusila pisati knjigo in šele pred enim letom je našla temo, zgodbo, ki jo počasi in preudarno zapisuje na papir. Zaradi tega, kar je ona čutila med branjem knjig je bila tako presneto občutljiva na kakršnekoli nadležne motnje med njenim branjem. Po tem, ko je končno našla svoj prostor, izgleda da v Amsterdamu oziroma na tej univerzi ne moreš iti v kakšnem, čeprav popolnoma zakotnem prostoru, kot je bilo to podstrešje ne moreš najti mira. Zdaj je bila obsojena na pogovor z neznanim svetlolascem, ki je poleg vsega kritiziral eno najbolj pomembnih knjig iz realizma. Z rokami prekrižanimi na prsih je zrla v njega in si predstavljala kako bi ga z očmi izstrelila iz območja Zemlje. V trenutku, ko je spregovoril je povzdignila z obrvmi in rahlo zmajala z glavo, poleg vsega pa se je popolnoma prijateljsko sesedel zraven nje. Zares, ali zgleda kot najbolj nesamozavestno dekle ali zgolj tako neumna, da se bo strinjala z njim? Z rahlim odkašljevanjem se je začela pripravljati na besedno vojno, ki jo je neznanec in na žalost tudi njen nezaželen sogovorec sam napovedal. Ugriznila se je v ustnico in ga z očmi še enkrat premerila, se namuznila »potem pa te moram razočarati, da kot Rus nimaš pojma o čem govoriš,« je zajedavo začela, nato pa poskušala čim bolj mirno nadaljevati, »ta knjiga je zakomplicirana le za tiste, ki se knjigi premalo posvetijo ali pa imajo možgane preprosto manjše od krokodila,« je odrezavo dodala in z očmi na kazala, da je pravkar postavila teorijo o njegovih možganih. Mogoče ima srečo in so nekoliko večji. Skomignila je z rameni in se vzravnala. Prekleto, kako si lahko tako samozavesten in tak ogromen samoljub, da se z neznanko spuščaš v stvari, ki se te sploh ne bi smele zanimati. Že velikokrat je izpadla, kot izredno šibko dekle in sovražila je, ko so jo ljudje kar takoj označili za lahko tarčo. Na njihovo žalost in njeno srečo je bila vse prej kot to. »Potem bom pa z veseljem nadaljevala z izgubljanjem časa,« z največjim veseljem bi ga na hitro opikala, zato je pobrala knjigo, slednjo odprla na strani kjer je prej končala in nadaljevala z branjem. Sicer se je zavedala, dejstva, da ne bo tako hitro odskakljal proč, zato je njegov obraz postavila v vlogo pohlepnega, samovšečnega in neumnega Andreja Bolkonskega, po vsej sreči sta bila oba Rusa in podobnosti so bile vse prej kot napačne. Bila je prepričana, da nima dodatnih argumentov kot le nekaj napačno postavljenih trditev, ki jih je že v trenutku zavrnila. »Torej, če to pomeni konec diskusije bom nadaljevala z branjem,« preprosto morala je še nekaj primakniti, če ne trenutek ne bi bil zaključen pravilno. Sama pri sebi se je rahlo nasmehnila, ga s pogledom le za kratko sekundo ošinila nato pa zares nadaljevala z branjem. Nikoli se ni rada prepirala, ampak če ji pride nek omejen človek predavati o vsebini knjige, ki jo bolje pozna kot svoje življenje se preprosto ni mogla umakniti. In čeprav je hotela spet spregovoriti, ker ji misli niso dale miru je usta obdržala zaprta. Sploh pa kaj lahko poreče on, ki se niti malo ne spozna na knjige. Logično. Še en razlog več, da bi ostala v sicer nenvdihujajočem stanovanju, a vendar tja zagotovo ne bi vdiral nek neznanec ki se ne spozna na književnost. Recimo, da nima niti malo sreče z iskanjem njenega navdiha, kaj šele z iskanjem mirnega prostora. Pa saj so ji rekli doma, da naj ne odide, ker bo tam imela manj mira, nekako se je tolažila s tem, da ima za sabo že morje obžalovanj in seveda, nič sreče.

the person i'm waiting on is valentin belikov smitten3

, i just wanted to say taht i can't wait till this fight gets more furious,
and have you known i'm listening to arctic monkeys at the moment? yes they bring up my inspiration. (: