astrid's and daan's family house

Gost

Današnje jutro je bilo za začetek zelo nenavadno. Občutek vstati se ni bil moreč ali depresiven, temveč nekako sproščen in vesel. Verjetno je bila to posledica začetka novega semestra in s tem tudi začetek novih predavanj in kopičenja zapiskov na daanovi pisalni mizi. Bil je hvalažen za kak prosti dan, ko je lahko ostal malo dlje v sobi ter se naužil tople odeje in udobne postelje. Tudi sonček je posijal skozi zavase za dobro jutro. Veste tisti občutek, ko se bo nekaj zgodilo in ste čisto na trnih ter radovedni, kaj bo to? No, tako je zdaj čutil Daan. Stanovanje ni dišalo po novih prepirov s sestro ali pa bučalo zaradi glasnih zvokov krožnikov, ki so se našli kasneje na kuhinjskih tleh razbiti na tisoč koščkov.
Ko mu misli niso več dopuščale spanja se je pretegnil čez celo posteljo in mrzle prste na nogah potegnil v volnene copate ter počasi capljal v kuhinjo. Samo notranje oblikovanje stanovanja je bilo verjetno najboljših stvari, saj inspiracije in energijo ni mogel črpati iz nje poleg vseh prepirov s sestro. A čeprav je sledilo obdobje, ko so se vezi med njima skrhale je bil še vedno njen starejši brat in je vedno čutil tisto potrebo po njeni zaščiti. Sploh v teh trenutkih, ko je njeno zdravstveno stanje na nuli so bile skrbi o njej še večje in glede na njeno obnašanje še močnejše. A vedel je, da ji tako ne bo prišel blizu, zato je vzel drugo bližnjico, za katero se skriva, vsaj po njegovem mnenju veliko dobrih novosti, ki so zelo dobrodošle.
Narediti zajtrk, skuhati kavo ter prebrati jutranji časopis je bila stalna rutina. Čeprav ni bil takšen odvisnik od kave ga je ob zaspanih jutranjih dni vedno prrebudila in dala novo energijo. A bil je 100% siguren, da bi tudi brez nje čisto lepo zdržal skozi dan. Kod ve, mogoče bi šel teči in si pritegniti mišiče. Ali pa mogoče jutranjo plavanje, šport, ki ga je že kot otrok oboževal in bi mogoče če ne bi bil tako nespameten postal pravi profesionalec. A te sanje in misli so bile že daleč. Te dni se večinoma posveča novinarstvu in vsem dejavnostmi in kategorijami, ki spadajo k temu. Teden nazaj je bil edin njegovih najboljših, saj je naredil korak naprej in prepričal urednika nekega časopisa k objavi krajšega članka. Ni bilo veliko, a bilo ogromno zanj. Verjetno je bil zdaj tudi čas, ko se je najbolj zavedal, da to je to. Še nekaj mesecev in bo diplomiral in postal uradno ''odrasel'' človek. Še vedno je rad hodil po zabavah, a si je lepo razporedil urnik. Ko je bil čas za zabavo je dal vse iz sebe, ko pa je bil čas za učenje se je pa temu posvetil in noben ga ni prepričal v nasprotno. Verjetno je bil tudi zato...
Misli bi mu verjetno še dolgo mlele eno in isto, a so se ustavile, ko so zaslišale korak na hodniku in tako se mu je tudi refleksno obrnila glava proti tisti smeri. '' Jutro. Te je vonj kave zbudil? Pustil sem ti jo nekaj v skodelici, če želiš.'' ko je zagledal sestro je videl obris osebe, ki je ne pozna več. Še pred nekaj meseci nasmejana in prijazna svetlolaska se je prav hitro spremenila v jezno rjavolasko. Razlika je bila več kot očitna, a mogoče je bil čas, da začne poslušati materine besede, ki mu jih je pravila v njegovi rosni mladosti. Don't think or judge, just listen.

for: astrid smitten

comment: lame, sry

Naslov sporočila: Re: astrid's and daan's family house Sre Nov 30, 2011 7:58 pm

prevalila se je na bok ter še preden se je zavedala, je odejo zbrcala dol iz sebe ter najbrž niti opazila ne bi, če je v naslednjem trenutku ne bi začelo prekleto zebsti. kako, da je ne bi, ko pa je bilo zunaj približno definitivno nekaj pod ničlo, vsaj takole zjutraj. v naslednjem trenutku se je pretegnila ter obležala na hrbtu. vedela je, da ne bo mogla več spati, tako da je počasi odprla oči ter zamežikala, ko jo je zaslepila bela svetloba, vendar kljub temu se ji je na obrazu zarisal nasmešek ter zadovoljno je povlekla odejo nazaj nase ter se zavila nanjo. mogoče drugi niso bili srečni s tem kar so imeli, vedno so hoteli nekaj več, njej je bilo pa to, čisto dovolj, samo da je živa. ter kar se je ozdravljen človek najbolj zavedal- da je še zdrava. res je po novem prav cenila življenje, ker je preživela, vsako malenkost, ki se je zgodila je cenila, kar prej ni mogla in sedaj se je zavedala kako dragoceno je zares življenje, kar najbrž se sploh ni zavedala niti polovica ljudi, dokler niso doživeli izkušnje kakor ona. to je bilo vse kar je človek potreboval, da se strezni, vendar kljub temu, ni nobeni živi duši privoščila, da gre čez to, kar je šla ona, kar je šla celotna njena družina. družina. ob misli na to, se je z svetlobno hitrostjo usedla ter živčno šla z roko skozi lase. zadeve z daanom so bile tako,... nenavadne. sicer res, da se ga je nekaj časa izogibala, zaradi zadeve z nealom ter tega in onega, vendar po drugi strani pa sta si bila tako ali tako vsakič v laseh, ko sta se videla, tako, da se ni niti obremenjevala več s tem. vedela je, da je bila prekleto naporna v času bolezni ter vprašanje je bilo, za kaj vse ga je krivila ter kakšne prepire sta imela, vendar kakorkoli je bilo- zavedala se je, da je to pošteno skrhalo njun odnos, nista bila več najboljša prijatelja kot nekoč, še zdavnaj ne. bila sta kot dva človeka, prisiljena živeti v isti hiši, ne pa da sta bila brat in sestra ter po vrhu še najboljša prijatelja. ob pogledu nanju sedaj, tega definitivno ne bi noben precenil. končno se je vstala iz postelje ter ovila v topel, rožnat kopalni plašč ter nataknila copate, ki so ležali ob robu postelje, v obliki žabic. ni vedela koliko dolgo jih že ima, vendar poznalo se je, da niso ravno novi. vendar pa, kakorkoli je bilo- še vedno so bili njeni najljubši. vstala je ter se počasi odpravila proti vratom. kako preprosto je bilo sedaj vse- ne sledu o glavobolu in vrtoglavici ter ob tem spoznanju se je nasmehnila. res je bilo popolnoma neverjetno, kako so zadeve, s katerim se je v tem času naučila celo živeti, v trenutku izginile. vendar kakorkoli je bilo, tako je bilo definitivno boljše. strah pred smrtjo je odšel ter zavedala se je, da je še celo življenje pred njo. počasi ter z lahkotnimi koraki, se je odpravila v kuhinjo, kjer pa jo je takoj prebudil vonj kave ter v trenutku je pozabila, da je sem prišla na nekakšen oseben pogovor z njenim bratom, ne da bi se zavedala, kaj mu v bistvu želi povedati- vendar kakorkoli je bilo, vedela je, da če mu bo že kaj povedala, mu tisto zadevo z nealom definitivno ne bo omenila, saj to bi pa res povzročilo popoln prepad med njima. nikakor ni smel izvedeti. »daan, zakon si« je dejala ter se mu navdušeno nasmehnila, ko ga je zagledala za mizo. vzela si je skodelico kave ter ob tem ni spregovorila nobene besede z bratom, nato pa sedla nasproti njega za mizo ter roke ovila okoli skodelice in se z zanimanjem zazrla vanj, medtem ko je pramen svojih rjavih las pomaknila za uho. »kaj... kaj se je v bistvu zgodilo z nama? vem, moja bolezen, razdraženost ob tem in vse, vendar... ali imam samo jaz občutek ali preprosto nisva več tisto kar sva bila?« je začela pogovor, ne da bi ga pogledala, saj ji kljub vsemu, ni bilo lahko govoriti o tem. naredila je požirek kave, nato pa končno dvignila pogled k bratu, v zanimanju, kaj ji bo rekel.

tagged is her amazing brother daan and here is 703 words and i actually like this two anyway (:. and yes, i'm listening to maroon 5 for inspiration.

Gost

Zdelo se mu je, da je narobe slišal, a ko se je ozrl k njej je videl resničen in pristen nasmeh in ne tisti zaigran nasmeh, ki je bil njena stalnica. A delal se je, kot da je bila ta stvar nekaj najobičajnega in se vrnil k branju časopisa. Nek članek je pritegnil njegovo pozornost in ga je začel pozorno brati. Govoril je o 15 letnem dekletu, ki je umrla zaradi malomarnosti zdravnikov poleg vsega pa je imela levkemijo. Čisto preprosto si je predstavljal, da bi lahko bila to Astrid, a z drugačno zgodbo. Dan, ko je izvedela za novico je bil za njega šokanten in neresničen. Zdel se mu je kot nočna mora. A časa, da vse predela ni imel, saj je mogel držati vse niti v družini. Biti opora njej in očetu, ki ga je ta dogodek spominjal na mamo. Tako je sam postal človek za vse. Na skrbi je imel šolo, bil je njen spremljevalec na vseh kemoterapij in drugih pregledih, med vikendi hodil v službo in skrbel, da se oče ni sesul. Toliko skrbi je imel po glavi, a jih ni mogel rešiti, zaradi toliko stvari, ki so se v tistem času dogajale. A pravijo, da se vse enkrat vrne. Tako se je tudi njemu vrnilo, nekaj časa zatem, ko je vse spet prišlo nazaj na stare tirnice. Oče je nazaj šel v službo, Astrid je ozdravela in začela spet obiskovat faks, a takrat se je vsemu vse sesulo. Najbolj smešno pa je bilo dejstvo, da ni nihče vedel za to. Vso bolečino je dal nekako ven iz sebe preko norih zabav, pijače in na moment tudi preko mamil. Šele kasneje so ga prijatelji potegnili ven iz tega in ga nekako skulirali. In verjetno je bil to glavni razlog, zakaj je čutil tolikšno jezo ob vsakem prepiru z Astrid. Verjetno ji preprosto ni mogel oprosti dejstva, da se ji je zdelo njegovo delo skozi ta čas samodejen in že kot nekakšna rutina. Da je bil že samo tisti občutek, da je on tukaj vse vredu. Mislil si je, da tega nikoli ne bo mogel dati iz sebe, a mogoče je bila to njegova napaka. Da je držal vse to v sebi. Mogoče je na to čisto zmotno gledal, a dejstvo je bilo, da to ni bilo povedano. In mogoče je čas, da se ta stvar naredi. Lahko se bosta skregali do groba ali pa se pogovorila kot civilizirana človeka, predvsem pa kot brat in sestra in bo to utrdilo njun odnos v tisto kar sta imela nekoč ali pa celo močnejše.
''Joj, Astrid toliko stvari se je zgodilo, da sploh ne veš kje začeti. In ja, tudi midva sva se spremenila in ne, ni več tako kot je bilo nekoč. Lahko bi bilo, če bi me ti nehala odrivati od sebe in če bi ti jaz lahko povedal stvari, ki jih že kar nekaj časa držim tukaj notri.'' se je s pestjo dotaknil prsi. Skodelico kave je odložil na mizo in se vzravnal tako, da sta sedeli čisto nasproti zirajoč si drug drugemu v oči. '' Ne veš, kako zelo si se spremenila. Že tvoj videz kaže na spremembe. Temni lasje, temna oblačila in najpomembnejše tisti izraz v tvojih očeh. Jaz ga ne morem opisati, saj me zelo bega. Pravzaprav ne vem kaj naj si mislim o temu. In mogoče je čas, da mi iskreno pogledaš v oči in se skričiš name, poveš prav vse kar ti leži na srcu in po koncu, bom to naredil tudi jaz, a vse kar tu notri skrivava, uničuje to kar je med nama. Odnos brata in sestre, ki sta si včasih stala ob strani v najhujših trenutkih, preživela skupaj nazabavnješe trenutke, se skupaj smejala, jokala če je bilo potrebno tudi kričala. A to sva bila midva. Midva proti celemu svetu. Zdaj? Zdaj je samo še senca teh podob. Samo še prepiri. In ja, še ekrat. Nisva več kar sva včasih bila.'' Mogoče seje slišalo kruto, a po resnici povedano njegov namen ni bil, da bi ji povedal olepšano in jo zraven še mogoče malo ''poujčkal''. Zdelo se mu je, da je bilo tega dovolj in da je bil čas, da si povesta v obraz vse, kar jima leži, čeprav bo resnica bolela. Resnično je bil čas za vse ali nič.

comment: yeah, me too smitten