josh martin o'brien

Gost

JOSH MARTIN O'BRIEN

21 YEARS : JUNIOR : ACTING : AUCKLAND, NEW ZELAND : COLTON HAYNES

Ime sem dobil po očetu, človeku, ki ga nekako nikoli nisem uspel spoznati, kljub temu, da sem mu namenil kar nekaj let svojega življenja za iskanje prav njega. Tisti, ki moj opis berete, se verjetno že sprašujete, čemu tak začetek?... Teh nekaj let, mojega iskanja očeta je, kot sem kasneje lahko spoznal, bilo nekaj mojih najpomembnejših let v vsem življenju. Vse do svojega petnajstega leta sem živel pri materi in bratu. Sestra že nekaj časa ni živela pod isto streho, bila je nekoliko starejša in kmalu je spoznala nekega revnejšega moškega, s katerim sta se nekega dne, po materinem nestrinjanju z njuno poroko, odločila zbežati. Od takrat naprej je nisem več videl. Zame bo verjetno vedno žarela nekje globoko zakopana v moji duši ali pa mislih, vse dokler ne bom umrl. Bila je namreč edina oseba, ki sem ji lahko popoplnoma zaupal, kajti bilo je najbolj čisto, najbolj poslušljivo in ljubeznivo dekle, kar sem jih kdaj poznal. Zato sem po svoje, pa čeprav je mati imela svoj prav, ob sestrinem pobegu, dražl z njo. Kajti vedel sem, da se je odločila s srcem in vedel sem, da bosta s tistim moškim srečna, pa čeprav se bosta komaj preživljala iz dneva v dan in nikoli razkošno živela, kot je bilo v navadi v naši družini. Kljub temu sem imel rad tudi svojo mater, bila je vedno skrbna, pogostokrat preveč skrbna, a to sem na nek način, pa čeprav sem to težko priznal, precej cenil. Težko mi je bilo, ko sem pri petnajstih tudi sam pobegnil, vedel sem, da bo to mater popolnoma potrlo in da bo brata, ki je bil tedaj star zgolj 4 leta skušala še bolj obvarovati kot naju s sestro. A to sem moral narediti, z mišljenjem, da to delam v dobro vsem, mati ni nikoli prebolela očeta, vedno je o njem govorila le dobre stvari, jaz pa sem vse mamine pripovedi čedalje težje prenašal. Potreboval sem očeta, moral sem ga najti, za dobro vse družine. Tako sem čez noč odšel, z vsem denarjem, ki ga ni bilo ravno malo, nekaj oblekami v nahrbtniku, ter svetilko. Začelo se je iskanje, ki je trajalo približno tri leta in pol, vse do mojega osemnajstega leta. Takoj po tem ko sem zbežal, sem vedel kam moram, odšel sem naravnost do pristanišča, kjer so bile vedno številne tovorne ladije. Zadnje sledi očeta so bile namreč v New Yorku in točno tja sem imel namen oditi, čimprej, kar se da. Ni trajalo dolgo, ko mi je nek mornar končno ponudil neko na prvi pogled, nadvse zanemarljivo službo, brez plačila, na tovorni ladiji, ki naj bi dva tedna plula čez ocean, do Floride. Bilo je sprejemljivo, čimprej sem namreč želel v Ameriko, preden ostali zvedo in me začnejo iskati. Na srečo je ladija odplula še pred sončnim vzhodom. V Ameriko sem prispel popolnoma izmučen od dela na ladiji in se znašel v ogromnem mestu Miami. Preživljanje iz dneva v dan je še kar šlo, saj sem imel s seboj kar nekaj denarja, kaj kmalu mi je celo uspelo priti do New Yorka, a zgodilo se je tisto, kar nisem nikoli imel v načrtu, na poti z vlakom v New York, so me oropali. Ostal sem brez enega samega dolarja, vse kar sem imel, je namreč bilo v gotovini, kajti nisem še imel svoje kreditne kartice...
Bil je čas mojega drugega rojstnega dne od kar sem zbežal od doma, dopolnil sem 17 let. Postal sem popolnoma spremenjen človek, Josh iz preteklosti in sedanjosti nista imela nič več skupnega. Mislili boste, da sem postal še eden izmed beračev na cestah velikega mesta. Ne, ravno nasprotno, denarja sem imel več kot takrat, ko sem se odpravil na pot, mnogo več. Za 17 letnega fanta, preveč. Takoj ko sem prispel v New York, sem bil izgubljen, smilil sem se samemu sebi, poležaval na klopicah parkov, ter opazoval mimoidoče ljudi, brez da bi karkoli ukrenil. Vendar denar sem potreboval, jedel sem komaj še kaj in vedel sem, da s takim slogom ne bom več dolgo živel. Na srečo je bilo v tako ogromnem mestu, prav tako ogromno nevsakdanjih ljudi. Nekega dne je Josh na ulici srečal nekakšne ulične umetnike, ki so igrali raznorazne igre, v čudnih kostimih, ki niso imeli kaj veliko veze s samimi predstavami, a bili so dovolj glasni in zanimivi, da so jih ljudje vselej opazili. Zgrabil je priložnost, odkorakal naravnost k njim in prosil boga, da bi ga nekako, kakorkoli že sprejli medse, pa čeprav zgolj za kakšen obrok na dan, pripravljen se je bil naučiti njihovega stila življenja in igranja. V dveh mesecih je prilezel na odre zakotnega teatra, kjer so se ponoči zbirali najverjetneje vsi čudaki, ki jih je New York premogel. A ravno zaradi tega, je bil teater vsak večer nabito poln, v Joshov žep pa je prihajalo veliko denarja, saj so bili s celotno skupino glavna točka vsakega večera, z vsakim dnevom v tednu drugačno igro. V pol leta je igranje vseh scen imel skoraj v mezincu, vsak dan sem vadil, ko so ostali spali, ali pa se zabavali na karšenkoli način že. Igranje mi je postajalo vse bolj všeč, in postal sem prepričan, da bom to delal vse svoje življenje. Pa ne kakršnokoli igranje, temveč igranje z duhom, umetniško igranje, igranje, ki ima sporočilo. Denarja sem imel dovolj. Vedel sem, da bo skupina lahko igrala tudi brez mene, odšel sem. Z enakim namenom, s katerim sem tudi prispel v mesto. Da, po letu sem ponovno iskal zgolj očeta. A bilo je drugačno iskanje, premamil me je denar in kljub nenehnemu iskanju, sem vsak večer našel čas za zabavo. Bil sem najstnik, zapravil sem že skoraj vse svoje premoženje, ko sem vendar ugotovil kaj počnem.
Očeta nisem nikoli našel, ko sem dopolnil 18 let sem z letalom odpotoval nazaj v Novo Zelandijo, celo življenje nisem moral iskati nečesa, kar morda sploh ni obstajalo. Ko sem vendarle prispel do razkošne vile, v katerem smo nekoč stanovali, me je tam pričakalo veliko razočaranje. Hiše ni bilo več, pravzaprav je bila, a napol podrta in požgana. Potreboval sem cel mesec, da sem od nekoga v mestu izvedel, da sta brat in mati odpotovala, najverjetneje nekam v Avstralijo. To so bili moji najtežji trenutki v življenju, še težji od tistih, ko sem preživljal dneve na robu smrti. Ta občutek, ki sem ga imel sedaj je bil mnogo hujši, vedno je bilo v mojih mislih to, da me doma pričakuje mati in, da ko se bo vrnil, ji bom lahko vse pojasnil in živel naprej z njo in bratom. A znašel sem se, kot že nekajkrat prej, v mnogo drugačni situaciji, kot sem jo načrtoval. Nekako mi je uspelo najeti poceni stanovanje in se zaposliti kot natakr v nekem lokalu. Pri devetnajstih letih sem se vpisal na univerzo in sicer smer igranje. Ker je bilo za sprejem na univerzo bolj pomembno to, koliko talenta in izkušenj si imel, se mi je uspelo prebiti na njo. Bil sem ponosen nase kot še nikoli, končno sem imel nek začrtan cilj in neko normalno življenje, po katerem sem dolgo hrepenel. Ravno teh nekaj let, me je izklesalo v človeka, polnega potrpežljivosti, vztrajnosti, postal sem družaben, odprt, ponovno sem se znal zabavati. Po sestri sem verjetno naučil tudi ljubiti in biti v pomoč ljudem. Zaradi vsega kar sem preživel, sem se nekaterim včasih zdel celo nekoliko vzvišen, a globoko v sebi sem bil vedno miren človek, premišljen. Navzen dostikrat delujem kot sproščen, zabaven, a v sebi skrivam tisto, kar me bo tiščalo dokler ne bom tega rešil sam. Izgubil sem vso svojo družino, po svoji krivdi.

6 YEARS : / : DO I HAVE TO SAY SOMETHING?

PLAYED BY MATT

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: josh martin o'brien Sre Sep 14, 2011 1:46 pm

MATT, DOBRODOŠEL NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.