this is for braden! ;3

ne, svet ni bil črno bel: to je lilly spoznala šele takrat, ko je v njeno življenje treščil braden ter ne da bi se zavedal porušil dolgo grajene zidove ter preizkušene teorije, za katerimi se je ves ta čas skrivala svetlolasa tatica. od takrat naprej je bila edina stvar ki se ji je zdela idilično črno bela le klavir, njegove tipke, na katere pa svojih prstov ni položila že dolgo; predolgo.

mogoče jo je presenetilo to, da ga je odkrivala tako postopoma in počasi. njegova lupina trdosrčnosti se je lahko odstranila le počasi in nežno, teh dveh besed pa lilly pred tem ni poznala. navajena je bila da stvarem vedno pride do dna: mogoče je prav zato brada vzela kot izziv, pa čeprav ji je zadnje čase pomenil veliko več kot to, več kot bi si lilly drznila priznati. mamljivi vonj po borovnicah jo je povedel do mizice, za katero je sedel on in jo pozdravljal s širokim nasmehom.

"braden nico clarke!" je presenečeno zamrmrala ko je mafin počasi odvila iz papirčka, odlomila košček in ga ponesla pred njegova usta. "če se bo moj rit zaradi tega kaj povečala, te bom zadavila z golimi rokami." sovražila se je. zakaj? ker si je v njegovi druži pustila biti sproščena, kajti zares nesramna do njega sploh nikoli ni bila. "s čim sem si ga zaslužila?" je še radovedno vprašala, trenutek preden je pustila da se ji vroče borovnice raztopijo v ustih. oboževala ga je.

this is for braden! ;3

ga je že kdaj videla tako iskreno nasmejanega? iskrica v njegovih očeh je preprosto prisilila kotičke njenih ustnic da so se privihali droben, a še kako žareč nasmeh. še posebej zato ker le-tega na njenem obrazu ni bilo moč opaziti ravno najbolj pogosto, ga je sama še bolj cenila. in ko je v tistem trenutku ujela njegov pogled, je na njen opazila še nekaj neverjetnega. "ta tvoja... volja do življenja, brade. s kje jo črpaš? saj veš da to sprašujem samo zato da jo ukradla nekaj zase - to je očitno edino kar znam." a to je ni presenetilo samo zaradi sebe, temveč zaradi spremembe, ki jo je temnolasec doživljal. ni bil več tista nadloga ki jo je spoznala - in lilly se je globoko v sebi želela spremeniti na popolnoma enak način, kot se je on. pa vendar si tega ne bi nikoli priznala.

namrščila se je ter brez obotavljanja dokončala dišeč mafin. "če se bo moja rit povečala," je uporabila že oguljeno frazo, "bom resnično umrla sama skupaj z devetinšestdesetimi mačkami. tega si pa ne želiva, kajne? posledično bi me ti moral prenašati do konca svojega življenja, ker bi te preprosto okrivila za moje patetično debelušno ljubezensko življenje. nauk te zgodbe: mafini so hudič." postregla mu je s pravo malo zgodbo ter se takoj za tem ko je mirno povedala se kar je nameravala zazrla vanj, se zavedala da zopet preveč govori. to ni nikoli bil njen problem, ampak on... še sama ni vedela, kakšen vpliv je imel nanjo - a očitno prekleto dobrega. "se sploh zavedaš koliko časa že nisem slišala tega stavka?" se je zasmejala, ko je rekel da je vesel da jo idi. da, govorila je resnico: nikjer ni bila zaželjena in na to se je popolnoma privadila.

nagnila je glavo, tako da se ji je nekaj pramenov svetlih las usulo na njen obraz. "včeraj sem se nekaj odločila, veš." pogledala je proti fotelju nasproti sebe ter svoj pogled odpočila na njegovem. "zbrala sem vse slike iz svoje preteklosti in jih zažgala; potrebujem nov začetek, to je očitno." naredila je še en majhen premor, kot da bi oklevala od nadaljevanju svoje pripovedi. nato je iz torbice privlekla očitno staro fotografijo, na kateri je bila posneta s svojim ponosnim očetom po prvem klavirskem nastopu. potisnila jo je pred brada in skomignila z rameni. "nisem se je mogla znebiti. nisem mogla..." zavedajoč se da je ravnokar priznavala svojo nemoč je obmolknila. "želim da jo imaš; uniči jo zame. preteklost je prasica, nočem da me še naprej zasleduje."

this is for braden! ;3

počasi ga je prebadala s pogledom ne da bi se tega prav dobro zavedala. vedela je da je braden globoko v sebi zlomljen, da z njim še dolgo ne bo 'vse v redu', če se skupaj povzamemo s pogosto frazo. da, pravzaprav je bil on še večja razvalina kot lilly sama, pa vendar ona tega ni vedno pazila - le kako bi sploh lahko, ko pa večinoma ni mogla videti čez svoje patetične potrebe. skupku njenih slabih lastnosti bi se takrat lahko pridružila še besedica egoistična, in ne bi bila daleč od resnice. pa vendar jo je brad iz nekega neznanega razloga še vedno prenašal. je bilo to čustvo, ki se je zarisalo na obrazu lilly jones resnično zaskrbljenost? ne, ni mogoče, to bi pomenilo da ji je za nekoga mar. ona pa tega preprosto ni zmožna, kajne?

"fasada? prekleto, pa ja v tebi ne vzbujam občutka da se moraš skrivati za nasmehom?" je rekla v pol sarkastičnem tonu. sklonila se je proti njemu ter svojo drobno dlan položila čez njegovo. "daj, ne uničuje se zaradi mene. dajem ti tri minute da iz sebe spraviš vse, kar ti leži na duši; jokaj, kriči. ampak več kot tri minute ne bom zdržala, veš - potem se bova pač zopet morala pogovarjati o meni." včasih si je želela da bi bilo res tako lahko, se nekomu odpreti v trenutku, ko si on to zaželi. vedela je da brade pač ne deluje tako in če bi pričakovala njegov odziv, bi bila razočarana. pa vendar je bila vesela tega sproščenega vzdušja, ki je vladal med njima. "da. one bodo spomin na moje mrtvo spolno življenje. in vse samo zaradi tebe."

prikimala je in se nasmehnila. "torej sem tudi jaz vesela, da vidim tebe. ampak resnično upam da od mene ne pričakuješ mafina, spet sem popolnoma brez denarja." upala je da ji je bo postregel s kakšno od pridig o njenem razuzdanem življenju: slišala jih je že več kot preveč. "zate je to samo list papirja in prosim te, da nanjo tudi gledaš tako," je pomignila proti fotografiji v njegovih rokah. "in ja, prepričana sem. na slabe spomine nisem navezana, potrebujem pa prostor za nove." še en žalosten, spodbuden nasmeh.