interrogation room

Naslov sporočila: Re: interrogation room Sre Jul 31, 2013 1:51 pm

TAGGED: MAXINE! smitten3

V rokah je držal dosje, po katerem je brskal že ves dan in vsakič znova obupal, ker v njem ni našel nič uporabnega. Mapa bi morala biti polna vseh podatkov, ki bi mu koristili pri identifikaciji osebe, ki mu zadnje dni ni dala miru, ko je bil tako prepričan, da ima opraviti nekaj z mafijo. Le da ni našel nobenih podatkov, ki bi na to karkoli nakazovale in zato si je vzel nekaj minutk v že tako napornem delovnem urniku, da bi se žensko pogovoril na štiri oči in o njej izvedel čim več. Kljub temu, da je imel preveč ostalega dela, je hotel to zaslišanje opraviti sam. Hotel je vsem neznankam priti do dna.

Še enkrat je preletel podatke, skozi katere se je prebil že neštetokrat in bi jih moral vedeti že na pamet. »Rojena v Edinburghju, brez staršev..« si je mrmral sam pri sebi, vse dokler niso njegovo pozornost pritegnila vrata, ki so se v tistem na stežaj odprla. Skoznje je prišel Wilson, agent, ki ga zadolžil, naj gospodično Adler pripelje v zaslišno sobo – navadil se je, da so večino stvari zanj počeli drugi, navsezadnje je bilo tako veliko lažje opravljati več stvari hkrati, kot je bilo za vodjo to potrebno. Pokimal mu je v zahvalo in ko ju je agent pustil sama, je temnolaski s kretnjo nakazal, naj sede na prazen stol nasproti.

»Gospodična Adler,« je končno zaprl dosje in se prek široke, dolgočasne mahagonijeve mize zastrmel naravnost vanjo. »Prišel je čas, da spregovorite.« Sklenil je roke, resnobnega pogleda pa še vedno ni odtrgal z nje, kot da je ne bi hotel spustiti iz oči. »Kdo ste?« ji je za začetek postavil precej preprosto vprašanje, na katerega pa je zahteval več kot samo preprost odgovor.

289 words |notes: here we go. :3 |

Naslov sporočila: Re: interrogation room Tor Avg 13, 2013 6:41 pm

tag: jake :3

Medtem ko je odklepala vrata, po katerih je nekdo vztrajno in vse prej kot nežno trkal, je v levici še vedno držala zobno krtačko. Nato pa se je pred njo narisal resen, v srajco in suknjič oblečen moški, ki ji je prijazno oznanil, da je agent FBI in da mora iti z njim. Eva s tem nebi imela najmanjšega problema in bi z veseljem odkorakala tja ter jim povedala, da naj se nehajo vtikati v njene zadeve, toda že nekaj časa ni bila več Eva. Maxine pa ni bila človek, ki bi se kar tako pustil odpeljati FBI-ju, zato je poskušala agentu v obraz zaloputniti vrata. Poskušala zato, ker je neumnež med vrata in poboj potisnil roko, zaradi česar mu je v naslednjem trenutku tudi ušel krik bolečine, ki pa ga ni ustavil pri tem, da bi se pognal za njo, ko je skušala stanovanje zapustiti skozi okno. Bila je že sredi dnevne sobe, ko se je mišičnjak vrgel nanjo in jo podrl na tla, kjer jo je tudi vklenil v lisice. To se ji je zadnje čase dogajalo veliko prepogosto.

Kovina je še vedno neprijetno rezala v njena zapestja, ko je bila pol ure kasneje potisnjena v sobo za zasliševanje. Agentu, ki jo je privedel, je namenila ubijajoč pogled, nato pa je trmasto dvignila glavo, ko je za mizo zagledala še enega temnolasca. Superca. Roko je trmasto iztrgala iz mišičnjakovega oprijema, ko je ta po nekaj sekundah še kar ni izpustil, nato pa še nekaj trenutkov gledala za njim, ko ga je moški za mizo odslovil. Šele, ko so se vrata v sobo znova zaprla, se je odzvala kernji in sedla na neudoben kovinski stol. »Človek bi si mislil, da si lahko FBI privošči boljše stole,« je pokomentirala, medtem ko se je skušala udobneje namestiti. »Ali pa je to ena izmed vaših tehnik? Če reveža do priznanja ne morete pripraviti vi ga bo pa sedenje na tem hudičevem stolu?« Spremljala je temnolaščeve gibe, ko je ta zaprl njen dosje, za katerega je vedela, da iz njega ni mogel izvedeti čisto nič pametnega, nato pa ob njegovih besedah porogljivo usločila obrv. »Kaj sem pa malo prej počela? Pekla piškote?« Za njegovo dobro je upala, da ima visoko toleranco za neumne, brezpredmetne pripombe, saj jih bo kmalu slišal še cel kup, glede na to, da mu o sebi ni smela izdati ničesar. »Maxine Anna Adler. Saj bi rekla, da me veseli, pa me pravzaprav niti ne.« Naklonila mu je nadvse ciničen nasmešek, preden je dvignila roki in pomigala s prsti. »Kaj, ko bi sneli tele? Nekako dvomim, da bi te lahko kar tako napadla, pa tudi če bi te imaš še cel štab okrepitev, kajne?« Njen pogled je iz ciničnega v nekaj sekundah prešel na nedolžnega, pri čemer je sama pri sebi dobro vedela, da bi ga z lahkoto spravila na tla. Vendar ga ni smela.

Naslov sporočila: Re: interrogation room Tor Avg 13, 2013 9:03 pm

TAGGED: MAXINE! smitten3

Ni se zmenil za njeno pripombo, ko je, še preden jo je sploh uspel pogledati, že kritizirala pohištvo tega utesnjenega prostora. Imela je prav – stoli res niso bili najbolj udobni, a kaj pa je pričakovala? Da se bo zleknila na enega izmed udobnih pisarniških vrtljivih stolov? Dvignil je pogled in ji namenil enega izmed tistih pogledov, iz katerega bi morala še kako dobro razbrati, da nima časa za take nesmisle, ki jih je že začela trositi iz rokava. Hkrati je ugotavljal, da je očitno spadala med tiste jezikave dekline, ki niso znale držati jezika za zobmi in se vzdržati neumnih, povsem nekoristnih pripomb. Imel je srečo, da je imel v preteklosti toliko izkušenj s podobnimi primerki, da je postal povsem imun na podobno provociranje, kakršnega se je lotila temnolaska pred njim. »Zaradi mene lahko tudi stojite,« jo je odpravil z mirnim glasom, ki je kazal na to, da mu je bilo prav malo mar za njeno udobje – ali bolje rečeno, neudobje. »Vidim, da vam je v navadi, da preverjate kvaliteto stolov, kamorkoli pridete,« se je vzdržal zabavljočega nasmeška, ki mu je silil na obraz in namesto tega samo resnobno zavrtal v njene oči, da bi prikril, kako so ga po eni strani zabavale njene besede. Z veseljem bi še kaj pribil na njeno omembo peko piškotov, toda ohraniti je moral pogovor na dostojanstveni ravni. Kam bi vse skupaj prišlo, če bi si ves čas samo vračala zbadljive opazke in drug drugega poskusila spraviti iz ravnovesja? Moral se je prav ugrizniti v jezik, ki ga je že zasrbel, da bi ji vrnil kaj enako sarkastičnega – slaba stran njegove jezikave narave.

»Seveda,« je zato svoje ustnice samo potisnil v prisiljeni nasmešek, kot bi na nek način sočustvoval z njo, ker je pristala v tej luknji. V resnici mu ni bilo niti malo žal, da je bila tukaj; ravno nasprotno. »Kaj, vas tako motijo?« je radovedno nagnil glavo in se poskušal ne zmeniti za to, da je v pričo njega ravnokar izpustila vikanje. Če bi se srečala kje izven delovnega okolja, ga to niti ne bi motilo – toda pogovor se je odvijal na formalni ravni in vse skupaj je zahtevalo temu primeren odnos. »Takole se bova zmenila, gospodična. Če se boste primerno vedli, vas bom z veseljem odrešil teh lisic,« je pomignil na njena zapestja in mirno skomignil z rameni, s čimer ji je jasno dal vedeti, da je odločitev povsem njena. »S čim se ukvarjate?« jo je nato soočil z vprašanjem, s katerim je njun pogovor že preusmeril v tisto, zaradi česar jo je tudi hotel tukaj – v zasliševanje.

426 words |notes: oh this is gonna be so fun! chuckle

|

Naslov sporočila: Re: interrogation room Tor Avg 13, 2013 9:49 pm

tag: jake :3

»Pravzaprav niti ne, vendar mi tudi prijaznost do nekoga, ki navsezgodaj zjutraj na moja vrata pošlje gorilo, da bi me zvlekla sem, ni.« Bilo je očitno, da se je trudil ostati profesionalen in prikriti dejstvo, da ga njeno blebetanje zabava, a so ga izdale iskrice smeha v očeh. S tem dejanjem jo je presenetil in se ji prikupil hkrati, saj je pričakovala zateženega agenta, ki mu to jutro še ni uspelo priti na začetek vrste pri avtomatu za kavo in bi bil temu primerno veder. Tako pa je samo čakala, kdaj ji bo nazaj zabrusil kaj podobnega, vendar se mu je na njeno žalost uspelo obvladati.

»Oh, kje pa, pravzaprav so mi noro všeč. Tako mehke in udobne, da bi jih človek najraje uporabljal za sproščanje ali pa za masažo.« Očitno je zavila z očmi, nato pa s pogledom obstala na temnolascu, ki se ji še vedno ni predstavil. Če je odmislila dejstvo, da so jo zaradi njega zvlekli iz hiše in da je bila vklenjena je bil moški pred njo pravzaprav eden tistih, zaradi katerih so dekleta nalašč zlila kavo po sebi in okrivila njega, samo, da bi si pridobile njegovo pozornost in morda še telefonsko številko. »Pravzaprav se spomnim še enega nadvse zanimivega načina, kako bi jih lahko uporabila,« je dodala, med tem ko je prekrižala noge in se z rokami naslonila na mizo, pri čemer mu je hkrati še pomežiknila. Ob tem se ji je v mislih pojavila podoba Masona, a jo je hitro odgnala. V tem trenutku je bila Maxine in ne Eva; ni si smela dovoliti, da ji čustva uničijo krinko. Stvar je bila veliko lažja, kot bi smela biti, in če je bila iskrena jo je pripisala temnolascu, ki je izgledal veliko bolje, kot bi se to za agenta FBI spodobilo. Navsezadnje je s tem ubil koncentracijo vsake ženske, ki se je kdaj znašla v istem prostoru z njim. »Definiraj primerno,« mu je v odgovor namenila polovični nasmešek, ki je kar vpil po tem, da se po njeni glavi sprehajajo umazane misli. Na svojo srečo je bila odlična igralka in nihče nikoli ni niti posumil, da se pravzaprav samo pretvarja. »Trenutno z ničemer, ker me je nek lažnivi kreten pred nekaj več kot tednom dni odpustil,« se je pritožila in pri tem jezno pihnila za dobro mero, nato pa pozornost znova preusmerila nanj in se tokrat nasmehnila nekoliko bolj sladko. »Imate morda pri vas kako prosto mesto? Prisežem, da sem naravnost odlična tajnica.« Pričakujoče je zrla vanj, čeprav je vedela, da jo bo v naslednjem trenutko vljudno zavrnil in se zunova posvetil zasliševanju. »Poleg tega pa mi še vedno nisi povedal svojega imena. In če si že pri tem lahko dodaš še telefonsko številko. Imaš kak listek in pisalo, mimogrede? Tvoja gorila mi ni pustila, da bi s seboj vzela telefon.«

Naslov sporočila: Re: interrogation room Sre Avg 14, 2013 10:23 am

TAGGED: MAXINE! smitten3

»Kako pa veste, da sem ravno jaz poslal gorilo – mimogrede, zakaj mu pravite gorila? -,« se ni mogel upreti radovednosti, a kaj, ko ga je vse skupaj preveč zabavalo, »po vas?« Privzdignil je obrvi, ko je čakal na njeno pojasnilo. Ni ji še zaupal, da je bil pravzaprav res on odgovoren za razpošiljanje agentov naokoli –a prav lahko bi samo opravljal svoje delo, ki bi mu ga nekdo naročil. Lahko bi še v tistem trenutku iztegnil desnico in se predstavil za direktorja, pa je nalašč še malo počakal. Bilo je tako zabavno in prav, moral bi se ukvarjati s tem, zaradi česar jo je imel tu, a hkrati ni mogel mimo vseh njenih komentarjev. Res ga je znala zabavati. »Govoriva o lisicah ali še vedno o stolih?« je privzdignil obrvi ob njenih besedah, polnih sarkazma, in čeprav se je zavedal, da si s tem, ko jo je tudi sam skorajda izzival, ni prav nič lajšal delo, si ni mogel pomagati.

Ravnodušno je opazoval njen poskus, ko je prefinjeno prekrižala noge in mu pomežiknila, kot bi se hotela spogledovati z njim. Toda nič ga ni zamikalo – resda je bila v resnici privlačna, a nikoli ni nasedal ženskam, ki so ga poskusile zapeljati v času dela. Teh je bilo vedno preveč. »Primerno vsekakor ne vključuje spogledovanja z nekom, ki vas poskuša izprašati, gospodična. V vašem primeru gre to za direktorja te ustanove,« je končno razkril svoj položaj in se tudi sam nekoliko nagnil naprej, ko se je s komolci oprl mize. Kotičke ustnic je uvihal v enega izmed tistih navidezno prijaznih, vljudnih nasmeškov, ki nikoli niso dosegli oči. Te so bile zdaj popolnoma resne. »Pričakujem, da se boste z menoj pogavarjali formalno, kot se spodobi,« je zdaj zavrtal svoj resnobni pogled vanjo, da bi ji pokazal, da se resnično ne gre šaliti s temi stvarmi. »Saj nočete, da vas tu zadržimo tudi čez noč, kajne? Verjemite mi, gospodična Adler, zaporniške celice niso ravno kraj, kjer bi želeli pristati,« se je ob koncu premeteno nasmehnil, preden je dvignil obe obrvi. Potem pa se je odločil posvetiti njenemu odgovoru – ni smel izpustiti niti enega vsaj malo koristnega podatka, ki se bi mu ga odločila izdati. Že davno je spoznal, da bo moral vložiti veliko potrepljenja, da bo od nje sploh kaj pametnega izvlekel. Ko je pomislil na to, da ni imel na pretek časa posedati v tem zadušljivem prostoru, se mu njene pripombe niso zdele več zabavne. Odločil se je, da bo preprosto ignoriral njen poskus iskanja zaposlitve pri njih – vedel je, da je bila to le zanka, ki bi ga odvrnila od prvotnega namena tega pogovora. Prav tako ji resnično ni nameraval povedati svojega imena. »Kje pa ste bili zaposleni, preden so vas odpustili?«

451 words |

Naslov sporočila: Re: interrogation room Čet Avg 15, 2013 11:15 pm

tag: jake :3

Za trenutek ga je zmedeno pogledala, saj po njenem vprašanje ni imelo repa ne glave. »Med tem, ko je gorila trkal na moja vrata je jasno in glasno povedal, da so mu ukazali, da me mora privesti v štab. In ker me je posadil naravnost predte sem pač sklepala.« Skomignila je z rameni, saj je bilo glede na njegovo vprašanje najbolj logično zaključiti, da se je pač zmotila. Ko je na vrsto prišlo vprašanje o gorili pa je rahlo povesila čeljust, kar je bilo seveda čisto pretiravanje, a to je pač bila razlika med Evo in Maxine. Eva ni nenehno hlepela po pozornosti in ne bi ji bilo potrebno igrati idiota, če bi se znašla nasproti FBI agenta. »Saj si ga videl, kajne? Gorilo?« je za vsak slučaj preverila, preden je začela naštevati. »Poleg tega, da je verjetno visok dva metra in pol in da je nabildan kot Schwartzenegger je gorila tudi zato, ker je vse, kar je naredil zadnje tričetrt ure, kolikor sem preživela v njegovi družbi, ali kričal ali pa ponosno razkazoval njegove… mišice.« Njene obrvi so bile ob tem pošteno namrščene, kar je bila verjetno povsem obratna reakcija na mišice, kot bi jo imela večina žensk. Resnici na ljubo, mišice so bile več kot zgolj v redu, ampak gorila… druga zgodba. »Mehke. Udobne. Sem mislila, da je splošno znano, da damo britanci več na slovnico kot američani. Tsk, tsk, tsk.« Zmajala je z glavo in zatleskala z jezikom, po tem pa za vsak slučaj znova pomigala s vklenjenimi rokami, za primer, da njenemu zasliševalcu stvar le ni bila povsem jasna.

»Spogledovanje? Kakšno spogledovanje? Ne vem, kako si ti – vi, se opravičujem – dojeli to, ampak jaz sem zgolj mislila, da bi stvar, če ne bi bila tako prekleto zategnjena, super izgledala kot zapestnica.« Seveda je lagala in seveda je bilo očitno, hzaradi česar je tudi nalašč ostala ravnodušna, ko je tako čisto mimogrede omenil, da je direktor. Torej jo zaslišuje sam direktor FBI-ja, ona pa bo pred njim ves dan nakladala samo o neumnostih in povedala povsem nič uporabnega. »Madonca, to kar samo kliče po vzpostavljanju pristne medsebojne naklonjenosti,« se sarkazma ni mogla ubraniti v mislih, ko se je nekoliko presedla na stolu. Ob njegovem resnem glasu je še sama vzravnala z ramena, ko je končal pa resnobno salutirala, kar je bilo glede na dejstvo, da je imela roke še vedno vklenjene, nekoliko nerodno. »Absolutno, seveda,« mu je pritrdila, nato pa je v naslednjem trenutku njena resnobnost izginila kdo ve kam, ko se je nagnila nekoliko naprej, kot da bi mu hotela zaupati nekaj pomembnega. »Samo mimogrede, so celice ločene po spolih?« Njen načrt je bil, da ga toliko spravi ob živce, da jo bo poslal domov – ali v celico, če sta že bila pri tem. Navsezanje je videla že vse kaj hujšega od zaporniške celice, prosta noč na varnem bo bil pravzaprav skoraj dobrodošel dopust. »Kelnarila sem v nekem zanikrnem baru. Biker bar, se mi zdi, da se mu je reklo. Nisem si zapomnila, glede na to, da sem delala sam kak teden. Mogoče dva.« Pravzaprav je bila celo res zaposlena v tisti zanikrni luknji, a zgolj dva dni, preden jo je njen stik spravil v mafijo. Dovolj, da bo stari pijanec, ki se je imel za šefa, potrdil, ko bo temnolasec preverjal informacijo. »Če je to vse… lahko grem?« Poskusiti ni bilo greh.

Naslov sporočila: Re: interrogation room Sob Avg 17, 2013 4:44 pm

TAGGED: MAXINE! smitten3

Ni si mogel pomagati – ob njenem opisu, zakaj se ji zdi po njenem Wilson gorila, se je od srca zasmejal. Bilo je tako smešno in hkrati neumno, da se pač ni mogel zadržati in smeh se je za hip razlegel po majhnem, tesnem, prostoru. Hotel se je zresniti, a njegove ustnice niso hotele sodelovati z resnobnostjo, ki si jo je želel na svojem obrazu in tako so se ustavile v polovičnem, namuznjenim nasmešku. »Me veseli, da vam je agent Wilson tako všeč,« jo je nalašč malce podražil, potem pa se ponovno poskusil zresniti. Uspelo mu je šele po nekaj dolgih sekundah, preden je ponovno spregovoril. »Ampak FBI ni živalski vrt, gospodična. To so resne zadeve,« je bil zdaj njegov ton glasu popolnoma resen in odločen, ko je s pogledom ponovno zavrtal v njene oči. »Ne vem, kaj ima to opraviti s slovnico,« je pometel z njeno pripombo, navsezadnje ni imelo nekega smisla. Namrščil se je, ko je zdaj s kotičkom očesa ošinil dosje, ki ga je imel pred sabo in ta je bil kot nek opomnik, da se mora posvetiti delu. Namerno je prezrl njeno miganje rok, ko je hotela, da jo odreši lisic, navsezadnje jih niti ni nameraval sneti, dokler se bo spogledovala z njim, potem pa se še prav neumno sprenevedala. Očitno mu je res hotela spodkopati živce, a trenutno se mu je kar dobro uspelo obvladovati, da preprosto ni povzdignil glasu. »Spogledovanje ne spada sem, to bi vam moralo biti jasno. Zaradi mene pa se lahko mirne volje spogledujete s prazno steno, ko boste v celici,« je izrazil svoje nezadovoljstvo nad njenim sprenevedanjem, a hkrati se ni mogel znebiti tistega podtona, ki je kazal, da ga vse skupaj vseeno rahlo zabava. »Vidim, da si resnično želite biti v eni izmed njih,« se je zdaj namrščil samo iz razloga, da bi prekril svoje muzanje. Ne bo odnehala, kajne? »Aha,« je zamišljeno pokimal, potem pa vzel prazen papir in načečkal nekaj besed nanj. Zgolj opomnik, da bo informacijo dal preveriti. »Se vam zdi, da bi bilo to vse?« je privzdignil obrvi in se še isto sekundo odločil, da ji bo kar sam odgovoril. »Ne, to ni vse. Vem, da se vam mudi domov.. peči piškote ali kaj že počnete, ko se ne poskušate spogledovati z direktorjem in osebo, ki ji pravite gorila,« se je zdaj že vidno zabaval na njen račun, »ampak žal mi niste povedali še nič takega, kar bi lahko bilo koristno.« Naslonil se je na stol in za trenutek pomolčal, ko je razmišljal, kaj naj jo še vpraša. Tako ali tako je vedel, da iz nje ne bo izvlekel zadosti, ker je enostavno preveč blebetala, a vseeno je še vztrajal, dokler je imel živce. Obenem se je tudi zavedal, da ni imel časa na pretek kot ga je morda lahko imela ona. »Opišite mi bar, v katerem ste bili zaposleni,« je nenadoma zahteval. »So vanj zahajale zahtevne stranke? So od vas kdaj zahtevali nenavadne stvari, vas morda silili v nekaj, kar ne bi ali si niste želeli početi?«

502 words |

Naslov sporočila: Re: interrogation room Pet Avg 23, 2013 7:51 am

tag: jake :3

Smeh, ki se mu je tako očitno želel upreti, pa tega v tistem trenutku očitno preprosto ni bil zmožen, je bil zanjo dobljena bitka v tej tihi vojni, ki sta jo igrala. On je napadal z vprašanji in ona je za protinapad izbrala vse, kar bi mu utegnilo odvrniti pozornost. Ena nič za njo, vsekakor. Trajalo je še nekaj sekund, preden se je gospod direktor pred njo uspel zresniti, in nato še nekaj, preden je njegov pogled znova postal ves uraden in mrk. Prav zanimivo je bilo opazovati njegovo transformacijo iz druge strani mize, sploh, ker je vedela, da se je pravzaprav ves čas trudil, da ji ne bi pokazal nasmeška, ki je vihal kotičke njegovih ustnic in bi ji razkril, da ga celotna stvar pravzaprav precej zabava. Brez dvoma je bil temnolasec pravo nasprotje tistega, kar je imela v mislih, ko si je predstavljala direktorja FBI. Začenši s tem, da je imel kakih 30 kilogramov manj, pa vse do tega, da je bil izrazito mlad in zaradi tega dovzeten za njeno preusmerjanje pozornosti. »Mhm, resne zadeve. Seveda.« Še sama je resno pokimala, v dokaz, da se strinja z njim, nato pa preštela do pet, preden je znova pokvarila varljiv videz vdanosti v usodo in pripravljenosti na sodelovanje. »Samo še eno vprašanje. Ali morda veste, zakaj v vseh filmih, nadaljevankah in šovih FBI agenti vedno izgledajo nekako… štorasto?« Nagajive iskrice v njenih očeh ni bilo mogoče prezreti, sploh, ko so se še njene ustnice ukrivile v nekoliko preveč nedolžen nasmešek. »Mislim, saj veste o čem govorim, kaj ne? Za začetek, nihče jih ne mara, začenši s policijo, pa vse do vseh ostalih agencij. In čeprav naj bi bili glavni delo namesto njih vedno opravi kdo drug.« Ob tem se ji je v mislih pojavila slika Wilsona, ki je na ukaz temnolasega direktorja pred dobro uro razbijal po njenih vratih in porogljivo je usločila obrv. »Je tudi v resničnem življenju tako ali je vse skupaj samo igra?« Upala je, da bo sprejel njeno igro, vendar je čez nekaj minut navdušenje ugasnilo, ko ji je vse prej kot prijazno namignil, da bo na tem hudičevo neudobnem stolu ždela še lep čas. Oziroma, dokler ga popolnoma ne razkuri. Ta možnost se ji je po nanosekundnem razmisleku, ki si ga je privoščila, pravzaprav zdela veliko boljša od prve, ki je vključevala zgolj potrpežljivo sedenje na mestu in skomigovanje z rameni. Zato torej ne bi smelo biti presenetljivo, da si je že trenutek po izrečenih besedah na obraz nadela nejeveren izraz. »Se vam zdim kot oseba, ki peče piškote?« Njen glas je poneslo v nevarne višave, ko je igrala ogorčenje, ki pravzaprav sploh ni bilo utemeljeno. »Ta manikira -« pri tem je pomigala s prsti »je bila veliko predraga, da bi jo uničevala s testom in moko in bog ve čem še.« Užaljeno se je našobila, čeprav je bila peka piškotov in drugih slaščic, ko je imela čas zase in ji ni bilo treba igrati razvajene, egocentrične mafijke, res nekaj, kar je z veseljem počela. Ampak on tega seveda ni vedel. »In lepo prosim, z gorilo se pa resnično nisem spogledovala. In ne samo zaradi strahu, da bi si me sicer nenadoma oprtal na ramo in odnesel v svojo votlino ali pisarno ali karkoli že.« Roke je hotela kljubovalno prekrižati, a z lisicami to pač ni bilo mogoče, zato mu je naklonila zelo znerviran pogled. »Kaj pa se pričakovali? Da vam bom povedala, da sem članica tolpe ali mafije ali karkoli že pač imate v tem mestu? Ali pa, še boljše, da pravzaprav sploh nisem članica mafije, ampak samo nekdo, ki se pretvarja, da je? In da imam licenco za ubijanje?« Njena mama je vedno govorila: najboljše laži so vedno vpete v resnico. Lahko je samo upala, da je imela prav. »A vam izgledam kot nekdo, ki bi bil tega sposoben?« Znova je pomigala s svežo manikiro na nohtih, nato pa se naslonila nazaj na naslonjalo stola in ga pustila, da se sam pri sebi odloči, vedoč, da je njena zgodba zvenela preveč fantastično, da bi ji verjel. »Temen, umazan, smrdljiv in ne in ne. Edini, ki me je v kaj silil je bil šef, in to v čiščenje wc-jev tiste beznice.«

Naslov sporočila: Re: interrogation room Tor Avg 27, 2013 10:37 am

TAGGED: MAXINE! smitten3

Njegove obrvi so se pognale nekam v višave, ko ga je presenetila s pripombo oziroma bolj vprašanjem, na katerega se mu ni zdelo smiselno odgovarjati. Kaj za vraga se je šla? Kot bi ga spraševala, če Peter Pan ali kateri drugi junak pravljic tudi resnično obstaja. Bolj neumnega vprašanja skorajda ni mogel dobiti. »Resnično življenje je eno, tisto, kar vidite na televizijskih zaslonih pa drugo,« jo je odpravil z mirnim glasom, v katerem se je bilo vseeno slišati podton nepotrpežljivosti. Zares ni imel časa, da bi se ukvarjal s tako bebavimi vprašanji, zato se je tudi pretvarjal, da ne sliši njenega namigovanja, kako drugi opravljajo delo namesto njega. Če bi ona sedela na vodilnem stolčku, bi kmalu spoznala, da stvari niso tako lahke kot delujejo na prvi pogled – vodenje federalcev ni bil mačji kašelj in njegov delovnik ni vključeval samo posedanja na pisarniškem stolu v znak čistega brezdelja. Ravno nasprotno.

Prhnil je ob njenem naslednjem komentarju in nenadoma se je zavedal, da je pogovor s temnolasko resnično izgubljanje časa – tudi sam ni bil več na volji, da bi ji vračal najbolj orignialne jezikave odgovore. »V resnici me prav nič ne zanima, s kom se spogledujete in s kom ne, veste,« je zdaj zvenel rahlo neprijazno, ko se je prek mize zazrl vanjo z zoženimi očmi. »Prav lahko bi bili vse našteto,« se ni zmenil za njeno vlogo nedolžne deklice, niti njene pripombe o urejenih nohtih, ki jih je hotela uporabiti za argument. Strmel je vanjo s tistim preiskujočim pogledom, kot bi pričakoval, da se ji bo tisto, kar je bila v resnici, izpisalo na čelu, potem pa vzdihnil. »Izkušnje so me naučile, da videz vara, gospodična,« je bilo zdaj očitno, da ni bil pripravljen nasesti niti eni zgodbi, ki jo je natrosila zanj. Očitno je imela preveč bujno domišljijo, a hkrati ni imel dokazev, da bi jo lahko obtožil sodelovanja z mafijo. Toda nekako je vsekakor bila vpletena – in njegov šesti čut za te zadeve se je le redkokdaj zmotil. »V redu,« je zmajal z glavo ob njenem odgovoru, ki znova ni bil kaj prida koristen in ko se je zdaj ozrl na zapestno uro, je spoznal, da ga čas preganja. Čez deset minut je imel sestanek in bil je pomembnejši od tega zasliševanja, ki tako ali tako ni vodilo nikamor. »Mislim, da sva za danes opravila, gospodična Adler,« je vstal in ji s tem nakazal, da je njunega pogovora konec. »Bojim se, da nimam več časa z vami klepetati. Imam opravke.« Premeril jo je od glave do pet, njegov pogled se je nazadnje ustavil na njenih rokah, ki so bile še vedno uklenjene z liscami. »Poslal bom nekoga, da vas odreši tegale,« je pomignil na njena zapestja, si na usta priklical vljudno prijazni nasmešek, preden je z njenim pomankljivim dosjejem odkorakal skozi vrata.

502 words | notes: i ended up here, se je zdelo najbolj smiselno. (: še ti napišeš en post za zaključek in se potem zmeniva, kako dalje? |

Naslov sporočila: Re: interrogation room Čet Sep 05, 2013 9:17 pm

tag: jake :3

Kakor hitro je opazka o FBI-ju in nadaljevankah zapustila njene ustnice jo je hotela vzeti nazaj. Če se ne bi zavedala, da jo temnolasi direktor poseden nasproti nje pozorno opazuje, bi se v tistem trenutku z dlanjo najverjetneje konkretno usekala po čelu, tako pa se je lahko zgolj neprepričljivo nasmehnila in mrzlično iskala po kakršnemkoli navdihu. Bedarije, ki so začele prihajati iz njenih ust so bile namreč kot rdeči alarm, več kot zgolj opazen znak, da ji je pričelo zmanjkovati bolj ali manj bistroumnih pripomb in oba sta se zavedala, kaj to pomeni. Šlo ji je za nohte, in to močno. »Saj res. Včasih pozabim, da je na teveju vse skupaj pravzaprav zrežirano.« Skesan nasmešek je bil največ, kar je bila v zvezi z opravičilom pripravljena ponuditi, vendar je bilo gospodu glavnemu očitno dovolj. Njegova nestrpnost je naraščala, dobra volja pa strmo upadala in Maxine se je zasačila pri moledovanju nekoga tam zgoraj, da bi mu končno zmanjkalo časa in bi jo bil primoran izpustit. Ali vsaj zapreti v celico, samo da ne bi več sedela nasproti njega in zrla v tisti par preiskujočih oči, ki je v njej sproščal najrazličnejše občutke. Maxine z dejstvom, da je do svojega zasliševalca po zgolj nekaj minutah slabih šal in vse prej kot lepih pogledov čutila neko nerazložljivo povezanost, ni imela velikih težav, na drugi strani pa Eva, njen pravi jaz, tega ni mogel prenesti. Res je, da sta se z Masonom zadnje čase vedno več prepirala, vendar to nikakor ni bil zadovoljiv ali opravičljiv razlog.

Da ga je potrpljenje povsem zapustilo je bilo potrjeno z njegovimi naslednjimi besedami in ob tem se je tudi sama odločila, da igro potisne na stran. Še vedno sedeč na neudobnem stolu se je naslonila nazaj in roke prekrižala v naročju, saj lisice za kakršenkoli drugačnem položaj tako ali tako niso bile dovolj dolge. »Pravzaprav ste bili vi tisti, ki ste prešli na spogledovanje, tako da to krivdo pripišite sebi,« je odgovorila, pri čemer sta njeni šaljivost in nagajivost izginili tako hitro, kot sta se prej pojavili. »Če bi bilo po moje me sploh ne bi bilo tu, se spomnite?« je še opomnila, preden je prekrižala noge in se kljubovalno zazrla vanj. Če bi bila povsem iskrena sama s seboj bi si morala priznati, da jo je hiter zasuk iz izzivalnega besednega dvoboja na resen pogovor nekoliko užalil, a tega ni bila pripravljena storiti. Namesto tega si je lastno čemernost razložila kot dolgčas in naveličanost, oboje pa mu je jasno sporočila v pronicljivem pogledu. »In vi si mislite, da ste edina oseba z izkušnjami? Kar se tiče mene dejstvo, da ste šef FBI-ja ne pomeni, da niste kljub temu na plačilni listi mafije.« Trmasto je stisnila ustnice, pogleda pa od njegovega ni odmaknila vse do tedaj, ko je njegov pogled ošinil uro. »Torej, gospod direktor,« besedi je sarkastično poudarila »če me nimate namena pridržati bi bilo dobro, da me izpustite.« Ponos ji ni dovoljeval, da bi mu pustila zadnjo besedo, zaradi česar je po koncu stavka nekoliko privzdignila brado, nato pa še obrv, s čemer ga je pravzaprav izzivala, naj jo pridrži, če ima za to kakršno koli osnovo. Ki je seveda ni imel, zato tudi ni bila presenečena, ko se je hitro poslovil. Ko je naposled le odkorakal skozi vrata pa je sama pri sebi naletela na val nezadovoljstva, ki se je le še povečal, ko po minuti še ni vedela, čemu naj ga pripiše; dejstvu, da jo je pustil vklenjeno ali zgolj temu, da je odšel.