"ne paničari, ne paničari!" si je divje momljala v brk, medtem ko so njene oči mrzlično švigale sem in tja, v iskanju malega temnolasega bitja. od kar je pred nekaj dnevi shodila, je za deklico sedaj morala ves čas letati in paziti, da si med svojim radovednim tekanjem naokoli ne bi česa naredila. ravno včeraj je komaj preprečila, da ni iz mize potegnila prta in si na glavo stresla celo lončnico - vsaj dozdevalo se ji je, da je bilo to včeraj, povsem prepričana ni bila. občutno preveč se ji je dogajalo in včasih je sledečim se dogodkom eden za drugim, že komaj sledila ali jih kasneje umestila v pravi dan. biti polno zaposlena mama se je izkazal kot velik podvig in če ne bi imela gospe james, njene gospodinje v srednjih letih, bi že zdavnaj precej tenko piskala pod kupom obveznosti, kater kupček iz dneva v dan ni bil nič manjši. že na samem začetku sta se ujeli in v njune odnosu vzpostavili določeno sinergijo. reseda ni bila bogatašinja in tudi ne vajena služabnikov, toda potrebovala je pomoč in varstvo za deklico, ki se je sedaj izgubila neznano kam. gotovo so mine zgolj sekunde, a njej so se zdela kakor dolga leta. ni pričakovala te starševske večne skrbi v tistem trenutku, ko je nekaj dni po poroki sedela na robu kadi v kopalnici in kot prismoda nepremično strmela v nosečniški test in tisti dve modri črtici. dve črtici, ki sta ji spodnesli tla pod nogami in ji sedaj ob njenem izginotju srce polnile s tesnobo in paniko. raje sploh ni pomislila, da jo je kdo neopaženo dvignil in odnesel. mračnim mislim se prepustiti ni smela, ne dokler je trohec upanja - in zagledala ga je. oprijemal se je moderno zlizanih jeans hlačnic in lastnik teh je malo temnolasko z dvema čopkoma nerodno trepljal po glavi. upiral je pogled v drugo smer, vendar po napeti čeljusti in telesu ni bilo težko sklepati o njegovem nelagodju in morda paniki zaradi tankih otroških ročic okrog njegovega stegna. hitreje je stopila, da bi odrešila njega in sebe. cela skala se ji je ob videnim odvalila od srca in napolnilo jo je globoko olajšano, pomešano z nekaj jeze. zato je bil njen glas malce grob, ko se je ustavila meter stran od temnolasega moškega, ki si je nemočno ogledoval njeno pobeglo hčerko, in jo poklicala nazaj k sebi: "carly! pridi sem in pusti gospoda pri miru," je velela, ko se je spogledala s parom nagajivih modrih očk. "tega ne smeš več početi!" ji je požugala s prstom med karanjem, kar je seveda niti malo ni ganilo. le s kratkim vriskom je izpustila hlačnice neznanca in se sedaj kot bi jo šlo za življenje oklepala njene noge. presneta nagajivka. "neskončno mi je žal, da vas je nadlegovala. prekratkim je shodila in če je nimam ves čas na očeh, jo že kam pobriše," je pogled iz hčerke dvignila k temnolasemu mošku in na njenem obrazu je bil že opravičujoč, tudi nekoliko vdan v usodo, nasmešek. ampak zamrl ji je na obrazu in zazevala je od šokiranosti, ko so njene oči prepoznale osebo pred seboj. "prekleto... jackson?" je skoraj neslišno izdavila, ko je v temnolascu prepoznala svojega najboljšega prijatelja iz akademije. "...ali kako se sedaj imenuješ?" je šokirano nadaljevala, saj je vedela o njegovem delu pod krinko oz. vedela je, da je se je infiltriral nekoč v neko tolpo. "bog, sto let te že nisem videla. kaj počneš tukaj, kaj nisi več... saj veš?" ga je zasula z milijon vprašanji in nestrpen pogled upirala v njegove oči, katerih že tako dolgo ni videla. predolgo je že bilo zadnjega snidenja.

niti slučajno ni pričakovala vnovičnega snidenja sredi parka in to daleč proč od new yorka, kjer sta sicer nekoč oba živela. kakšen matematik bi zagotovo znal izračunati verjetnost po več različnih parametrih, ona pa je bila preprosto skoraj evforično navdušena, da zre v njegovo obličje pred sabo. šele, ko ga je uzrla se je spomnila, kako zelo ga je pogrešala. in tiste skupne urice med visenjem po lokalih, basanjem s pico pred tvjem ali učenjem za zadnje izpite. bil je eden redkih ljudi, ki je nekoč o njej vedel domala vse. četudi mu je že zdavnaj odpustila njegov odhod precej po francosko, ji je vseeno bilo žal za izgubljena leta, ko sta vsak po svoje bila vpeta v svoj način življenja. "jonah," je pokimala in si v glavi dala velik opomnik, da o njem ne bo več smela razmišljati kot o jacksonu. ni bil več ta oseba in prav ona je odlično razumela kako je spremeniti identiteto in prejšnjo pospraviti pod preprogo, kot ne bi obstajala. "že nekaj časa je od takrat, ko sva nazadnje govorila," je brez sodbe v glasu izrekla, v kotičkih ustnic pa ji je igral droben nasmešek veselja. najraje bi ga preprosto potegnila k sebi in krepko objela - če je ne bi malo zaskrbel njegov morebitni odziv in če ne bi pod nogami imela deklice, ki je veselo čebljala. "resno? kaj nisi več... no, saj veš?" je vprašala, čeprav ji je bil odgovor seveda lahko jasen. ne delaš na postaji, če moraš biti pod krinko med mafijo. "kdo bi si mislil, da naju bo oba prineslo sem v philly," je namuzjeno dodala in trdno stisnila za ročico deklice, preden bi se slednja ponovno odločila ucvreti jo stran. včasih je za njene živce bila vse preveč živahna. "ja, to je moja carly," je izrekla ponosno kot vsaka druga mama in deklico pobožala po svilnatih laskih. "očitno se je odločila pokazati svojo neustrašno naravo. neznancev ponavadi ne mara," se mu je nasmehnila in trenutek premlevala kaj reči. "zaposleno. če nisem mamica samohranilka, sem pa za petami kakemu kriminalcu. sedaj sem med fbiajevci," je tišje, zarotniško rekla, preden se kratko zasmejala. "sicer pa bolje. veliko se je zgodilo v vsem tem času in vse stvari niso bile lepe," je odkritosrčno izrekla s sledjo grenkobe v očeh. "življenje, pač" je dodala in se nasmehnila brez namena mu tožiti o svojih težavah. "raje mi povej kako si ti? razen kake gube več si videti popolnoma isti," mu je pomežiknila, hip zatem pa se že zresnila in velike modre oči upirala v njegove, ko je skoraj neslišno izrekla: "veš, pogrešala sem te. pogrešala svojega najboljšega prijatelja."

ne glede kako nenavadno si ga bo predstavljati pod drugo osebo, bo to pač preprosto morala sprejeti in ne stokati zaradi nečesa kar je bilo poglavitno za nekaj varnosti. navsezadnje pa je bilo le ime in nič drugega. ni pomenilo nove osebe, čeprav bi jackson oziroma sedaj jonah to lahko bil. preteklo je mnogo vode in nista bila dva zelenca tik po podelitvi. pokimala ob njegovih besedah in dodatna razlaga ni bila potrebna. če je kdo vedel kako je s tem, je to prav zagotovo bila ona. morda ji bi nekoč povedal več, morda. "odlično te razumem. philly se zdi res dobra izbira za nove začetke. mesto se ti bo sčasoma priljubilo," mu je pomežiknila tolažeče, kajti sprememba barve glasu ji ni ušla. preveč dobro ga je poznala, čeprav nista več imela nobenega kontakta vse do danes.

"da. v teh dneh mislim, da ji bolj pristaja ime nagajivka," se je ljubeče namuznila in trdneje preprijela njeno majceno dlan, sicer bi ji že zdrsnila in bi jo temnolaska spet mahnila kam po svoje odkrivat svet okoli sebe. "včasih bi se kaj lahko lepše izšlo," je bolj ali manj vdano v usodo skomignila z rameni. svoj vpliv je imela le na zelo nekaj malega in če bi bilo po njeno, bi življensko zgodbo drugače pisala in z manj pretresljivimi vložki. "oh, saj veš nobeden od naju ni enak, čeprav tako delujeva," ji je bilo dobro jasno, da sta se v sebi nedvomno spremenila. če ne drugega sta pač odrasla in brezskrbna študijska leta že davno pustila za sabo. "se vsaj sedaj obrača kaj na boljše, če se že končale niso tako?" je previdno vprašala, ne vede kaj naj pričakuje. "sicer te pa ne bi mogla bolje razumeti. niti meni se marsikaj ni končalo najlepše," je podzavestno zavrtela poročni prstan na levici in se za minuto izgubila v mislih. dovolj, da jo je presenetil s svojim objemom in presenečeno ji je iskren smeh privrel na ustnice. njene roke so se samodejno oklenile okrog njegovega telesa in se stisnile k njemu z nekaj mere previdnosti, da ne bi pomečkala hčerke. "res sem vesela, da sem naletela tu nate," se je z ustnicami spontano v poljubu dotaknila njegovega lica, preden je dvignila deklico v naročje zaradi stokanja, ker sta jo izključila. "nekdo je ljubosumen," se smehljaje namuznila deklici in nato pogledala nazaj k jonahu. "hvala. vsaka ženska vedno rada sliši, da dobro izgleda," se je v šali zasmejala in mu hkrati pomežiknila. "ampak še dobro, da imam pretirano živahno deklico, ki se je odločila obesiti ravno nate. sicer bi bila oba tukaj in se nikakor ne bi našla," je lahko le zmajala z glavo skoraj šokirano, kako blizu bi si bila in za prisotnost eden drugega še vedela ne bi. "in očitno imaš novo oboževalko ali pa si moraš kmalu omisliti enega svojega takega - če ga seveda že nimaš?" mu je namenila vprašujoč pogled, po tistem ko je temnolaska ponovno stegovala ročice proti njemu in mu na vsak način hotela v naročje.

tiho se zasmejala ob izrazu na njegovem obrazu. "ne zdiš se prav prepričan," ga je namuzjeno podražila, kot je to rada prakticirala nekoč. "ampak verjemi meni, ki sem že dala skozi navajanje na novo mesto," je z bolj tolažečim glasom pridala in se dobro spominjala, da so bili prvi meseci težki. new york je le bil new york, čeprav bi se sedaj s težkim srcem vrnila nazaj v domače mesto. philly se ji je preveč priljubilo v zadnjih treh letih. "dela res nikoli ne zmanjka. saj veš, kriminalci so povsod," se je rahlo nasmehnila, kajti dela so imeli vsi po vrsti z nasprotnjo stranjo čez glavo dovolj. časa za dolgčas ali posedanje naokoli preprosto ni bilo.

"mislim, da te ne bi mogla bolje razumeti kot te," se je namrščila, preveč dobro zavedajoč se občutka o katerem je govoril. morda je bila zaposlena čez glavo, toda vse ostalo je teklo kot po maslu. prevečkrat jo je s kladivom že pošteno dobila po glavi, da bi verjela v dolgotrajen miren potek dogodkov. črnogleda niti slučajno ni hotela biti in samo čakati na še eno katastrofo, vendar je globoko v njeni podzavestno bil črv dvoma kako trenutna situacija ne bo trajala v nedogled. sence so se umaknile z njenih oči, čelo se ji je zgladila samo da je pogled in pozornost preusmerila na temnolasi vrtinec v njenem naročju. zasmejala se je skupaj z jonahom, ko ji jo je izmaknil in punčko zabaval. namuznjeno je opazovala par in radosten smeh hčerke je bil kot vsakokrat balzam za njeno dušo. "vloga očka ti je nedvomno pisana na kožo," se mu je široko nasmehnila in zrla v deklico, ki se je z rokicami odločila raziskati njegov obraz. "pri tebi je bilo najbrž še posebno zapleteno... zaradi vsega. ampak saj imaš še čas za nekoga posebnega in nekoga majhnega - še trideset jih nimava!" se je zasmejala in že prikimavala k njegovim nadaljnjim besedam. "seveda sem za. čudovito bo poklepetati s starim prijateljem in nekom pred katerim mi o ničemer ni potrebno imeti skrivnosti," ni premaknila pogleda z njegovih oči preden je nadaljevala: " zaposleni smo res, ampak zate si bom brez težave utrgala čas. nisi ravno kar nekdo, ki me vabi ven," mu je v šali pomežiknila, istočasno pa se po tihem že veselila, da bi jima to pijačo nekoč v bližnji prihodnosti uspelo tudi realizirati. zares ga je pogrešala in toliko mu je imela za povedati, da ni bila prepričana kje naj sploh začne. "najbolje, da te sedaj odrešim tega malega vrtinca..." se je namuznila in želela malo navihano bitje dobiti nazaj k sebi. jonah je imel gotovo polno opravkov in se ni imel ne časa ali volje ukvarjati z majhno deklico, ki se je obešala po njem kakor opica.