verjetno ne bi bilo slabo že na začetku položiti vse karte na mizo s priznanjem, kako pravzaprav moje pravo ime ni ravno kenzi crossfire in niti ne eno izmed tistih na mojem dolgem repertuarju, ki so zaradi narave mojega dela kar naprej v obtoku. tudi kenzi se na sceni pojavlja šele od mojega osemnajstega leta, do takrat pa ni nobenih znanih podatkov o mojem obstoju - kakor da bi se kar naenkrat, kot strela iz jasnega, pojavila med živimi. človeka posebne okoliščine prisilijo v drastične ukrepe, ko se moraš čez noč odpovedati vsemu kar si poznal doslej in postati nova oseba s trenutkom, ko nekdo tleskne s prsti in zgolj zaradi nepremišljenosti svojih staršev. in ker si se povsem slučajno znašel ob napačnem času na napačnem kraju in med zelo napačnimi ljudmi. za zahvalni dan sem se polna vtisov iz šolske ekskurzije v evropi in vsa na trnih vrnila v domači new york ter namesto na toplo dobrodošlica naletela na nekaj nepredstavljivega za moje možgane, ko sem vpadla v našo svetlo kuhinjo z vijoličastimi ploščicami, sedaj poškropljenimi s krvjo obeh staršev in nad trupli je še vedno stal moški oblečen v plašč s pištolo z dušilcem v rokah iz katere se je po mojem mnenju še kadilo, četudi se morda ni. prizor bo za vedno vtisnjen v mojo glavo, v mojo zavest in nikoli ne bom pozabila obraza staršev z luknjo v glavi. nihče si ne zna pojasniti kaj se je v tistih delčkih sekund zgodilo, da se kot še eno telo nisem pridružila na tleh ob materi in očetu, ampak sem jih odnesla zgolj z udarcem kopita pištole po glavi, ki mi je za nekaj časa vzel zavest. mogoče bi bil prvi scenarij boljši, ne bi se mi bilo potrebno ukvarjati s težkimi spomini, ki se mi še vedno prikazujejo v glavi in se ponoči kriče zbujam iz nočnih mor. na mojo srečo ali na žalost, obraza storilca nikoli nisem dobro videla, kajti proti meni je bil obrnjen s hrbtom in preden bi se zasukal okoli svoje osi, me je njegov pomagač že močno udaril po temenu. zaradi šoka in hude travmatične izkušnje mi ni bilo potrebno pričati - ker saj niti ne bi mogla. koga pa bi lahko obtožila glede na moje meglice v spominu in dejstvo, da moškega nikoli nisem videla v obraz. morda mi ni bilo potrebno iti v program zaščitenih prič, a vseeno sem morala zamenjati svojo vizualnost in svoje ime. svetlolasa silver bright je s tistega meglenega novemberskega jutra, skozi katero meglo so se prebijali šibki sončni žarki, prenehala obstajati. v svoj zadnji letnik se nikoli nisem več vrnila, ampak sem ga dokončala na drugem koncu države - menda je bilo boljše zame. meni pa je bilo milo rečeno prekleto vseeno za njihovo podajanje mene kakor bi bila navadna žogica, kajti moji občutki so zaradi močnih doz pomirjeval bili popolnoma otopeli, in brez katerih bi se sicer najbrž zlomila in pristala na zaprtem oddelku vse do nadaljnjega. po pomirjevalnih vse od tistih dni ne posegam več, a otopelosti se še vedno nisem povsem otresla. stara nasmejana silver, vedno pripravljena na akcijo in skoraj brez zavor je postala le še oddaljen pokopan spomin in ne verjamem, da ga bom še kdaj uspela doseči. nekje vmes sem že mislila, da mi bo uspelo iz ruševin izkopati tisto radoživo mladenko na pragu odraslosti - a z razdrto zaroko in spontanim splavom, je upanje o svetlejši prihodnosti spet padla nazaj v vodo in se potopila v temačne globine.

življenje - če se je temu sploh lahko reklo življenje - sem tistih nekaj mesecev in do odhoda na fakulteto nadaljevala v los angelesu pri materini mlajši sestri in se naslednjo jesen, kljub ugovorom vseh, vrnila nazaj v new york, ko sem se vpisala na kriminalistiko. v mestu angelov se nikakor nisem mogla asimilirati v novo okolje, čeprav sem samo zamenjala vzhodno obalo za zahodno. težko je kar obrniti ploščo, pozabiti vse kar si poznal in brez spominov iti dalje. nič lažje se ni konstantno ozirati preko ramena s sumničavostjo v očeh in v vsakem človeku videti morebitno nevarnost. navezovanje stikov in sklepanje novih prijateljstev postane prava muka, četudi si sicer komunikativna oseba z namazanim jezikom. tvoja osebnost se spremeni v vsakem oziru in ne zamenjaš zgolj nekaj dokumentov, katero sliko ob strani krasi novo ime, z novimi podatki. postaneš robot kateremu so zamenjali nekaj elementov in jih nadomestili z novimi, drugačnimi kosi. napisati novo zgodovino, po svoji volji in jo kot olepšano predstavljati svetu, ni tako zabavno kot se sliši in kot bi si človek v normalnih okoliščinah želel - vsaj ne za ceno, ki si jo s tem moral plačati, bila je občutno previsoka. oziranja čez ramo sem se naveličala in to je bil še eden izmed mojih razlogov za vrnitev. z dnem vpisa na kriminalistiko sem mafiji napovedala osebno vojno in od takrat delam vse na tem, da enkrat in za vselej najdem krivca. zagnanost in trma sta pripomogli, da sem napredovala v letnikih hitreje kot moji sovrstniki. v tem vmesnem času sem se precej spremenila in v veliko stvari sem prenehala verjeti - vse skupaj je postala navadna farsa. izpopolnila sem svojo veščino laganja in vse kar sedaj veste o meni je pravzaprav velika kosmata laž. svoje srce in dušo sem po tisti nesrečni zaroki za vselej ogradila z visokim debelim zidom, preko katerega ali skozi njega se ni dalo prebiti. ljubezen ni več nekaj s čimer bi se ubadala, postavljena je na stranski tir in jaz se otopelo predajam posteljnim aktivnostim vsako noč z drugim moškim, z drobno iskrico upanja, da bom kdaj še lahko čutila in ne več živela v tem zamrznjenem stanju s preveč razbito notranjostjo. doslej ni bilo še nobene spremembe in na trenutke me skrbi, da je nikdar ne bo ali morda ko bom prenehala bežati ter bom svoje staro življenje dobila nazaj. prav mešanica vsega, mojega dela, osebnosti in duhov preteklosti, so me pred nekaj meseci pripeljali v philly, kjer nameravam nadaljevati s svojim delom. morda bo sprememba okolja v meni vzbudila pozabljene občutke in mogoče bom končno se lahko spoprijela z grabežljivimi lovkami preteklosti ter jih premagala. morda pa bom naposled le odkrila morilca staršev, kajti sled za njim vodi naravnost v philly in njihovo mafijo.