»... zlomljena roka, poškodbe čez celo telo, znaki stradanja in zlorabe, potrebujem teste za...« Močni glas zdravnika in premikajoče se luči ko so me pripeljali v bolnišnico na eni izmed tistih postelj z koleščki, je mislim da eden izmed zgodnejših in močnejših spominov ki jih imam. Dejstva, da se otroštva pravzaprav sploh ne spomnim redko kdaj komu razlagam – saj sem vedno deležna zmedenih in začudenih pogledov, in skepticizma ki mi gre počasi že presneto na živce. 'Ampak, kako se lahko ničesar ne spomniš?' Preprosto – vse skupaj je ena sama megla, in ne glede na to da se še tako trudim, iz nje ne dobim prav ničesar. Moje ime, je Alice Baker, ampak kot tudi vse ostalo o meni je tudi to ena velika in sama laž. Pojma nimam kdaj sem prijokala na ta svet – edin podatek ki vam ga lahko povem o sebi je da so me policisti našli za zapuščeno pekarijo, napo golo, sestradano, pretepeno in zlorabljeno ko sem imela šest let. Spomnim se psihiatrov, ki so pred mene potiskali papirje in slikice, se hoteli pogovarjati z mano in iz mene izvlečki nekaj stavkov. A za njih nisem imela odgovorov, kaj šele rešitve a uganko kdo za vraga sem. Nekaj dni po tistem ko sem pristala v bolnišnici sem poslušala mamo ko je brala eni izmed deklic v moji sobi, in zgodba me je takoj posrkala vase. Nekaj o deklici ki se izgubi v svetu ki ga ne pozna in se v njem ne znajde je bila nekaj tako znanega da sem se z njo v trenutku poistovetila in tako sem kot ona, postala Alice. Ko so se moje vidne rane zacelile so me strpali v rejniški sistem, kjer so si me podajali kot žogico, sem ter tja. Kar hitro sem se sprijaznila z mojim načinom življenja, in če lahko nekaj rečem o sebi je to da sem prilagodljiva. Hitro sem ugotovila kako skrbeti za osebne predmete in se sprijaznila z dejstvom da jih nikoli nebom imela veliko. To, da ponoči nikoli nebom veliko spala sem se tudi že navadila, saj so me vedno ko sem zatisnila oko začele mučiti more, kako kot deklica bežim pred nekom, vse pa so se vedno končale z istim koncem – kako jaz to osebo zabodem in potem pobegnem iz sobe. Ta prizor sem videla že tolikokrat in vsakič posebej ga odmaknem nekam stran, nekam daleč da o njem ne rabim razmišljati, a mislim da je vseeno nekako pomembno povezan z mojo preteklostjo. A kot sem že rekla, sem prilagodljiv tip človeka in nekako sem se prebila skozi to življenje. Družine nimam – razen Georgie, ki je najbližje kar sem kdaj imela. Lahko bi se reklo da sem na tem svetu popolnoma sama, in če so me iskušnje kaj naučile je to, da ne moreš nikomur zaupati. Ko sem imela šestnajst let sem naredila usodno napako ki jo vsi naredimo vsaj enkrat – zaljubila sem se. Razor je bil neverjeten – starejši, nevaren, neverjetno seksi in najbolj neverjetno od vsega – želel si je mene. To, da sem bila za svoja leta nekako postavna sem se zavedala – videla sem kako so me fantje opazovali, ampak Razor je bil tako neverjeten in večji od življenja da si nikoli nebi mislila da bi opazil nekoga kot sem jaz. Preden sem se zavedala sem živela pri njemu, in kar naenkrat se je spremenil – nikoli več ni imel denarja za najino odvisnost, še eno darilce ki sem ga prejela od njega. Pristala sem na cesti, natančneje na cestnem vogalu kjer sem služila denar, če pa zvečer z mojim zaslužkom ni bil zadovoljen sem si s tem prislužila še nekaj modric. Rada bi vam rekla da sem se iz te zveze izvlekla hitreje kot sem se, ampak na žalost privlačim nase vse napačne vrste ljudi in do takrat ko sem končno šla na svoje sem bila že pregloboko v tem svetu da bi nehala. Od svojega šestnajstega leta ko sem zapustila svojo zadnjo rejniško družino pa tam nekje do dvajsetega leta je vse samo ena zmešnjava drog, prostitucije, moških in tujih prostorov v katerih sem spala, dokler končno nisem zadela samega dna in ugotovila da tako pač ne bo šlo več naprej. Za prvo silo sem se spravila v red in si našla stanovanje, nekaj začasnih služb s katerimi držim glavo nad vodo in se končno začela ukvarjati s preteklostjo za katero sem se tako težko trudila, da bi ostala skrita. Vem, da nisem popolna – daleč od tega, a mislim da si vsak na tem svetu zasluži srečo, in ne glede na vse kar se mi je zgodilo sem odločena da tudi jaz najdem svojo.