chapter one: the little girl with the big dream,

njene oči so že stotič sledile gibom slavne margot fonteyn, ki jih je znala že bolj ali manj na pamet, a zanjo je bilo enako, kot takrat ko je posnetek gledala prvič. bila je povsem zamaknjena, ko je pozorno opazovala kako so njeni graciozni premiki pripovedovali zgodbo. brez besed, le s plesom in tistim otožnim pogledom v očeh. ob koncu je majhna deklica še vedno čepela pred ekranom in strmela vanj z nekoliko zasanjanim nasmeškom. v mislih je že bila v nabito polni dvorani, kjer so pod sojem žarometov ploskali njej ter jo obsipavali z vrtnicami in navdušenimi vzkliki. tako zasanjano jo je tudi našla mama, ki jo je nežno pogladila v laseh in opomnila na trening, da je rjavolaska hitro pograbila svoje baletne copate in mrežico za lase ter skorajda poletela iz hiše in se na poti do šole nasmihala vsakemu, ki ji je namenil pogled. če bi bilo po njenem, bi kar vsemu razglasila kdo je. ariadna lana levkova, bodoča primabalerina. njen učitelj je bil podobnega mnenja in je imel zanjo prav tako velike načrte. velike vloge je začela dobivati mnogo pred sovrstnicami, kaj kmalu pa je bila najmlajša plesalka v velikem moskovskem gledališču. starša sta bila tako ponosna na svojo ljubko majhno deklico, v njihovi hiši pa se je vedno razlegal smeh in prečudovite melodije klasične glasbe. morda res ni bila najpopularnejša deklica v šoli, a tako ali tako je živela v nekem svojem svetu. dneve je preživela ob prebiranju knjig in baletu, to sta bili dve stvari, ki sta ji na ustnice vedno pripeljali nasmešek. na odru je bila kdorkoli, na odru je bila vse, v resničnem življenju pa zasanjana, sramežljiva deklica z velikimi očmi. vse je še bilo pred njo, svet je imela na dosegu dlani.

chapter two: when it all changed,

tega ni mogla pričakovati, tega ni pričakoval nihče. vračala se je iz še ene učne ure, le da ni bilo ničesar, k čemer bi se lahko vrnila. čakale so jo le ruševine, hiša je praktično pogorela do tal, skupaj z življenjem, ki ga je do takrat spoznala. naenkrat se je vse spremenilo, njena starša namreč v rusiji nista imela nobenih sorodnikov, ki bi zanjo lahko skrbeli in pristala je v rejniškem sistemu, se selila od družine do družine, pri vsaki je bilo toliko slabše. v tem času si je nakopala nemalo modric, na balet pa je lahko kratko malo pozabila in ker ni bila posebej dobra v ničemer drugem, se ji prihodnost naenkrat ni več zdela tako bleščeča. sovražila je tisto zatohlo stanovanje in pijanca, ki je imel naenkrat v rokah njeno usodo. s strahom je hodila domov in molila, da bo dobre volje, da si ne bo znova nakopala njegovih udarcev. vsako noč je zaspala v solzah in mislila na starše, na dom, na življenje, ki bi lahko bilo. potem jo je nekoč ogovoril nek rjavolasec, ki je bil tam na počitnica in postal edini prijatelj, ki ga je imela. vsak dan sta se dobila na istem mestu, sama je za ta srečanja ogromno tvegala, a je bilo več kot samo vredno. poslušal jo je in ji obljubil pomoč, pripovedoval ji je o tisti čudoviti ameriki, ki se ji je v tistem trenutku slišala kot raj zaradi česar se je verjetno tudi odločila, da bo pobegnila. po njegovem odhodu sta ostala v stiku preko pisem, sama pa je pridno varčevala z denarjem, ob prvi priliki pa kupila letalsko vozovnico, ki bi jo peljala proč od vsega tega, kjer zanjo več ni bilo ničesar. znova je imela upanje. da je tam zunaj še vedno veliko možnosti, da še le ni vse izgubljeno.

chapter three: everything came crashing down,

ni ga bilo. obljubil je, da jo bo čakal, ji pomagal, a ni prišel. stara je bila osemnajst let in popolnoma sama v tuji državi. tukaj so se težave šele začele, konec koncev še jezika ni prav dobro obvladala. nekaj časa se je skrivala po ulicah, kradla stvari, ki so jo obdržale pri življenju in kaj kmalu dosegla najnižjo točko svojega življenja. ko se je podala v prostitucijo. seveda se za to ni ravno odločila, zgodilo se je po zaporedju naključnih dogodkov, ki so do tega pripeljali. verjetno se je vse začelo, ko jo je lastnik bordela opazil kako je kradla iz tamkajšnjega smetnjaka in ji ponudil boljše življenje, streho nad glavo in hrano. bila je tako obupana, ni se zavedala pasti v katero se je s tem zapletla, prodajanje ljubezni pa je sčasoma postal njen poklic. sovražila se je zaradi tega, sovražila je vse ljudi, ki so bili v to vpleteni, lastno telo se ji je gnusilo in vsako noč je še vedno preživela v solzah, a bilo je to ali pa smrt, verjetno je kaj drugega na ulicah ni čakalo. nikoli se ni navadila na idejo, da je postala kurba, pravzaprav se je le s težavo pogledala v ogledalo, brez da bi ji obraz zalile solze in potem se je zgodil čudež. spoznala je nekoga, ki ni vedel za njen poklic, videl je le to skrivnostno tujko z žalostnim pogledom in se vanjo zaljubil. to dejstvo jo je tako prestrašilo, tako prekleto prestrašilo. vedela je kako rad jo ime, videla kakšne občudujoče poglede ji je namenil in se počutila kot največja lažnivka, saj je bila konec koncev le umazana pocestnica, ni si ga zaslužila, ni bila oseba, za katero jo je imel. zato je naenkrat izginila in nikoli več je ni videl, za to je dobro poskrbela. vseeno pa je imel ogromen vpliv na njeno življenje, ker ji je pokazal, da je tam zunaj v resnici ogromno možnosti, da svet v katerega je zapadla, ni le začaran krog, da se lahko iz tega še vedno izvleče.

chapter four: a fresh start,

preselila se je v sončno filadelfijo in s svojo izboljšano angleščino začela obiskovati razne tečaje in programe, da si je priskrbela izobrazbo. ljudje niso poznali njene preteklosti in lahko je postala učiteljica baleta na majhni šoli. morda res ni bilo tako zelo bleščeče kot si je nekdaj zamišljala, a bila je tako zelo srečna. delala je nekaj kar jo je resnično veselilo in zdelo se je, da ji je v življenje vendarle posvetilo nekaj sonca. ne glede na vse stvari, ki so se ji v življenju zgodile, je bila še vedno tista majhna, zasanjana deklica z velikim srcem. morda le nekoliko bolj nezaupljiva, kot prej, zdaj se je pred svetom ščitila z zidom, da ne bi izvedeli kako umazana je v resnici, da si ne zasluži prijaznih nasmeškov, ki ji jih namenijo na ulicah. po srcu je še vedno velik romantik in po tihem upa, da bo prišel tisti princ na belem konju, ki mu njena preteklost ne bo pomembna, a saj ve, da bi celo v tem primeru verjetno našla način, da bi to uničila. sploh pa, kako bi jo lahko sploh kdo ljubil, če ne more ljubiti niti sama sebe?