Pravijo, da bodo nehali skrbeti, se sekirati, se obremenjevati, premlevati, tuhtati, soditi in si lagati... Vemo, da tega ne bodo storili, nikoli in nihče. Človek mora biti tak kreten kot sem jaz, da mu to lahko uspe. Sebičen in odtujen, zavožen in plehek, a jebi ga - svoboden.

Trdili so, da sem si zavozil lajf. Da sem ga usral in ne enkrat, ampak dvakrat, trikrat, nehali so šteti. Danes tega nihče več ne reče, morda so spregledali, morda jim je odveč in so naveličani, verjetno jim ni mar, nekateri pa razumejo. Ne maram biti odvisen od ljudi, ne materialno, ne čustveno. Nikoli si ne dovolim na nekaj se navezati, saj vedno odidem in za sabo pustim vse. Živel sem v Stockholmu z mamo in očetom ter mislim da sestro. Ločila sta se, a komu mar? To se dogaja vsem. Zaradi mene, seveda. Še preden mi je bilo to legalno dovoljeno, sem odšel od doma. Živet s prijatelji. Bolje rečeno, živet z znanci in dobrimi ljudmi. Nikjer se nisem zadržal dolgo. Imel sem nekaj punc, bil sem v nekaj zvezah, a nikoli jih nisem ljubil. Bile se plehke, dolgočasne, dajale pa so napačen vtis. Izkoristil sem veliko ljudi, čeprav tega nisem hotel. Morda me kdo celo pogreša, morda kdo še vedno misli name, kdo za kogar ne vem, da bi ga kdaj spoznal. Morda me preklinjajo ali pa se z mislijo o meni želijo razvedriti, a mene že dolgo več ni tam, kjerkoli že sem jih pustil. V kolikor sem mislil, da lahko živim dvojno življenje: se prepuščam uličnim užitkom in puščam svojega svobode željnega duha na prosto in hkrati ohranjam izraz običajnega mladega moškega, ki študira fotografijo, mi to ni uspelo. Lahko bi rekel, da sem se dejansko potrudil za to, da bi morda doštudiral in nekoč, ko mi bi morda bilo do tega, iz sebe še nekaj naredil in ne mislim, da sem vrgel puško v koruzo, a to ni bila moja pot. Od toplega družinskega doma na obrobju glavnega mesta Švedske sem pobegnil v tuja stanovanja, podstrešja, kleti in ulice Stockholma, nato pa sem pred tem za eno leto zbežal v Bolgarijo. Na študij v tujino. Izvolite, smejte se. Leto je bilo sestavljeno predvsem iz uličnih nastopov, norih noči z zanimivimi ljudmi iz vsega sveta, nekaj zaporednih dni, ki se odražajo kot velike luknje v spominu in spoznanja, da nikoli ne bom doštudiral in da samega sebe le slepim. Spakiral sem nahrbtnik in se pridružil karavani nedefinirane mešanice ljudi, ki se je v nekaj starih tovornjakih pomikala proti zahodu. Število ljudi se je do Neaplja, kjer sem se brezciljno znašel sam, precej zmanjšalo. Nekateri so izstopili namerno, drugi so nas zapustili zaradi nevšečnosti na mejah evropske unije. Z nekim Jamajčanom sva se po nekaj nepomembnih težavah z italijansko mafijo zaposlila kot kuharja na tovorni ladji, ki se je izkazala za čezoceanko. Sam ne znam razložiti kako sem se znašel v Pensilvaniji. Ugibam, da sem verjetno nekoga poštopal in se ob pogledu na veličastne stavbe Filadelfije odločil izstopiti. Sicer nimam koledarja ali notesnika ali odvečno pametnega telefona, a rekel bi, da sem v mestu že skoraj eno leto. Ne morem reči, da sem zadovoljen z življenjem, ki sem ga ustvaril, vendar pa sem zelo zadovoljen z življenjem, ki ga živim. To sem vedno bil. Ne živim po pravilih, ne živim legalno, nikoli nisem, nikoli verjetno ne bom. Naveličali so se me spreminjati, ker ne deluje. Svoboden sem, ničesar nimam, nihče mi nič ne more.