»veste, včasih je že prav dolgočasno govoriti o sebi. no, če ti je sploh potrebno, če oni pred tabo slučajno že ne obnovijo tvoje celotne zgodbe. no, zgodbe, ki jo tako naključno slišijo ter so prepričani, da je resnična. preprosto je že dosti, če povem, da sem oliver lair in vsi že vedo za koga se gre- no, na svoj način prepričani, da vedo za koga se gre. saj veste kako včasih pravijo? ne verjemite vsemu kar slišite, ker resnica je lahko dosti hujša. v bistvu bi temu lahko rekli tako. navsezadnje, vse kar slišim o sebi je v stilu: oh ta očetov sinček, vedno mu župan odnaša rit, vedno rine v težave, bog ve kaj bo še iz njega in tako dalje in tako dalje. prav tako se najdejo celo tisti, ki so prepričani, da so stvari kot kraja, vlomi ter podobne zadeve le del moje preteklosti ter sem zdaj postal dober človek, kakor bi oni rekli. hja no, moja kartoteka je res prazna, navsezadnje očka vedno poskrbi za svojega sinčka, da, tudi to je res. šlo se je seveda za to, da županov sin ne sme imeti madeža na sebi in posledično je slednji poskrbel, da ga ne bo imel, vendar v zameno, da res nikoli več ne pride do prekrška. seveda sem mu to obljubil na vse pretege, čeprav še sam sebi ne verjamem, medtem ko je on celo verjel vsem skupaj- včasih me celo prime slaba vest, da ga takole izkoriščam, vendar potem se spomnim, da je vse to naredil, da bi ohranil svoj ogled in že me vse mine, čisto preprosto. kakor bi dejali vstali- domnevno rad rinem v težave in sem preprosto preveč brezskrben. seveda sem štejejo povsem rahle prekrške, kot je prehitra vožnja, pijančevanje na neprimernih mestih ter podobne zadeve, povsem enostavne stvari, ki jih oče ponavadi odstrani s kartoteke. tisto dejstvo, pa da spadam v bistvu med člane mestne tolpe, pa se preprosto ne sanja nobenem. in potem tu zopet sledi vprašanje, zakaj sem v njej in kako sem se znašel in ostale dolgočasne reči. iskreno? ne vem. v bistvu se nikoli nisem spravil iz tega, od tistih malih prekrškov, sem nekako se spravil v to in ne ven. vendar iskreno, tukaj je dober vir zaslužka, preprosto lahko brez posebnih težav prideš do lepe vsote denarja in zakaj bi se pritoževal? tako je, ni mi težko tam in dokler je tako, se temu ne nameravam oziroma se preprosto ne bom odpovedal. mogoče mi na tem področju res primanjkuje tistega občutka za skrb. navsezadnje, vsak ki se zaveda, kako rad rinem v težave, mi vztrajno soli pamet o tem kje bom pristal, kaj bodo naredili z menoj ter še tisoč drugih pridig. vendar iskreno? ni mi mar, skrbnost zares ni bila nikoli na moji strani, morda to ni nekako najboljše, vendar res mi nikoli ni bilo preveč mar za te zadeve, ali me bo kdaj dobila policija ali pa se bom zameril mafiji. in ne, ne zaradi očeta, ker naj bi mi ta reševal rit. preprosto… so stvari, ki gredo rade mimo mene in ta je definitivno ena od njih. no, dosti o tem. oh, še ne smem končati? prekleto. no kaj naj še rečem… hm, glede karakterja bolje da vprašate tiste, ki se družijo z mano, vendar največkrat kar slišim je, hm, prasec? no dobro, pustimo tisto kar so dekleta imela zame za povedati. kakorkoli, radi mi prepisujejo včasih pretiran sarkazem, morda celo nesramnost, vendar pustimo podrobnosti. oh ja, nekdo je celo enkrat dodal, da znam biti karizmatičen, le če hočem kaj dobiti in posledično ljudi zelo hitro ovijem okoli prsta. . avanturist, prepričan, da v ljubezni ni ničesar dobrega. prej primeren za sovražnika, kakor prijatelja- navsezadnje, ne vem, če je na svetu res človek, ki bi mu lahko brezpogojno zaupal, če odštejem sestro, za katero bi lahko rekel, da mi pomeni več kot bilo kdo drug. to je vse, je lahko sedaj konec opisovanja samega sebe? hvala.«