Preteklost
Družino Villas bi lahko opisali z veliko pridevniki, a pravična vsekakor nikdar ni bil eden izmed njih. Že iz časov pred selitvijo v zloglasni ameriško Čikago je Matteo Villas po mestecih na jugu sončne Italije slovel kot zloglasni premetenec, ki je v svojih rokah držal niti lokalnih prebivalcev. A nekaj manjših mestec ni dolgo zadoščalo za najmlajšega potomca zloglasne mafijske družine. Moč in oblast, ki sta mu bili položeni v zibelko sta bili veliko preveč mamljivi in ko mu je daljni bratranec ponudil več je lokalne posle brez premisleka predal nič kaj milejšemu mlajšemu bratu, sam pa z ženo in dveletno svetlolaso deklico, ki je ravno začela navdušeno čebljati, kupil karte za letalo in odletel preko Atlantika. Še preden je letalo pristalo na Ameriških tleh mu je bil zagotovljen visok položaj v lokalni mafijski združbi, vila na obrobju mesta ter penthouse v samem centru vetrovnega Čikaga. In tako se je začelo.

Geni mafijskih očetov so se očitno prenesli tudi na Mattea, kajti hitro se je izkazal za zaupanja vrednega in kmalu nato še za več kot sposobnega obvladati sceno v novem mestu. Napredovanja v vrstah podzemnih organizacij so se vrstila eno za drugim, ugled je rasel, denar se je nabiral na bančnih računih, žena je bila srečna, ker je bil pogosto doma in hčerka je odraščala v pametno lepotičko z jamicami v ličkih. Isabella je bila prijazno, prikupno in hiperaktivno dekletce, ki je s svojo zgovornostjo z največjim veseljem zabavala starša. V šoli je odlične ocene dosegala z levo roko, imela je cel kup prijateljic, fanta, najlepše kolo in vsak teden nova oblačila. Matteo jo je z največjim veseljem razvajal in oba sta oboževala večere, ko mu je sedela na kolenih v delovni sobi in mu ''pomagala pri poslih''. Ona je oboževala to igrico in nikdar ni pomislila na to, da je bilo kar koli od tega, kar je njen očka pomislil kaj slabega, on pa je užival, ko je videl, da se je njegov talent prenesel tudi na njegovo princesko, dedinjo njegovega imperija. Isabelli se mafija nikdar ni zdela nič spornega, kajti starša sta jo vzgojila v prepričanju, da nič ni zločin dokler te ne dobijo. V nečem pa se je od staršev le razlikovala – ne glede na to, kako globoko v posle sta jo uvedla, vedno je bila zaščitena pred nasiljem in pred vedenjem, kaj se zgodi s tistimi, ki jim je denar ukraden ali če bi kdo skušal krasti njim. Jasno ji je postalo šele, ko neke noči ni mogla spati in je zato zapustila spalnico ter se odpravila proti kuhinji, pri tem pa ujela očetov pogovor z enim od njegovih podrejenih. Zdelo se je, kot bi ji nekdo pognal kroglo skozi srce, kajti šok ni bil nič manjši. Sprva stvari ni hotela verjeti, nato pa…

Začela je raziskovati in nekoliko celo delovati na lastno pest, saj je, nevedna kot je bila, ni zavedala možnih posledic. Obvladala je očetov posel, a očitno ne tako dobro, kot si je mislila, kajti na sled ji je prišla družina, ki je že od prihoda Villasov gojila tiho sovraštvo. Nekaj dni, celo tednov se je zdelo vse vredu, nato pa se je nekega večera pozno vračala domov in v ozki ulici, le nekaj minut hoda proč od varnega zavetja njenega doma, jo je v pest dobila tolpa in še preden se je zavedla, kaj se dogaja, je bila ujeta ob steno z ukleščenimi rokami in usti, prekritimi s pestjo. V paniki in strahu, ki sta jo zajela, se ji je pred očmi zvrtelo tisoč različnih scenarijev, ki bi se lahko zgodili, in nobeden izmed njih se ni končal dobro. Solze, ki so se ji usule po licih so pričale o njeni vdaji v usodo, ko se je iz teme prikazala postava, zakrita s kapuco in storila nekaj, česar ni bilo v nobenem od njenih možnih razpletov: rešila jo je. Po nekaj minutah hlipanja, kolikor je trajalo, da je dojela, da je z njo vse vredu, je ugotovila, da je njen rešitelj pravzaprav čeden temnolasec in uspelo ji ga je prepričati, da se mu bo oddolžila za rešitev. Ko se je tisto večer vrnila domov, sta njeno razočaranje in občutek izdajstva doživela svoj vrh – v njej se je pojavila jeza in tisti večer, ko je bila na srečo sama doma, je sedla za očetov računalnik. Njeno znanje ji je tokrat prišlo še kako prav, kajti ustvarila si je nov bančni račun in nanj nakazala ogromno količino denarja, nato pa z grenkim občutkom tope bolečine naredila še nekaj: ustvarila si je novo identiteto, nato pa vse dokaze o svojem delu izbrisala. Naslednji dan je na ulici z lažno osebno kupila nove dokumente in enosmerno letalsko vozovnico za New York, še pred odhodom pa se je na pijači zahvalila svojemu rešitelju – z čekom, na katerem je bilo lepo število ničel. Ko je nekaj minut kasneje brez nasmeška zapustila kavarno se je izgubila zadnja sled za Isabello Villas.

Sedanjost.
Po selitvi v vse prej kot razkošno stanovanje v New Yorku se je znova vpisala na fakulteto ter si pobarvala lase. Pred dekle, ki je živelo za brezskrbnost, nakupovanje in zabavo, je kmalu postalo zagrizena študentka, ki je čez nekaj let z odliko diplomirala na akademiji in postala policistka. Več kot pet let je živela v miru, a je bila kljub temu neprestano na preži in je kmalu odkrila, da so ji očetovi možje na preži. Znova je spremenila ime in se preselila, tokrat v Filadelfijo in uničila vsakršno sled, ki bi jo lahko kadarkoli povezala z dekletom po imenu Isabella Villas. Sedaj je bila Hope Lindsay Kennedy, katere starši so umrli v letalski nesreči in je odrasla v sirotišnici. Še vedno je bila prijazna, prikupna in na čase nekoliko hiperaktivna, a z leti si je pridobila veliko izkušenj in to se vidi v njenih očeh, ki svet zmeraj motrijo z opazno mero opreznosti. Postala je vztrajna, motivirana policistka in odgovorna ženska, ki ve, kaj hoče. Iztrebiti mafijo in preprečiti, da bi se zgodba kot njena ponovila.