zmeraj sem bila nekaj posebnega. vem, kako se to sliši in verjamem, da boste sedaj zavili z očmi in si mislili, kakšna afna pravzaprav sem. pa nisem. vaše prepričanje je popolnoma zgrešeno, o meni pa veste le en stavek, ki pa vam pravzaprav ne pove veliko. če pa sem popolnoma odkrita, o sebi ne mislim zgubljati preveliko besed - saj veste, tisti, ki ve preveč, je lahko izjemno nevaren. ampak pustimo logične stari ob strani in se vrnimo k meni. zaradi tega ste tudi tukaj, kajne? če vam sedaj izdam moj priimek, boste vedeli, s kom imate opravka - matthews je namreč, sicer ne tako zelo znan, pa vseeno, zame izjemno obetaven priimek. moje ime je mati izbrala še preden sem se rodila, v takratšnjo tričlansko družino, ki je štela mojo mati, očeta in dve leti starejšo sestro, v spodnjem nadstropju naše hiše pa sta prebivala tudi moja stara mati in oče. zmeraj smo bili ugledna družina in zdelo se je, kot da nam je bila kriminalistika v krvi - prav vsak otrok je, že kar tretje leto nadaljeval tradicijo naše družine in postal policist. sicer nihče ni bil ne vem kako zelo slaven, da bi za njegovo oziroma njeno ime vedeli vsi, ampak vseeno, navzven smo izgledali izjemno popolno in usklajeno, kar smo tudi bili, pravzaprav. vse do tistega trenutka, ko se je zapletlo. in to seveda z mano, najmlajšim dekletom v širši obliki naše družine. vsi tisti, ki smo ta del življenja dali skozi vemo, da ni bolj uporniškega duha v življenju, kakor ga je v času pubertete. tudi sama nisem bila nič kaj bolj neizpostavljena vsemu, in tako sem no... nekoliko zavozila celotno življenje. pravzaprav, sem ga zavozila kar precej. pa vseeno, ne krivim samo časa, ko se je vse skupaj dogajalo, navsezadnje sem prav zaradi tega, kar se mi je v tistih štirih letih zgodilo takšna, kot me sedaj poznajo vsi ostali - perfekcionistka, ki bo zmeraj nase gledala izjemno strogo in si ne bo odpistila niti najmanjše napake. prav zaradi tega nekatere sodelavce nekoliko plašim in se me izogibajo - vsi tisti, mogoče malce mlajši oziroma eno leto starejši namreč vedo kdo je bila edith, vodja manjše tolpe, ki je policiji tista štiri leta, povzročala izjemne preglavice. oh, naj omenim še to, da je edith moje srednje ime, ki pa ga sedaj preziram in bi ga najraje izbrisla iz svojega registra, pa vseeno sem si, zaradi lastnega spomina na preteklost in opomina na to, kaj se je takrat dogajalo, kakšne napake sem počela in kdo pravzaprav nisem bila in kar me bo spremljala moje celo življenje. šele sedaj, ko pomislim na to, kako sem povedala ponesrečeno nekoliko bolj ohlapno predstavitev sebe, mi gre nekoliko na smeh. pravzaprav nisem tako zelo zategnjen človek, ko ga enkrat spoznate - lahko sem izjemno sproščena in samozavestna, ko pride do kakšnih ljubezenskih oziroma sovražnih ali pa prijateljskih čustev. a kakor morda lahko sklepate, slednjih ni ravno veliko, kajti že od nekdaj sem se izogibala pretirani navezanosti na človeka - edini, ki mi v življenju pomenijo izjemno veliko so moja družina in najboljša prijateljica, partnerka v policiji in ena redkih, ki me poznajo do same potankosti. vendar pa, pretiranega časa za veliko bližnjih povezavic tako ali tako nimam, moj cilj je bil namreč že od nekdaj znan vsem, ta pa mi ne dovoljuje veliko časa z reševanjem lastnega dramatičnega življenja - postati ena izmed tistih, ki jih pozna in govori cel svet. šele takrat bo moje poslanstvo v policiji, kjer sem sedaj, po dveh letih, ko sem bila “očiščena” slabe družbe pristala in se tako zopet postavila na lastne noge, izpopolnjeno in zopet bom lahko ponosno nosila ime roselyn.