ne vem kje bi pravzaprav začela. naj vam povem le za novo aryo? ali bi bilo bolje, da začnemo čisto na začetku? no pa dajmo, na začetku, čeprav to ni del mojega življenja o katerem prav rada govorim, a da boste razumeli kaj vam pravzaprav sploh pravim.
začelo se je na mrzel zimski večer, ko sem prijokala na svet. zunaj so mehko kot drobni kosmi vate naletavale snežinke, eleanna in roy kellaton pa sta dobila prvega otročička. mene. bila sem majhna deklica z velikimi modrimi očmi in temnimi lasmi. mama mi je nekoč povedala, da nisem jokala. samo z velikimi očmi sem se zazrla v očeta, ki me je previdno prevzel v roke in se mu nasmehnila.
bila sem princeska. skoraj dobesedno, saj sta starša pripadala rodu častitih angleških plemičev in tako sem odrasla v družinskem dvorcu nekje na londonskem podeželju. imela sem vse kar sem si poželela. ali pa tudi ne, kakor vzamete. šolala sem se doma, imela sem kup igrač in dragih oblek, vse kar bi si normalna majhna deklica poželela. a, ne jaz. ne deklica katere edina družba so bile hišne pomočnice. ki je starše videla le proti koncu tedna, pa še to samo za kakšni dve uri, naslednji dan pa sta že spet hitela po službenih dolžnostih. tako se mi je zdelo vse skupaj bolj kot zapor, kot pa sanjsko življenje. ničkolikokrat sem se obešala očetu po hlačnicah in ga prosila prijateljev. toda on je venomer ponavljal, da sem še premlada, da se mi lahko kaj pripeti in da imam vse kar potrebujem. zdaj razumete zakaj o svojem otroštvu ne rada govorim?
no bolj pustolovski del mojega življenja, pa se je začel, ko sem dopolnila polnoletnost. pretirane pozornosti staršev tako lai tako nisem bila deležna, vsi drugi pa so imeli kot vedno preveč dela, da bi se ukvarjali še z menoj in končno mi je vse to vsaj enkrat v življenju prišlo prav. pobeg v takih razmerah ni bil pretirano težek. ampak za dekle, ki je celih 18 let življenja preživela strogo zaprta na družinskem posestvu, sem bila po pričakovanjih tudi precej izgubljena, ko sem stopila v veliki london, ki sem ga redkokdaj videla, ko smo prišli na kakšno prireditev, pa še takrat sem večino časa preživela na kakšnem žametnem sedežu v kakšni dvorani, saj so me mimo zunanjih zanimivosti prehitro zvlekli stran. ampak saj sem bila večino življenja prepuščena sama sebi in zahvaljujoč močni osebnosti sem nekako mimo vseh ljudi ki so me iskali nekega poletnega večera vsa utrujena našla hišo svojega strica, ki mi je bil vedno všeč. podobna sva si bila in bil je edina oseba, ki se je kadarkoli ukvarjala z mano več kot 10 minut. če ne štejemo hišnih pomočnic, ki so z mano pač morale preživeti več časa. toplo me je sprejel in mi obljubil, da staršem ne bo izdal kam sem se skrila. ampak kot pravijo, se za vsakim prijaznim nasmehom skriva nekaj več. kmalu je prišlo na dan, da stric posluje z mafijo in hočeš nočeš sem se morala pridružiti. pa saj ne, da bi mi bilo pretirano težko. hlepela sem po avanturah in kljub temu, da sem se še predobro zavedala, da prestopam na stran slabih, me ni preveč motilo. sem kar sem in zadovoljna sem s tem. nova arya mi je veliko bolj všeč kot stara. no pa smo le prišli do konca, zdaj pa le pojdite poizvedovat kam drugam. o meni že tako ali tako preveč veste.