hmm, predpostavljam da bi moral povedati lepe stvari o sebi, mar ne? mislim, ljudje to počnejo, vsaj zdi se mi, o sebi govorijo le vse najlepše in se načeloma ne morejo prehvaliti. ali je ravno obratno in povejo o sebi vse negativne lastnosti, saj pričakujejo, da jim bo druga oseba rekla, da govorijo neumnosti in da so pravzaprav naravnost fantastični. ne vem in me niti ne zanima, če sem ravno iskren. jaz ne bom govoril neumnosti, prav tako se ne bom prehvalil in nikakor od nikogar nočem slišati, da je kar bom zdaj povedal kup neumnosti in da sem fantastična oseba. bom začel kar pri začetku, saj edino tako lahko vsaj do neke minimalistične mere razumete zakaj sem takršen kakršen sem, čeprav mislim, da ne boste razumeli, včasih ne razumem niti sam tako da le zakaj bi nekdo, ki ga le bežno poznam. rojen sem bil v londonu, saj niti ne tako dolgo nazaj, dvaindvajset let pa resno ni dosti, mar ne? no, moja starša sta naravnost prekrasna, včasih se sprašujem zakaj še nista dobila tiste nagrada za starša leta, ali to sploh obstaja? ker se mi zdi, da sem nekje prebral, da v bistvu nekateri starši, vsaj v predmestjih kjer takšne stvari dejansko nekaj štejejo verjetno, to dejansko dobijo. kakorkoli, odraščal sem z naravnost popolnimi starši in starejšim bratom. saj mi niste verjeli, mar ne? moja starša sta kretena, oče je pri mojemu petemu letu starosti pristal v zaporu zaradi pranja denarja, toda sej vsi to počnejo, vsaj zdi se mi. v bistvu njemu verjetno to ni šlo ravno ne vem kako dobro, saj so ga konec koncev ujeli in zaprli. dve leti sem preživel brez očeta, bili smo le jaz, moja preljuba mati in moj kreten od brata. ugh, oprostite za ves sarkazem in ker vas do neke mere dejansko zavajam. moj brat je bil moja edina podpora v življenju, ves čas je on skrbel zame in mi ne bi mogel biti bolj pri srcu. moja mati pa nikakor ni znala kako biti mati, verjetno zato, ker niti jaz ne brat nisva prišla na ta svet z navodili za uporabo. včasih bi bili bolje, če bi vsak prišel s svojimi navodili in mogoče bi na svetu bilo veliko manj nevzgojenih otrok, ki odrastejo v briljantne kretene. no, jaz sem odrastel v takšnega briljantnega kretena, če sem ravno iskren. pa ne, to ni bil ne sarkazem ne laž, pravzaprav sem trenutno bolj iskren kot sem bil na začetku tega monologa. med šolanjem nisem bil ravno takšen kot sem zdaj, saj ne vem kaj me je tako zajebalo v življenju. nisem ravno takšen tip človeka, ki bi zdaj za to krivil starša, mogoče pa nista onadva kriva, da sem takšen kakršen sem. kaj če sem se že rodil s tem namenom, da postanem takšen, ste pomislili na to? jaz sem, in to ne le enkrat ampak je bila to ponovljiva se misel v moji glavi. alkohol je bil moj najboljši prijatelj nekje od drugega letnika srednje šole, z leti sva le še razvijala najino neuničljivo prijateljstvo in edino kar je moja starša zmotilo pri temu je bilo dejstvo, da sem jima redno kradel steklenice viskija, ki sta jih hranila v kleti. moj oče je bil lastnik svojega bara, kar je edini razlog, da smo doma imeli vedno velike količine alkoholnih pijač, čeprav sem se jaz striktno držal le izposoje viskija. no, mogoče bi lahko rekli kraje, saj steklenic nikoli nisem vrnil, niti praznih ne, saj so le te vedno pristale na tisočih koščkih. konec srednje šole so profesorji nekako prepričali moja starša, da bi bilo pametno, da me peljeta k psihijatru. meni se je sama ideja zdela neumna, in še zdaj se mi zdi neumno, saj se moji problemi tako niso prav nič rešili. kakorkoli, k psihijatru sem hodil vsega skupaj eno leto, neumnost kot sem rekel, saj sta starša za to zapravila več denarja kot za vsa potovanja, ki sta si jih privoščila vsako leto. no, verjetno pretiravam ampak saj razumete, mar ne? sem ter tja sem slišal kako je mojima staršema razlagal vse možne teorije, ki jih je imel o mojem psihičnem stanju, toda nikoli ni nobene bolezni stoodstotno potrdil, vse so bila le njegova sumničenja. mislim, da sta na koncu tudi moja starša obupala in si priznala, da mogoče nimam nikakršnih psihičnih motenj, no vsaj nič, kar bi lahko bilo pripisano neki določeni bolezni. bil sem pač takršen kakršen sem bil, malo sem pil, no mogoče ne ravno malo ampak vseeno, in počel sem neumnosti. toda kateri najstnik ne počne neumnosti? na napakah naj bi se učili, vsaj tako pravijo. pa ne zdaj, da sem se jaz na svojih napakah kaj naučil, ker se nisem. toda me ne briga, imam svoje probleme, ki so lahko povezani z mojimi starši in njunim ne ravno kaj uspešnim načinom vzgajanja ali ne. vseeno, ko sem končal srednjo šolo sem šel naprej študirati in dejansko mi je uspelo po študiju takoj dobiti službo na policiji. zdelo se mi je smešno, starša sta mi vedno razlagala, da mi ne bo nikoli uspelo postati policaj, da bom tudi po končanem študiju pristal z neko osnovno službo kot je gostinstvo, toda ne, imel sem več sreče kot pameti. pravzaprav sem bil več kot odličen študent, kljub vsemu pitju in ponočevanju, ter ne ravno vzornim vedenjem. dejstvo je bilo to, da me je ta študij dejansko veselil in takrat sem nestrpno čaka kdaj bom vse kar sem se naučil uporabil v praksi. tako sem se nekaj mesec po končanem šolanju preselil v filadelfijo, kjer sem začel svojo pot kot policaj. ni minilo dosti časa od mojega začetka, par mesecev mogoče, ampak že v tem času sem ugotovil,da to delo ni ravno za vsakogar in verjetno ni bilo za nekoga kot sem jaz. streljanje mi je šlo že od začetka dobro od rok, pravzaprav sem bil eden od najboljših ampak prejšnji mesec je za vedno zaznamovalo moje življenje. kljub temu, da mi je streljanje šlo na strelišču dobro od rok in nisem imel nikakršnih problemov streljati, pa je v resničnemu življenju to nekoliko drugače. ko ustreliš dejansko osebo, nekoga ki je pred tem imel svoje življenje, mogoče tudi otroka in ženo, vsekakor pa starše in družino, pa stvari le niso tako zelo preproste. zdaj pijem še več kot sem bil prej, v službi so nekateri sodelavci opazili, da sem se spremenil in nisem več tako nasmejan in navdušen nad svojo dokaj novo službo, pomoje tudi vedo, da preveč pijem in pridem večkrat na delo mačkast, toda zaenkrat mi to še opraščajo, saj so verjetno tudi oni šli skozi svojo prvo žrtev, če lahko temu tako rečem. no, kakorkoli... imam svoje probleme, ne rešujem jih ne vem kako dobro in ne vem kako bom še kdaj zaspal brez uspavalnih tablet in kozarcem viskija. jebat ga, to je to prekrasno življenje.