"se dobro spominja tistega dne, meredith? saj te lahko kličem meredith, kajne?" nemo sem prikimala. "da, dobro se spominjam," bil je še eden od teh nadležnih intervjujev, ki jih moja varuška ni morala preprečiti. novinarka me je z nasmeškom pogledala, čeprav je le - ta kmalu poniknil. "bi te motilo, če bi podživela svoje življenje? saj veš, vsi skušamo razumeti," se je nežno nasmehnila. malo je manjkalo, pa bi zavila z očmi. zakaj so mi vsi pravili, da razumejo? saj niso morali. niso morali podoživljati moje bolečine. "no... pozdravljeni, ime mi je meredith in stara sem trinajst let," sem se skušala nasmehniti v kamero. "rodila sem se trinajstega novembra pred trinajstimi leti. kar dobro se spominjam svojih prvih dni življenja. mami iris mi je pela pesmice in me ujčkala," tokrat si nisem morala pomagati, da nisem zavila z očmi. prav tako se nisem morala pretvarjati, da nisem videla novinarkinega čudnega pogleda, ko sem dejala, da se dobro spominjam svojih prvih dni življenja. moj fotografski spomin je begal večino ljudi - dokler seveda niso spoznali moje bipolarne motnje in se me začeli ogibati ter paziti, da se v njihovi bližini nisem razjezila. "očka john me je pestoval, medtem ko je mama spala. edina, ki se mi je ogibala, je bila moja sestra," spomnila sem se njene podobe, njenega obraza, oči, ki so sovražno strmele vame. zdrznila sem se. "bili smo zelo srečna družina," sem dodala. da, bili smo, celo sestra me je sčasoma vzljubila in včasih mi je celo brala pravljice za lahko noč. do takrat, ko se je spet začela ogibati moje družbe, kadar naj bi me pazila, ko sta bila starša na službeni poti, me je zaklepala v sobo in ponavadi izginjala iz stanovanja. nekaj je bilo narobe in jaz tega nisem opazila. kako sem bila neumna. "kaj pa tvoja sestra?" me je vprašala novinarka. "z njo je bilo malce boljše. nekaj mesecev, okoli eno leto in pol. potem pa je spet postala čudna," sem priznala in zasmrkala. "pri šestih letih sem šla v šolo," sem nato nadaljevala zgodbo. "imela sem čudovite učiteljice, toda moji šest let starejši sestri ni bilo všeč, da sem med odmori tekala k njej ter jo objemala. večinoma se je drla name, da jo osramočujem pred sošolci," sem dejala. "ko sem bila v tretjem razredu, je postajalo huje. vedno, kadar sta bila starša odsotna, je domov privlekla nekega fanta in medtem ko sem se igrala v dnevni sobi, le nekaj metrov stran od njiju, in ko sta mislila, da sem preneumna, da bi ju razumela, sta se pogovarjala. res sem bila malce premlada, da bi vedela - edine besede, ki sta jo ves čas ponavljala, je bila tolpa, mamila, alkohol," takrat nisem vedela, kaj pomenijo, zdaj pa vem. "v četrtem razredu je postalo še vse huje. zdaj k nam ni prihajal samo fant - bila jih je kopica. več fantov kot deklet, toda dekleta so izstopala. na daleč si lahko opazil močna ličila in barve ustnic..." barve ustnic - rdeča, rdeča kot kri. "v petem razredu je postalo še huje. moj dom je postal prostor, kjer so se zbirali... dnevna soba je bila mnogokrat kot poplavljena z njimi. bilo jih je najmanj dvajset... bila me je groza, sestra me je začela zaklepati in groziti, da ne bom dobila večerje, če bom prisluškovala," stari dobri časi. "trajalo je še kakšno leto in pol, do takrat, ko sem prišla v sedmi razred. to je bilo pred približno enim mesecem," glas se mi je zatresel. to je bil dogodek, na katerega je novinarka čakala - ključni preobrat mojega življenja. "kaj se je zgodilo?" me je z nežnim, verjetno neresničnim glasom vprašala novinarka. "bil je še en običajen večer, le da so bili tokrat starši doma. imeli smo skupno večerjo, čeprav je bila sestra pri sošolki. ravno smo se pogovarjali o sestri, ko so se vrata odprla. moja sestra je vstopila. za njo se je na poboj vrat naslanjal tisti fant, ki je k nam prihajal na začetku," grozilo mi je, da bom začela jokati, toda skušala sem zadržati solze. "moje sestra je dvignila roko. v njej je bila... pištola... in ona... ona je ustrelila starša," ni mi bilo več pomoči - že sem začutila mokroto po licih. novinarka je od kdo ve kje povlekla robček, mi ga podala in me skušala potolažiti. dovolj, da sem lahko nadaljevala zgodbo. "ubila je starša... toda mene se ni dotaknila," sem dejala. ko je fant izginil, me je pbožala po licu in mi dejala, da ji je žal in da je to morala storiti. da pa jaz moram živeti. kako napačno. vsega tega seveda nisem povedala novinarki - tega nisem povedala nikomur. "izginila je. oba. našla me je varuška dve uri pozneje. bila sem v šoku, težko sem dihala in nisem se premikala," sem priznala. "nsiem se zavedala sveta okoli sebe," sem še dodala. "in to je to," sem končala pripoved. "kako žalostno," je dejala novinarka in v njenih očeh sem prepoznala pomiljevanje. pomiljevanje, ki ga je čutila do mene. potem pa se je vidno zbrala. "in kaj boš storila zdaj, meredith?" me je vprašala. "nič," sem dejala in moj glas je postal svoja senca. "izšolala se bom za policistko. in potem se bom podala na lov za svojo sestro."