Življenje je eno samo sranje. Tako preprosto je to. Ko se rodiš si nekaj let v varnem zavetju staršev, ravno dovolj dolgo, da se razvadiš, ustvariš velike sanje in si nasploh narišeš kičasto, roza sliko o življenju. In nato, še preden se zaveš, se vse skupaj obrne in te zajebe. In to se ti nato dogaja vse do trenutka, ko se te sreča končno le usmili in te odnese iz tega prekletega planeta.

Kaj me je napeljalo na take pesimistične misli, boste vprašali. Prav to, kar tako 'ljubeče' opisujem: moje jebeno življenje. Prvih pet let je bilo popolnih, mala, srečna družinica z dvema pamžema in staršema, ki sta se goreče in predvsem iskreno ljubila. Vse dokler je ni stari popihal s tajnico, ki je bila deset let starejša od mame, ter s seboj vzel vsega denarja, ki ga je naše malo stanovanje sploh premoglo. Mama je prvih nekaj let vztrajala, delala je dve izmeni, mene in brata pa večinoma puščala samega. Pri osmih sem bil prava mala gospodinja v rdečem predpasniku, ko sem se trudil v stanovanju obdržati pogoje, še sprejemljive za bivanje, kajti mama preprosto ni imela časa ali energije. Nato je prišla podražitev stanovanja in elektrike, ki pa je s svojima službama preprosto ni več zmogla, zato se je vrgla v naslednjo stvar, ki pa je namesto do rešitve iz usranega položaja vodila v čisto pogubo. Iz čistega obupa se je vrgla še v prostitucijo, kar je pomenilo, da sva z Davidom ponoči bolj težko spala, a je bil pri hiši vsaj denar. Kak mesec ali dva je šlo, nato pa se je zgodilo, kar bi se moralo že pred petimi leti, ko je stari odšel s tisto cipo: mama se je zlomila. Zapadla je v depresijo in včasih je namesto, da bi šla v službo, preprosto sedela doma in buljila v zid. Zato sem njeno dolžnost prinašanja kruha prevzel jaz in začel najprej beračiti, nato, ko se stvar ni obnesla, pa krasti. S svojimi velikimi modrimi očmi sem bil pravi mali angelček in le redkokdo me je česarkoli osumil, tudi, ko so začenjale izginjati denarnice z več sto dolarji. Po nekaj mesecih sem jih znal izmakniti, tudi če sem se ob osebo samo obregnil, pa tega niso ugotovili do naslednje blagajne. Ampak denar je šel za račune in kasneje še za mamino pijačo, ki jo je vase vlivala v vedno večjih količinah, zato se je bilo potrebno lotiti tudi trgovin s špecerijo. To je bilo zaradi vseh varnostnih kamer veliko zahtevnejše, kar se je izkazalo, ko so me pri petnajstih prvič dobili in spravili na policijo. Kot mladoletnika me seveda niso mogli strpati v zapor, zato lekcija ni zalegla in na policiji sem, preden sem končno osvojil tudi umetnost kraje, postal stari znanec in nadloga vsakega policista. Pripori so se nehali, ko sem se pridružil prvi tolpi, ki me je izučila in mi ponudila boljši posel – mamila. Za začetek je bilo dovolj, kajti od šestnajstega leta mi ni bilo treba več preživljati mame. Na božični večer si je, po obilni dozi viskija in mamil, ob poročni sliki pognala kroglo v glavo, nama z Davidom pa s tem priskrbela streho nad glavo v eni od stavb socialne in leto dni obveznih obiskov psihologa. Tip je bil navaden kreten, ki je mislil, da se mu bom razjokal v naročju, ampak dokler sva od socialne dobivala brezplačno hrano ter posteljo je bilo vredno potrpeti. Zaradi tega sem do osemnajstega leta, ko so me vrgli na ulico, prihranil dovolj za skromno stanovanje, kjer sva z bratom dokaj udobno živela. Od kraje avtomobilov sem prešel na vlome v stanovanja in se pri dvajsetih praktično specializiral za sefe, kajti vlamljanje vanje mi je nudilo neko posebno zadovoljstvo. Ko se je prasica od ključavnice končno vdala, sem bil nepremagljiv. Nekako takrat sem na glavo skočil še v mafijo in življenje je za leto ali dve znova postalo udobno; ravno dovolj dolgo, da me je nato lahko še bolj šokiralo in mi pokazalo, da sem samo idiot, navaden kmet na šahovnici. Pri štiriindvajsetih sem dobil nalogo, ki bi naju z Davidom lahko spravila na zeleno vejo in bilo je prvič, da sem mu dovolil iti zraven. Pa tudi zadnjič, kajti na sled nama je prišla policistka pod krinko, ki je vame brez pomisleka namerila pištolo. In tudi pritisnila na sprožilec s to razliko, da se krogla ni zarila vame, temveč v Davidovo pljučno krilo. Umrl je z nekaj bolečimi vdihi, psica, ki je kroglo izstrelila, pa je izginila in naenkrat sem bil obkrožen s specialci. Znašel sem se v zaporu, kjer sem imel leto dni časa, da sem dogodek premlel znova in znova, niti ponoči mi dal miru. Kot da smrt brata ni bila dovolj mi je bila policistka, ki je bila zanjo odgovorna, znana. Pravzaprav veliko bolj, kot bi bilo dobro. Od varnostnikov, ki so uživali v vtiranju soli v naše rane, sem izvedel, da so jo pod krinko infiltrirali v mafijo in končno sem izvedel, zakaj bi se lepotica, kot je bila ona, zanimala za nesrečneža kot sem bil jaz. Vsi tisti skriti užitki so bili samo metoda, kako iz mene izvleči čim več podatkov in kot zatrapan kreten, kakršen sem bil, sem ji tudi povedal vse, kar sem lahko. V povračilo pa dobil dvojno lekcijo, kaj se zgodi, ko si dovoliš do nekoga gojiti čustva. Hala lepa in nikoli več.

Kakor hitro mi je uspelo zapustiti žično ograjo, ki je obkrožala zapor, sem se vrnil v Boston in doživel bolj hladno dobrodošlico. Hitro mi je postalo jasno, da mi tiste polomije ne bodo spregledali, zakaj bi se torej trudil? Z denarjem, ki je vse leto počival pod razmajano opeko v stavbi najinega nekdanjega stanovanja, sem kupil karto do Filadelfije, nekaj pa prihranil še za stanovanje. Nato pa sem pustil za sabo vse, kar mi je kadarkoli kaj pomenilo in izginil.