spet ta "opiši se". svet bi bil toliko lažji, če se le ne bi bilo potrebno opisovati. in pri takšnih obrazcih kot je ta ponavadi še zahteva, da napišeš svojo življenjsko zgodbo. verjemite, moja ni nič kaj posebnega. sem navadna ženska, s vzponi in padci v življenju. no ja, morda je bilo pri meni malce več padcev. ampak to ni pomembno, kajne? koga za vraga pa pravzaprav zares briga moja življenjska zgodba? kdo bi hotel poslušati moje nauke, katere me je življenje naučilo na trd način? ampak včasih pač moraš narediti stvari, tudi če veš da so brez pomena. vem, da tale opis ne bo sedaj ničesar spremenil - razen da bo mi dal spet misliti kako sem zavozila celo življenje.
v glavnem, rodila sem se v bostonu, kjer sta prva leta mojega življenja zame skrbeli mama in starejša sestra. oče je bil marinec, zato smo ga v glavnem srečevale le za praznike. moje otroštvo je bilo mirno, lepo in nedolžno. vse se je začelo malo obračati, ko mi je pri štirinajstih letih umrla moja ljuba mama. sestra je ravno tisto leto dopolnila polnoletnost in tako prevzela skrbništvo nad mano. seveda je prevzem skrbništva predstavljal le streho nad glavo, ter nekaj hrane. včasih me boli srce, ko pomislim, da je moja sestra žrtvovala zame svoj študij in posledično tudi svoja najlepša leta. toda, jaz bi za njo naredila enako. to pač sestre počnejo - si pomagajo ne glede na vse.
kljub temu sem velik del svojih mladih let preživljala sama, za štirimi stenami v najinem malem stanovanju. tako sem nekje v drugem letniku srednje šole zašla v droge - kar je bilo seveda smešno, če gledamo na to, da sem se šolala za policistko. droge sem spoznala na čisto "nedolžen" način: srednješolska zabava + fant z poceni drogami ki mi je mešal glavo. prvih nekaj tednov sem droge kupovala le zaradi tega da sem ga videla, da sem čutila tisti dotik rok ob izmenjavi blaga. potem pa sem postala odvisna. hudo odvisna. spomnim se bolečine, ki jo imaš ko vase ne dobiš svoje doze. sestra mi ni najbolj znala pomagati, najbrž zato, ker je komaj sama zapustila leta, kjer so bile droge nekaj normalnega za mladino. tako sem na nek način bila prepuščena sama sebi. če me sedaj vprašate, vam ne bi znala povedati od kod se mi je jemala volja in moč, da sem povsem sama prebrodila to hudičevo pot in po enem letu hudega drogiranja, postala povsem čista drog. takrat sem se najbolj spremenila. imela sem dovolj bolečine, sovražila sem ljubezen, to stvar, ki me je peljala tako daleč, da sem uničila leto svojega življenja, ter da sem spoznala to izkušnjo, kateri ne bi nobeden mladostnik smel niti blizu. tako sem postala močna kot kamen, odločena da v življenju ne bom pustila, da mi kateri moški pride tako blizu. pravzaprav, od takrat nisem nobenega spustila blizu sebe - pa naj bo to prijatelj ali sorodnik, ki ga že dolgo nisem srečala.
ko sem postala povsem čista, sem uspešno zaključila svoj študij in postala uspešna policistka. pri tem mi je pomagal tudi oče, ki se je končno upokojil. skupaj sva ostala v stanovanju, ki sva ga prej imele s sestro, sestra pa se je odselila v hišo svojega moža.
bila sem mlada in nadarjena, zato so me po letu preprostega in brez veznega dela, postavili v prvo krinko. natančneje: vtihotapiti sem se mogla v mafijo in se "specati" z mafijozom, ki bi mi izdajal informacije. lahko si predstavljate mojo zadovoljstvo, ko sem videla v tamkajšnji mafiji moškega zaradi katerega sem zapadla v droge. seveda je takoj postal moja vaba in podatki, ki mi jih je zaupal so me na tamkajšnjem delovnem mestu še bolj povzdignili in mi dali moč. problem je bil edino to, da ne glede na to kako sem se trudila, sem spet začela čutiti nekaj do njega. izgleda da prve ljubezni zares ne pozabiš. zato sem želela čimprej končati krinko in se preseliti nekam daleč vstran od njega. ko sem sem ga zasačila pri dejanju in me je napadel, sem ga želela brez pomisleka ubiti. in res bi to naredila. ne toliko zaradi dolžnosti službe, bolj zato da bi izbrisala vsa čustva. saj vendar ne moreš ljubiti nekoga, ki ga ni kajne? zato sem namerila pištolo vanj in ustrelila... toda v tistem trenutku je pred njega skočil brat in tako je krogla zadela bratovo pljučnico.
takrat sem pobegnila v filadelfijo. v bostonu bi me čakalo napredovanje, lepa prihodnost... toda tam je bil on in krivda, ki se mi je motala, kljub poskusom da bi jo zatajila.
tako je filadelfija sedaj moj nov začetek in upam tudi da moj - končno - srečen konec.