moje ime je valerie. stara sem osemindvajset let, čeprav nekateri pravijo, da sem videti veliko mlajša. rojena sem v las vegasu, mestu greha, kjer sem tudi odraščala. živela sem sama z mamo, ki je bila prostitutka in je večere, tudi dneve, le redko preživela z mano, zato se pri njej ne bom predolgo zadrževala, saj ni bistveno vplivala na mojo življenjsko zgodbo. že kot otrok sem bila blazno živahna deklica – brezskrbna, vedno nasmejana in polna energije. skratka, bila sem tip osebe, za katero si nikoli ne bi mislili, da se bo odločila za policijski poklic, po pravici povedano lahko skoraj trdim, da je večina mislila, da bom šla po stopinjah svoje matere. po drugi strani pa so mi večkrat govorili tudi, kako zelo pametna sem in kaj vse bi lahko postala v življenju. sama se izbrala tisto srednjo pot... in bila vedno nekje v povprečju. ko sem imela komaj šestnajst let, je bila grace lopez, moja mama, umorjena. še zdaj ni jasno, zakaj, kje, kdaj in kdo jo je umoril - ljudem je bilo tako zelo vseeno za njo, da imam občutek celo, da so bili srečni, da je za vedno odšla. kakorkoli, čeprav med nama nikoli ni bilo tistega pravega mati-hči odnosa, sem jo imela rada in me je njena smrt potrla - nenazadnje je bila ona edina oseba v mojem življenju, ki sem jo imela rada in ki sem ji lahko zaupala. dokler nisem postala polnoletna sem se bolj ali manj potikala po sodiščih, tujih hišah, dokler nisem pobegnila in bila nekaj mesecev dobesedno odrezana od sveta. nekako sem prilezla iz mesta, ki sem ga že od nekdaj sovražila bolj kot karkoli drugega, in počasi mi je uspelo priti celo do filadelfije, kjer sem se odločila, da se bom ustalila in začela novo življenje. čeprav ne vem, če vam to sploh lahko povem, bom naredila izjemo in enkrat povedala tisto resnično verzijo naslednjih nekaj tednov. ko sem prišla v filadelfijo sem bila dobesedno brezdomka. nisem imela popolnoma ničesar, zato sem najprej poiskala "prave" ljudi, ki so mi lahko zagotovili uspešno prihodnost. naredili so mi lažno osebno izkaznico, potrdilo o opravljeni maturi in še nekaj malenkosti, da sem se lahko vpisala na faks, tu in tam kakšno noč za denar spala s katerim izmed profesorjev, in tako nekako končala študij. trenutno sem zaposlena na policiji, čeprav... čeprav nisem prepričana, da je to ravno primeren poklic zame. še vedno je veliko mojih prijateljev iz mafije in ravno zaradi tega je moje življenje polno pretvarjanja, laganja in življenja na robu. seveda pa resnice ne ve nihče razen mene in ravno zato se s težavo navežem na katerokoli osebo... veste, težko je kar naprej igrati. hm, morda bi pa lahko postala igralka... zagotovo bi bila dobra, glede na to, da v zadnjih osmih letih vsi kot po tekočem traku nasedajo mojim lažem. ok, dovolj zaenkrat. vem, vedno preveč govorim. vseeno bi pa zdaj rada končala, da ne bi povedala še česa preveč... tako ali tako sem vam zaupala že več, kot bi smela.