Hello world. Nekako tako se začne učenje vsakega programskega jezika - želiš samo, da se ti to izpiše in če se ti, si zmagal. Nekako tako naj bi bilo tudi z ljudmi. Nekega dne se rodiš in rečeš “Hello world” in potem te ta svet zajebe, ne morem povedati drugače. Moj brat bi rekla, da sva se rodila v popolno družino, pri tem pa bi bila opazna dobršna dela sarkazma, vendar resnica je daleč stran od tega. Po pravici povedano ne vem zakaj sta se najina starša sploh odločila še za drugega otroka, če še nista vedela kaj naj z mano. Pomoje je bil moj bratec napaka, čeprav je ena izmed redkih oseb na tem svetu, ki jih imam zares rada. Torej kje smo ostali? Aja saj res, pri mojem rojstvu v našo zmešano družino. Takoj po rojstvu so gotovo vsi govorili kako sem lepa in pridna punčka in to se je vedno pričakovalo od mene. Seveda sem pričakovanja izpolnila - vedno sem bila pridna. A le navzven. Finta je bila v tem, da sem znala vse neumnosti in še kaj hujšega kot le to, vedno dobro skriti ali preusmeriti krivdo na koga drugega. Večina otrok je valila krivdo na svoje mlajše brate ali sestre, vendar glede na to, da je bil moj mali bratec deležen le moje zaščite v naši preljubi družini, ki ga je ignorirala še bolj kot mene, nisem nikoli valila krivde nanj. Seveda se je tudi pri meni, kot pri vsakem otroku, začelo s potegavščinami in bila sem presneto dobra. Potem pa sem zapadla v najboljšo (ali iz pogleda staršev najslabšo) možno družbo. Seveda pa nisem bila jaz nikoli kriva za nič. Ukradli smo denar najmanjšemu v razredu, zažgali tisto butasto ptičjo hišico, spustili zajčke, ki smo jih imeli v razredu, da so prosto tekali po učilnici in učiteljici povzročali sive lase, ker so isti dan iz tokrat meni res neznanega razloga dobili drisko. Vendar če je kdaj kakšen otrok izgledal popolno, sem bila to jaz. Pač nedolžna punčka med samimi fanti. Vendar to je bil začetek osnovne šole. V srednji pa so se stvari le še stopnjevale. Ste že kdaj slišali za rahlo nasilne skupine, ki se formirajo po vsem Londonu in so v njih večinoma najstniki? No z vodjem ene sem hodila (ni bil po naklučju to ravno eden izmed mojih pajdašev še iz osnovne šole) in seveda sem bila tudi jaz v tej t.i. tolpi, le da si nihče ne bi mogel tega misliti. Seveda so vrstniki vedeli, vendar si odraslim niso upali povedati, ker so bili preveč prestrašeni tako mene, kot mojega fanta in najinih ostalih prijateljev, da bi črhnili besedico o tem starejšim. Moj stari je še pred tem pristal v zaporu in mislila sem si kak luzer je, da se je pustil ujeti. Ravno zaradi tega sem postala tako dobra v laganju, da niti moj brat ni vedel s čem se pravzaprav ukvarjam po šoli preden pridem zvečer domov. In kaj smo počeli? Prerekali smo se z ostalimi tolpami, zganjali nered po Londonu in, moj najljubši del, streljali smo. Seveda nismo streljali naokrog po Londonu, nismo bili tako neumni, ne, streljali smo za zabavo. In bilo je tako zakon, res smo bili carji s pištolami. Potem pa so mojega fanta aretirali in zaprli. Moji butasti stari so celo ugotovili, da nekaj ni v redu takrat. Seveda so vedeli, da je moj tip že prej povzročal težave, vendar niso si mislili, da bi ga lahko kdaj kdo aretiral. In presenetljivo so celo nekaj ukrepali. Vendar ta njihov ukrep je povzročil le to, da sem njuni leni, nesposobni riti, le še bolj zasovražila, če je bilo to možno. Prisilila sta me namreč, da sem se preselila v Philadelphio in tam dokončala šolo. Seveda mi to ni bilo niti najmanj všeč, saj sem morala za seboj pustiti tako svoje prijatelje, kot tudi svojega brata, ki je med tem tonil v težave in tega sploh nisem opazila. Čeprav kdo mu naj pa brani, da pije, vsaj dokler je bil skuliran. Mene že ni motilo, le nikogar ni bilo več doma, da bi ga branil, tako kot sem ga jaz. No, ampak nekako sem se le znašla v Philadelphiji, tokrat sem bila malo bolj previdna, da ne bi nikogar v zvezi z mano aretirali in zopet sem lahko počela, kar sem hotela. Prav zato pa je bil presnetljiva končna izbira mojega poklica - odločila sem se namreč, da grem za policistko. Ko sem to omenila mojim novim prijateljem, so se le smejali, mislili so, da se šalim, vendar so čez par sekund ugotovili, da se ne šalim in to nekako sprejeli. Vendar po končani šoli in dobljeni zaposlitvi še zdaleč nisem namreavala opustiti zabave, ki jo prinaša napačna stran zakona, nasprotno, odločila sem se, da pomagam napačni strani zakona preko črke zakona. In tako sem postala ena izmed tistih, ah kako se nam že reče? Podkupljivih policistov? Da, mislim, da je to besedna zveza, ki jo uporabljajo za nas. In moj moto? Ne pusti, da te ujamejo. In tako že nekaj časa lažem vsem, vključno z mojim mlajšim bratom, ki se je tudi preselil v Philadelphio. In veste kaj? Všeč mi je. Všeč mi je to, da me lahko vsak čas dobijo, to da ne delam tisto, kar je prav in to, da delam, kar mi paše.