Lahko bi se klasično predstavila, navedla vse moje osebne podatke, se hvalila z dosežki in svojo bogato zgodovino, hkrati izpustila vse neprijetne pripetljaje in raznovrstne spodrsljaje, ampak se ne bom. Ne maram običajnih stvari, nočem biti le še ena izmed mnogih in nočem dolgočasiti ljudi z nezanimivimi pripovedmi. Všeč so mi gugalnice. Všeč mi je občutek, ki ga doživljam, ko sedim na majhni deski z vrvicama pritrjeni na drevo in se zibam naprej in nazaj. Všeč so mi zamegljene slike narave med mojim kratkim potovanjem naprej in nazaj po zraku. Všeč mi je občutek sproščenosti, ki mi ga nudi ena majhna lesena deska, ko me prenaša po zraku z enega konca na drugega. V zraku se počutim svobodno. V tistem trenutku se mi zdi, kot da sem nesmrtna, da me nobeden ne more poškodovati, da sama pišem najlepšo pravljico svojega življenja. Za kratek čas pobegnem iz realnosti in se počutim varno. Nikjer drugje se ne počutim bolj varno. Zdi se mi, da me na vsakem vogalu čaka neprijetno presenečenje, naslednja stvar, ki bo zagrenila moje življenje. Mogoče sem rahlo paranoična, ampak ne morem si pomagati. Vedno si želim biti močna, prevladati hočem vse dvome, ki vztrajajo v moji glavi, hočem biti neustrašna in neverjetna in popolnoma zadovoljna sama s sabo. Ne morem. Nikoli mi ni bilo lahko v življenju, nikoli nisem bila z njim zadovoljna in dvomim, da kadarkoli bom. Zgodilo se je prvega marca dvatisočdrugega leta, takrat sem izgubila vse. Izgubila sem upanje, ljubezen in sanje. Moje prelepe otroške pravljice z gugalnicami vsepovsod, dnevnimi spusti po toboganih in sproščenimi treningi baleta je bilo konec. Vsega je bilo konec. Ustreljena je bila oseba, ki sem jo držala za roko. Moja mama. Edina oseba na svetu, ki me je imela resnično rada. Edina oseba, ki se je zanimala za moja razmišljanja, čustva in dosežke. Takrat sem ostala sama na celem svetu, osamljena v majhnem stanovanju sredi Brooklyna, ki sem si ga delila z odtujeno osebo. Nastala je ogromna praznina v meni. Začela sem sovražiti vse, kar sem lahko. Nisem mogla razumeti, zakaj se je vse to zgodilo ravno meni. Zakaj ne komurkoli drugemu? Zakaj sem bila jaz tista oseba, ki jo je življenje napadlo tako zgodaj in s tako močjo? Hotela sem vztrajati v brezskrbnem svetu vseh ostalih vrstnikov, hotela sem ostati v svoji pravljici, nisem hotela odrasti, ampak sem mogla. Kar tako, na hitro. Namesto postopnega odraščanja v vse zrelejšo osebo, sem bila prisiljena odrasti v trenutku. Ni bilo pomoči, morala sem se pač sprijazniti z okoliščinami. Ko srečam nove ljudi na cesti, ko predstavljam sebe, nikoli ne govorim o svojih preteklih dogodkih, ker se mi zdi nesmiselno. Še vedno se nisem sprijaznila z vsemi stvarmi, ki so se takrat okrog mene dogajale in neumno bi bilo, da bi o tem takoj obveščala vse ljudi na ulici. Prvo kot prvo, sovražim usmiljenje, sovražim, ko se ljudem smilim. Nočem usmiljenja, potem se počutim še bolj nemočno kot po navadi. In drugo kot drugo, tisto so bili najtemnejši trenutki mojega življenja in nočem jih podoživljati. Hudo mi je bilo takrat in hudo mi je vsakič, ko pomislim na to. Pustimo za sabo moje neprijetne občutke, tiste najslabše trenutke mojega življenja, skoraj bi vas namreč pozabila informirati s podatkom o mojem prelepem imenu. Saj ne da je najlepše ime na svetu, ampak je ena izmed redkih stvari v mojem življenju, ki mi je všeč. Jenna Rose Fitzgerald. Fitzgerald, enak priimek kot priimek enega izmed mojih najljubših pisateljev. Obožujem knjige, obožujem vsakršne zgodbe, obožujem branje umetnostih besedil. Rada se potopim v zgodbe izmišljenih junakov, rada prebiram razmišljanja različnih ljudi, rada se poglobim v zapletene karakterje književnih oseb. Ko berem, pozabim na dogajanje okoli sebe in hkrati preprečim sama sebi, da bi razmišljala o negativnih straneh tega življenja. Knjige so moj beg pred realnostjo in zatočišče pred mojimi uničevalnimi mislimi na preteklost. Spoštujem ljudi z domišljijo, dovolj dobro domišljijo, da lahko ustvarijo dobro knjigo. Všeč so mi ljudje, ki lahko v navadnih stvareh vidijo nenavadne. Rada sem v družbi ljudi, ki me presenečajo znova in znova, katerih glasna razmišljanja so nepričakovana, katerih komentarji so kar se da zanimivi. Ne maram običajnosti in enoličnosti, ne razumem ljudi, ki lahko vsak dan ponavljajo eno in isto rutino. Sama tega ne bi zmogla, moje temne misli bi me pokopale. Trudim se, da si vsak dan popestrim na katerikoli način, da v vsak dan vnesem nekaj novega in nikoli mi ne zmanjka stvari, ki bi jih rada preizkusila. Obožujem tveganja. Obožujem občutek, ki spreleti moje telo, ko tvegam. Obožujem adrenalin. Zdi se mi, kot da sem v življenju izgubila že dovolj in, da dosti več ne morem izgubiti. Zakaj potem ne bi tvegala? Konstantno tveganje mi je všeč in napolni me z nekakšno močjo vsaj v tistem kratkem trenutku, ko počnem stvar, ki je ali prepovedana ali nevarna ali nesprejemljiva ali kaj podobnega. Takrat se počutim neskončno, približno tako kot se počutim, ko se gugam na gugalnici. Trenutno se počutim majhno sredi gromozanskega ameriškega mesta, Philadelphie. Sedim na vrhu nekega bolj ali manj zanemarjenega bloka in skušam izliti svoja občutja na papir. Sedim v novem neznanem mestu, drugi postaji v mojem življenju po neprijaznem New Yorku. Razmišljam o stvareh, ki se mi bodo tu dogajale in skušam pozabiti na vse preteklo. Skušam se počutiti močno in skušam verjeti v moj uspeh. V tem trenutku skušam biti neverjetna.