Stara sem bila 18 let, ko sem izvedela, da je oče resno zbolel in da obstaja možnost, da ne bo preživel božiča. Zelo hitro smo potrebovali zelo veliko vsoto denarja, za vsa zdravljenja in zdravila, ki so ohranjala očeta pri zavesti in na splošno pri življenju. Še ne dolgo nazaj smo opazovali ljudi, ki so se komaj preživljali skozi mesec in bili hvaležni za to, da nam ni treba skrbeti za dohodek, saj sta imela oba starša razmeroma dobro plačo in stalno zaposlitev. A takoj, ko oče ni bil več sposoben za delo se je to neznansko poznalo na našem bančnem računu. Živeli smo praktično samo še z mamino plačo, kar pa je bilo več kot očitno premalo. Le nekaj mesecev prej sta se oba brata odselila na svoje, tako da tudi onadva nista bila ravno pri denarju, da bi nas pomagala vzdrževati. Sicer pa je bila mama tako ali tako preveč ponosna, da bi ju prosila za kaj takega. Počutila sem se krivo, saj sem bila edina, ki ni glede naše stiske storila ničesar. Veliko lažje in varneje bi bilo, če bi ob študiju poiskala delo in tako prispevala denar, a to je bil preveč dolgotrajen postopek, zato sem se zatekla v skrajnost. Sprva sem kradla samo majhne škatlice zdravil, ki jih tako ali tako ne bi nihče pogrešil, nato pa so sledili vedno večji in zahtevnejiši podvigi-vse do vlomov. Vedela sem, da je bilo moje početje izredno nevarno in napačno, a sem enostavno imela ves čas v glavi samo eno misel-moj oče lahko umre. Nekega dne pa me je ogromen moški zagrabil za roko in me porinil skozi vrata bližnje stavbe. Tam sem se srečala z nadrejenim in tako se je vse začelo. Ponudil mi je denar, če bi kradla zanj, saj sem se mu očitno zdela dovolj sposobna. Seveda sem bila na začetku izredno skeptična, a ko mi je povedal, da ima posnetke mojih nočnih pohodov, ki bi se lahko izredno hitro končali na policiji, sem nemudoma pristala, saj druge izbire enostavno nisem imela. Morala sem misliti na družino. Mami sem seveda zatrjevala, da sem si našla službo in verjela je, da je vse lepo in prav. Oče je ozdravel in se rešil, a jaz se nisem mogla. Obstala sem v tem poslu in najhuje je bilo, da niti nisem hotela izstopiti in nadaljevati z običajnim življenjim. Te konstantne doze adrenalina, pomešanega z užitkom, ko se je vse izšlo po načrtih, sem potrebovala in tako nisem več kradla za očetova zdravila ampak samo še iz lastne zabave. Na enem izmed ropov pa je prišel v moje življenje tudi James. Ne bi se mogla spoznati na bolj nenavaden način, a po tisti noči, ko sva se oba podala za isto stvarjo, sem dobila zaveznika. Razumel me je bolje kot kdo drug in užitek je bil še toliko večji, če si ga imel s kom deliti. Vedno bolj in bolj sem bila nora nanj, zaljubljena do ušes in še dlje. Najini skupni trenutki, pa naj bo to doma na kavču ali nekje zunaj, ko sva bila sredi pomembnega vloma, so bili enostavno popolni. Pravzaprav je bilo vse tako popolno, da je bilo že skoraj neresnično. Enkrat je moralo propasti, samo da se tega takrat še nisem zavedala. Potem pa je prišel tisti dan, ki je moje življenje za vedno obrnil na glavo. Policija naju je ujela pri ropu in prekrižala najine načrte. Pravzaprav, mene so ujeli, James pa je pobegnil. Nikoli ne bom pozabila, kako sem presenečeno in zmedeno pogledovala za njim, ko ga v trenutku ni bilo več. Izginil je, jaz pa sem se morala soočiti s peklom. Dosodili so mi 5 let zaporne kazni in me strpali za rešetke. Edina dobra stran zapora je bila ta, da sem spoznala, da si zaslužim boljše življenje. Ko sem bila po petih letih spet svobodna, sem vedela, da ne bom morala kar tako izstopiti iz posla in nadaljevati, kot da se ni nič zgodilo. Tega nihče ne more storiti, zato sem naredila tisto, kar se mi je zdelo najbolje za vse. Pobrala sem šila in kopita in zapustila državo. Ustavila sem se v Filadelfiji, mestu, ki je bilo dovolj daleč stran, da sem začela na novo. To pa ni bil tudi edini razlog, zakaj sem se ustavila ravno tam. Še preden sem zapustila Phoenix sem malo poizvedovala in izvedela, da naj bi bil James v Filadelfiji, kar je mojo željo po odhodu samo še spodbudilo. Besede ne morejo opisati, kako sem se počutila na najino zadnjo noč, a samo ena misel me je ves čas držala pokonci- ko pridem ven, bom našla Jamesa in zahtevala pojasnilo.