Marec 1991
Sara je bila rojena v brazilsko-mehiško družino, ki je dolga leta živela v faveli sredi Saõ Paola, kjer država za njihov obstoj pravzaprav ni vedela. Ljudje, s katerimi je odraščala, so tam iz dneva v dan zgolj životarili, tu in tam so imeli kak dober dan, sploh čez poletje, ko je v naselje zašel kakšen turist, ki so ga nato obrali do kosti, nato pa pregnali (z umori se konec koncev res niso želeli ukvarjati). Temnolaska je bila tako vzgojena v najbolj primitivnem krogu družine, kjer je bil glavni cilj preživeti dan in včasih poiskati še kak peso za solato ali krompir. Čeprav je dnevno srečevala vrstnike, s katerimi se je tako rada primerjala, pa njene obleke nikoli niso bile dovolj dobre, da bi prišla vsaj v ožji izbor za njihovo družbo. Priložnost za vpis v javno osnovno šolo je bila le naključje in takrat se je njeno življenje dejansko šele začelo. Igranje in spremljanje staršev, ki so se dnevno ukvarjali s prepovedanimi posli, je bilo sedaj postavljeno na drugi tir, namreč če bi začela izostajati od pouka in pozabljati domačo nalogo, bi bila suspendirana iz ustanove, ki je bila njena edina bilka, ki bi jo utegnila potegniti iz brezna, v katerem se je znašla njena družina. Mati je bila sicer edina, ki je njeno izobrazbo vsaj deloma podpirala, na dan vpisa ji je celo kupila šolsko torbo, zvezek ter pisala, potem pa se je z »luksuzom« počasi končalo. Sama je bila odgovorna za svoje šolsko delo in tu in tam je bila tako zelo preobremenjena, da se je ponoči le zvila v klobčič in utrujena zaspala. To definitivno ni bil način življenja, ki bi ga bila vajena, po drugi strani pa je ljubila dejstvo, da ima priložnost postati nekaj več kot njena starša.

Maj, 2007
Zaključila je osnovno šolo in že to je bil za pripadnico družine Lopez velik uspeh. Njen starejši brat te ugodnosti ni imel, in že takrat je bil globoko v družinskem biznisu, ki jim sicer ni prinašal bogastva, bilo pa je dovolj, da so se prebijali iz dneva v dan. Kot šestnajstletno suhico so jo opazili na ulicah Saõ Paola in jo povabili v lokalno agencijo na kasting. Svet mode ji je bil takrat popolnoma tuj, toda biti supermodel je bila želja prav vsake najstnice, tudi Sara ni bila nikakršna izjema. Tu in tam so jo poklicali na kakšno testno fotografiranje, vse večkrat pa se je končalo klavrno ali povsem neprimerno za šestnajstletnico. Kot izredno mlada je pozirala napol gola, za tistih nekaj fičnikov je izkoristila svoje telo in že takrat obupala nad Brazilijo. Tujci so tja drli kot za stavo, v poletnih mesecih so bile ulice S. Paola polne bogatih turistov in verjetno bi denar lažje zaslužila s prosjačenjem kot s poziranjem. Takrat se ji je zdelo, kot da preprosto ni druge, kot da zapusti državo. Razmišljala je o odhodu v Mehiko, glede na to, da je imela državljanstvo, to niti ne bi bil tak problem, toda šesti čut ji je pravil, da bo tam končala še na slabšem kot v domačem mestu.

Januar, 2009
Tega leta je Sara prebegnila v Ameriko. Še sedaj se ne zaveda, kako ji je uspelo in kako je preživela tisto skrivanje v zatohlem prtljažniku pretirano natovorjenega kamiona, ampak niti enkrat se ni ozrla nazaj. Niti enkrat ni pomislila, da bi se vrnila nazaj v Brazilijo ali Mehiko (od koder je dejansko našla pot v »obljubljeno deželo«), čeprav se je kasneje izkazalo, da tudi Amerika ni tako brezhibna.

April, 2009
Še sama ni vedela kako se je preživljala te tri mesece, ko je bila brez službe, večino časa se je – v strahu, da bi jo kdo razkrinkal in deportiral nazaj v Brazilijo – skrivala, na plano pa prišla šele v večernih urah. Teden za tednom je iskala službo po barih, nazadnje se je zatekla v nočni klub, kjer so jo najeli kot spremljevalko, in čeprav je štela le osemnajst let jim to očitno ni prestavljalo prevelikega problema. Skorajda dve leti je delala kot spremljevalka in se na široko ognila seksu, v katerega so jo sicer silili, in nazadnje prav zaradi tega izgubila službo. Po eni strani je bil to najhujši dan njenega življenja, po drugi pa strašno olajšanje. Čeprav je bil njen honorar precej dober, je izgubila stalen vir zaslužka, kar je pomenilo, da se bo – če ne najde nove službe – prisiljena izseliti iz najemniškega stanovanja. Bila je šibka in naivna. Zašla je v svet, za katerega je upala, da nikoli ne bo. Začela se je družiti z napačnimi ljudmi in vse pogosteje je dan zaključila popolnoma zadeta ali opita.

Januar, 2010
Njeno življenje je bilo postavljeno na glavo. Silvestrovo nikoli ne bo več tisto, kar je bilo nekdaj. Čeprav bi ta dan naj pomenil nov začetek, je bilo takrat njenega življenja praktično konec. Izgubila je del sebe, za katerega je upala, da ga bo ohranila čim dlje. Bila je posiljena, in čeprav ni živela v prepričanju, da mora devištvo izgubiti s človekom, ki ji bo pomenil vse, jo je situacija neizmerno prizadela. Človek, ki mu je do takrat zaupala, jo je hladnokrvno prisilil v seks in jo nato odvrgel kot cunjo, jokajočo, prizadeto, nemočno. In predvsem nosečo. Bitje je sicer nameravala obdržati, toda, ko se je zgodil spontani splav, je bil slednji velikansko olajšanje. Kot devetnajstletno dekle je zadrogirana splavila svojega prvega otroka, obtičala z hudo infekcijo materničnega vratu, in vse to jo je zaznamovalo za celo življenje. Čeprav so ji ob strani stali določeni prijatelji, se ni mogla pobrati. Nazadnje je našla uteho v tolpi, katere del je postala, in se kasneje zaposlila v nočnem klubu voditelja le-te. Še vedno se tu in tam – v upanju, da bo nekega dne le pozabile vse grozote, ki jih je bila deležna – mrtvo napije/zadane, je pa za nedoločen čas opustila prodajanje telesa in se kot hudič križa izogiba telesnim stikom z moškimi, za katere je prepričana, da so navadni izmečki. Jasno pa je, da prodaja videz vesele, razigrane dvaindvajsetletnice, ki je zadovoljna s svojim življenjem in živi iz dneva v dan.