sreča. dolgo te besede nisem poznala, njenega sladkega okusa, ko veš, da je resnična. vedela pa sem, da jo bom nekoč izgovarjala brez grenkobe, z neokrnjeno samozavestjo in nasmeškom na ustnicah. potuhnjeno sem čakala in načrtovala moje življenje, vse beležke sem popisala z besedami, ki bodo označevale. nikoli ni bilo nobenih »kaj pa če«, in nemogoče pri meni preprosto ni obstajalo – saj veste, ovire vidiš le, ko umakneš pogled od cilja. tiha odločnost me je vodila in mi pomagala preživeti kruto hišo z desetimi otroki, nasilnim očetom in skoraj vedno odsotno mamo. trik je bil v tem, da se moraš v takšnih situacijah potuhniti, ostati neopazen in dajati vtis slabiča. tako se nihče ne zanima zate; si le še en medel obraz, ki nikomur ne pomeni ničesar in tvoje možnosti za neoviran uspeh se povečajo. v revnem predelu moje rodne bukarešte so tako ali tako prebivali večinoma idioti brez ambicij, ki so se vdajali alkoholu in preprodajali absurdno precenjeno ukradeno blago – po mojem mnenju sem bila tam edino inteligentno bitje. zadosti, da se mi ni bilo treba prav dolgo ukvarjati s šolo in sem že zgodaj začela svojo skrbno začrtano pot, ki je vodila do srečnega življenja nekje daleč proč izven bukarešte in navsezadnje tudi romunije. zamenjala sem veliko najrazličnejših služb, pri katerih sem pazila predvsem na plačo. striptizeta, natakarica, prodajalka, hostesa – ileana se je znašla povsod in si z majhnimi zvijačami po navadi priborila precej več denarja, kot bi ga dobila sicer. verjemite, goljufanje se velikokrat (s)plača, če si le dovolj pretkan in znaš človeku tudi zapreti usta. še večja prednost je bila, da me nihče ni poznal, vsi so videli le osebnost, ki sem jo hotela pokazati. zaščita okoli mojih čustev in srca je ostala brez napake, neprebojna kajti zadnja stvar, ki sem jo takrat potrebovala je bila strta samozavest. ampak kot pravim, v vseh letih sem si pridobila moč, ki me je gnala naprej in nenazadnje v uresničenje mojih sanj – ameriko. ko se je nabralo dovolj denarja nisem odlašala in babičin prstan je na zemljevidu pristal točno na krogcu, nad katerim je pisalo filadelfija. že čez dva tedna sem prvič zakorakala po njenih sončnih ulicah in se z velikimi očmi razgledovala po stavbah, do katerih me je privedla moja vztrajnost in prizadevanje. nekaj časa sem si vzela, da uredim vse potrebno glede stanovanja in drugih stvari, toda lov za službo se je začel zelo kmalu. le kdo bi se lahko uprl eksotični lepotici s privlačnim romunskim naglasom in mandljastimi očmi? prav imate, nihče. dekle na klic je bila zame terna, saj sem dobro vedela, kako uporabiti svoje telo in pri strankah sem takoj postala najslajša poslastica, vrhunska izkušnja evropskega temperamenta. k meni so prihajali najrazličnejši moški, od policistov in fbijevcev, do pripadnikov uličnih tolp in celo mafije, tako da sem kaj hitro zavohala možnost dodatnega zaslužka. mala malica mi je bilo pripraviti poželjive dedce, da so mi priznali kakšno pomembno informacijo, ki sem jo nato za zadovoljiv kupček ameriških dolarjev zašepetala v uho nasprotne strani. nekajkrat sem razmišljala tudi o tem, da bi se pridružila eni izmed tolp, ki so vladale filadelfijskim ulicam in klubom, toda zavedala sem se, da se veliko bolje počutim, če delam na lastno pest. dovolj sem očarljiva, da mi ljudje po navadi jedo iz roke in dovolj samostojna ter bistra, da se ne pustim zavesti. moje premoženje se konstanto povečuje in verjemite, ne bo se končalo.