7th of january 1992,
dan, ko sem prijokala na svetlo in bila hkrati obtožena na temo. domnevno, da me je mama rodila kar nekje na ulici ter posledično prepustila v neki cunji, na vratih bolnišnice. kakor, da bi gledala nek zelo beden film se sliši tole, vendar v bistvu se je tako začelo moje življenje. očitno sem imela srečo, da se nisem raztrgala od joka- kakor so dejale gospe v sirotišnici, nisem niti enkrat zajokala, odkar sem bila tam. res, da so dejale, da se njim je to zdelo čudno, kako sem bila lahko tako prekleto miren otrok, vendar s časoma so se navadile. na kratko, imela sem srečo, da me ni kdo ugrabil, prav tako pa tudi da so me opazile, navsezadnje, kdo bi vedel, da je nekdo pred vrati, sploh pa dojenček, če je čisto tiho? oh ja, očitno se to res ni pogosto dogajalo. in tako se je moje življenje začelo, v zatohni sirotišnici.

16th of april, 1995,
imela sem tri leta in vsi so bili prepričani, da sem povsem iz bog ve katerega razloga, izgubila dar govora. oziroma, napačno sem se izrazila- da ga nikoli nisem imela. iskreno? nisem imela potrebe po govoru, meni sami se ni zdelo vredno govoriti. bila sem tista odmaknjena svetlolasa deklica, z lasi spletenimi v kitko, ki je stiskala punčko k sebi ter ljudi le opazovala, nikoli spregovorila z njimi. ampak seveda, so si vse skupaj narobe razlagali- zares nisem imela nobene želje po komunikaciji z njimi, pravzaprav so bili… blazno dolgočasni. že kot majhni deklici, se mi ni dalo igrati z ostalimi. preprosto, ker mi niso bili zanimivi. in kar mi ni zanimivo, to si ponavadi ne zasluži moje pozornosti.

28th of juny, 1996,
posvojili so me. na videz sta mi všeč. ona ima čudovite, skodrane lase, tako dolge, kakršne si jih želim jaz. res je bila lepa, všeč mi je bila. on pa… hja, nič posebnega. pravzaprav ga sploh nisem opazila, nisem mu posvečala pozornosti, ker mi ni bil posebej všeč. dobro, da ne bo tole delovalo že preveč kruto- pa saj sem mu odgovorila na vprašanje, ko se je pogovarjal z menoj, le… nikoli nisem načela pogovora z njim, pravzaprav z nobenim, ki mi ni bil preveč povšeči. tako sem preprosto pustila, da se je on pogovarjal z mano, jaz pa sem odgovarjala, ko sem hotela. in z njo? oh, ona pa mi je bila všeč, bila je zanimiva in čim se je to zgodilo sem rada govorila s tem človekom. pravzaprav sem načeloma prekleto radovedna. le če nekaj vzbudi pozornost. in oh ja, kako to, da so me posvojili? takoj, ko so ugotovili, da le nisem nema, so me dodali na spisek.

12th of february, 1996
oh in zopet sem nazaj v sirotišnici. ne rečem, lepo je biti posvojen, vendar očitno že nisem bila za njih. kaj je bilo razlog, da sem nazaj tam pristala? no, domnevno nisem bila najbolj pri pravi, čeprav se jaz ne strinjam. zadeva je bila taka, da je k nam hodil nek potepuški maček, že tako ali tako ves s krastami in oh, da ne govorim, kako je bil zloben, vendar njiju ni motil. no, če njiju ni, mene je, sploh ko me je nekega dne ugriznil. takrat sem vzela najbližji kamen in ker sem vedela, da je počasen, maček mislim, sem ga zasučala vanj. končalo se je tako, da sem ga zadela v glavo in lahko si predstavljate kaj je bilo. mrtev je obležal. stopila sem do njega, vzela kamen ter za trenutek se mi je na obraz zarisal nasmešek. tako, sedaj bo mir. seveda sta si starša ali kakorkoli sta že bila, to razlagala popolnoma drugače, dejstvo, da sem ubila žival, se njim je zdela grozna, pravzaprav sta si že delala načrte v glavi, da bom bila bog ve kaj vse, ko bom odrasla. in takrat sta me vrnila nazaj. pa saj jima ne zamerim, očitno sta bila preveč mehkužna.

6th of may, 2002
zopet sem posvojena. in občutek imam, da bo tokrat šlo malce bolje. navsezadnje, ta družina… ni izmed tistih običajnih in to je tisto kar mi je všeč. oče je psihiater in videla sem, kako me je preučeval, mene pa je vse skupaj zabavalo. najbrž je bilo prvič v življenju, da me je neka stvar tako iskreno zabavala ter da sem se ob tem smejala. mama je bila scenaristka in posledično mi je bila všeč. vedno sem rada brala knjige, ki so imele dobro zgodbo. in da jo je nekdo pisal v moji bližini, je bilo še boljše. in nazadnje, vendar najboljše je bil moj brat. no, res da nisva v krvnem sorodstvu, vendar nekako je bil moj brat. že res, da je celih devet let starejši od mene ter sem bila prepričana, da me bo obravnaval kot navadno smrkljo, vendar zanj sem bila vse drugega, kakor to. in najbrž je bil ravno to razlog, da sem ga tako vzljubila. če bi me ta družina zavrgla, tega ne bi prenesla. navsezadnje, tam je bil on, tam je bil timothy. in on je bil tisto, okoli katerega se je začel vrteti moj svet. in če bi izgubila njega, bi izgubila vse, pravzaprav moj svet več ne bi imel smisla, to se pa preprosto ni smelo zgoditi.

18th of august, 2011
življenje je teklo normalno, družina me je vzljubila in meni je všeč. sploh pa, imam najboljšega brata, prijatelja, kakorkoli na svetu. vedela sem, da bo timothy nekaj posebnega, že ko sem ga prvič videla. in res, da ima tu in tam napade njegove bolezni, vendar to mi ne uniči njegovo predstavo o njem, zame je še vedno tisto, čemur lahko rečem popolnost in vedno bo tako ostalo. vesela sem, da ga lahko pomirim, da imam to možnost, navsezadnje ne vem, kako bi bilo, če bi me kakorkoli odrinil od sebe, ne vem, če bi preživela. vendar kakorkoli, tisto kar hočem povedati je to, da sem bom poročila. oh ja, poročila, jaz! vem, da se sliši smešno in vse, vendar ashton je pravzaprav zares, vse kar si želim. morda ga celo ljubim. kakorkoli, počutim se kakor najbolj srečno dekle na svetu, ker sem z njim. zares.

25th of december, 2011
asthon… ni ga več. ne vem, če sem sposobna govoriti o tem. umrl je. mislim… ubili so ga. ne vem kako, ne kdo. le vem, da so vse moje sanje šle v nič. le še timothy mi je ostal in občutek imam, da če sedaj ne bi imela njega, bi zbolela in umrla, svet bi se mi podrl. dobro, da imam njega ob sebi, kajti kakor sem rekla- ne vem, kako bi drugače preživela to.

19th of november, 2012
ne oglašam se več pogosto tukaj, ne vem zakaj, nimam volje za pisanje več. kakorkoli, nekako sem prebolela zadevo z ashtonom, sedaj živim v stanovanju, seveda z mojim bratom in občutek imam, da se življenje vrača na stare tirnice, zopet se počutim v redu, zopet mi je lepo. sedaj delujem kot povsem običajna dvajset letnica. pustimo tiste podrobnosti, da sem pred nekaj meseci pristala v tolpi, tako ali tako se o tem nikomur ne sanja, le lahko je priti do denarja tako. čez dan sem tako ali tako le timothyjeva sestrica, nasmejana, malce naivna, radovedna… kakor običajno dekletce, ki jo zanima, kaj bo prineslo življenje. to, da sem v življenju ubijala, pa čeprav bolno žival, da preprodajam in kradem, le zaradi denarja, ker se ga drugače težko dobi, raje skrivam. in preprosto, to mi uspeva prekleto dobro- ne vem, če kdo poleg timothyja ve. veste kako je to, igranje angela po dnevi ter vsega drugega ponoči? no, takšna je zadeva pri meni. in še kup igralskih sposobnosti… hja, v bistvu mi ne manjka prav nič.