najdražja,

v svojih najhujših sanjah si nisem predstavljala, da bom morala kdaj napisati poslovilno pismo in se posloviti od vaju… za vedno. kdo bi si mislil, da bom zbrala pogum in končno stopila na svojo pot, začela izpolnjevati svoje sanje. oprostita, ker sem zbežala kar tako, sredi noči in brez pravega poslovila. na žalost je bil to edini način, da sem lahko izpolnila svoj načrt, saj bi me vajin pogled, vajina ljubezen zagotovo zadržala in ostala bi ujeta. pomenita mi vse na svetu, a vseeno čutim, da je čas, da grem naprej in zaživim. zaslužim si svoj mir, tako kot si svojega zaslužita vidva.

vsi se spominjamo tistega dne, ko sem zaradi nedolžne omedlevice končala v bolnišnici. no, vsaj mislil smo, da je bila nedolžna. rjavolasi zdravnik je kmalu izbrisal nasmeh iz mojih ustnic, prebral je mojo diagnozo in me strl. še danes ne razumem popolnoma kaj je narobe z menoj, verjetno je tako celo bolje. zdravnik je mojo pozornost izgubil, ko je omenil srčno napako in ogroženo življenje. kako se je lahko to zgodilo ravno meni? vse življenje sem bila v redu, kako se je lahko napaka pojavila kar naenkrat? bila sem sesuta, jokala sem cele tedne, vdala sem se. po dveh tednih sem ponovno pristala na bolniški postelji in šele takrat se mi je pred očmi odvrtel famozni film življenja… in bila sem hudičevo razočarana. ni bilo žalostne zgodbe ob kateri bi zajokala, ni bilo srečne zgodbe ob kateri bi se smejala. vse je bilo tako pusto in prazno. jaz sem bila pusta in prazna.

podarila sta mi popolno otroštvo, omogočila najboljšo izobrazbo in me obdala z goro ljubezni. po vajini zaslugi sem bila najsrečnejši otrok, poln veselja, radosti in optimizma. naučila sta me ljubiti z vsem srcem, hitro oprostiti, a nikoli pozabiti. vzgojila sta me v trdno osebo s pravimi vrednotami, za kar se vama iz srca zahvaljujem. z vama sem živela čudovito življenje, ob vama sem se počutila ponosno, ljubljeno in varno. bila sta najboljša starša… še danes sta. mogoče je ravno ta vajin varni ovoj kriv za tako mirno -preveč mirno življenje. nikoli se mi ni zgodilo nič vznemirljivega, nič takega s čimer bi se lahko iskreno pohvalila, nič takega, da bi se počutila osramočeno. želim si spoznati sramoto, žalost, ponižanje, hočem izkusiti realen svet izven vajinega varnega pristana. šele takrat bom spoznala tudi resnično ljubezen, srečo in zadovoljstvo.

in ta srčna napaka je priložnost, da se popravim. končno sem zbrala pogum, da si oblikujem ime, ki ne bo slonelo le na vajinemu vplivnemu priimku, čas je, da se utrdim in naučim živeti. ne moreta si predstavljata koliko noči sem prejokala ob misli, da vaju moram zapustiti. ponosna sem nase, da mi je končno uspelo narediti odločilen korak v mojem življenju, ki se lahko konča vsak trenutek. ne vem kdaj bom padla na kolena in zapustila ta svet, vem samo, da bi rada čas, ki ga imam dobro izkoristila. prepotovala bom svet, spoznala nove ljudi in kulture, nato pa se bom nekje ustalila in si ustvarila družino, upam, da vsaj pol toliko dobro, kot sta ustvarila vidva. mogoče odidem v ameriko, tam naj bi se uresničile sanje, mogoče končno spoznam nekoga in se zaljubim, mogoče uspem dokončati študij, mogoče si ustvarim kariero, katero si že toliko časa želim. mogoče mi svet popravi srce.

če zaradi kakršnega koli razloga ne bom mogla več pisati, če me bo srce dokončno izdalo, na te vrstice glejta kot na slovo – ne posebej grandiozno, a iskreno. hvala vama za vsak podarjen trenutek, vsak nasmeh in vsak objem. ne bodita žalostna, mama – obriši si solzo, ki ti zagotovo teče po licu, vzemita to kot mojo poslednjo željo. v vsakem primeru bom umrla srečna, moj krog bo sklenjen. hvala.